Tajni vojaški satelit je v zakotnem delu slovenskih gozdov pred kratkim zaznal nenavadne aktivnosti. Naša vlada se je na dogodek hitro odzvala in na posebno vojaško usposabljanje poslala elitno enoto ljubljanskega Fit&Fun centra.
Cilj operacije je bil sestaviti posebno intervencijsko enoto, ki bo v čim krajšem času ocenila nastalo situacijo in preprečila možne sovražne aktivnosti.
- Datum: 12. maj 09
- Ura: 11:55
- Smer: Primorska ? Vipava
- Lokacija: Center za usposabljanje Slovenske vojske
- Cilj: Osvojitev poligona pehotnih ovir
- Vpoklicani: Aleš, Gregor in Robert
Presenetljivo so se tokrat prav vsi vpoklicani (Bojan je bil zaradi službenih obveznosti odsoten) držali dogovorjene ure. Natančno 45 minut pred predvidenim začetkom usposabljanja smo se tako zgnetli v izposojeni (hvala, Matej) oklepnik, beri toyoto verso.
Kljub ne preveč obetajoči vremenski napovedi se nas je vreme usmililo, vsaj kar se padavin tiče. Večje skrbi nam je povzročala naglo naraščajoča temperatura in kaj kmalu nam je postalo jasno, da se bo za predvideno misijo treba do zob oborožiti predvsem s H2O.
Nekaj minut pred dvanajsto smo dosegli cilj, tj. Vojašnico Janka Premrla ? Vojka v Vipavi. Med pretegovanjem pomečkanih kosti smo se z nostalgijo (eni bolj drugi manj) zazrli v vojaška poslopja in v nanoško planoto v ozadju. Za vojašnico sta se proti nebu dvigala dva izmed vrhov, Stari grad in Plaz, strah in trepet vseh, ki so ali še bodo kdaj služili domovini.
V vojašnici nas je pričakal Matej Markovič, ekstremni športnik, ki smo vam ga že predstavili v eni izmed zadnjih številk MH-ja. Matej je v Slovenski vojski zaposlen kot svetovalec za šport. Skrbi za udejstvovanja na različnih športnih tekmovanjih in za ustrezno fizično pripravljenost bodočih profesionalnih vojakov ter drugih športnikov znotraj in zunaj Slovenske vojske. Skupaj smo se odpravili proti poligonu pehotnih ovir, edinem takem v Sloveniji, zgrajenem po standardih zveze Nato.
Kdor je služil tisto ta pravo JNA-vojsko, se zagotovo živo spominja sapo jemajoče proge dvakrat 100 metrov, na kateri je v dveh vrstah stalo devet pehotnih ovir. No, tokrat je na naše obraze naselil strah pogled na 500-metrsko tartansko stezo v obliki dvojne črke S, na kateri se je bohotilo 20 tudi do 3, 5 metra visokih ovir. Matej nas je pospremil do vsake izmed njih in nam vsako podrobno predstavil. Po demonstraciji je sledilo preizkušanje.
Občutek sem dobil, da večina ovir ne bi smela pomeniti težav za solidno treniranega rekreativca, a sem pozneje sam izkusil, da se težave začnejo, ko je srčni utrip že približno dve minuti krepko nad 160, ko težko izpljuneš lepljivo slino in ko vidiš dvojno. Kaj hitro ti postane jasno, zakaj je akcijski film sestavljen iz več kadrov.
Na videz nedolžen tek po 30 centimetrov visokem in 15 centimetrov širokem zvitem zidu utegne takrat postati usoden za gležnje. Med ovirami se je znašla tudi dva in pol metra globoka jama, iz katere je bilo treba prilesti poponoma brez pripomočkov, in to po gladki betonski steni. Na veliko veselje Aleša, Gregorja in Roberta smo nato izvedeli, da prva stopnja usposabljanja ne vključuje petih najtežjih ovir.
Pripravljeni, pozor, zdaj.
Prvi se je na pot podal Aleš, čigar cilj sodelovanja v akciji je zmanjšanje telesne teže. Na začetku se je zdelo, da se je proge lotil preveč racionalno, toda kaj kmalu se je pokazalo, da je bila to pravilna odločitev. Dobro je razporedil moči in proti koncu ritem celo stopnjeval, verjetno tudi zaradi našega glasnega navijanja. Čas: 3:22. Odlično! Štirje meseci rednih treningov so naredili svoje in brez obotavljanja smo mu segli v roko.
Popolnoma drugače se je ovir lotil Gregor. Že v začetku se je zagnal kot kakšen podivjan buldog in prav vsi
smo menili, da se to ne bo dobro končalo. A znova se je izkazalo, da rek Mladost je norost drži. Od ovire do ovire se je zaganjal kot parna lokomotiva in s časom 2:51 osupnil celo Mateja. Neverjetno! Davek je plačal pozneje, ko kar deset minut ni prišel do sape.
Zadnji se je proti oviram podal Robert, čigar cilj je povečati telesno težo. Glede na svojo športno zgodovino in dejstva, da aerobne vadbe v zadnjih mesecih pravzaprav ni izvajal, se je na pot podal dokaj odločno. Razen ene ovire je vse premagal v tekočem ritmu. Iz sebe je iztisnil vse moči in nas z rezultatom prijetno presenetil. Čas: 3:46. Uspešno!
Po končanem preizkusu kar nismo mogli odvrniti pogleda od tistih petih najmogočnejših ovir, zato smo se nato vsake od njih lotili posamično. Že v prvem poizkusu so bile premagane tudi te. Naj dodam, da se rekruti lotevajo po eno oviro naenkrat ali v sklopih po tri oz. pet ovir in da potrebujejo kar nekaj časa, da proučijo vse malenkosti. Šele nato se podajo po celotni progi.
Robert Roškar: Ker sem se obveznemu služenju vojaškega roka izmuznil, priznavam, da si nikoli nisem predstavljal, kaj vse vojaki v vojski počnejo. ‘Nevojaški’ tipi poznamo le štorije o do roba natančno urejeni postelji, jutranjih sklecah v primeru zamude in podobnem, zato nikoli nisem točno vedel, kako je videti vojaški poligon za vadbo. Predstavljal sem si ga kot tekaško stezo z ovirami, kjer je treba neke stvari preskakovati, pod drugimi pa se plaziti.
Tukaj se je moje znanje o tem ustavilo, zato ne preseneča, da sem imel čeljust do tal, ko smo se znašli v Vojašnici Janka Premrla – Vojka v Vipavi, kjer je Natov poligon, ki je menda do centimetra enak povsod v državah članicah Nata. Natov poligon je 500-metrska tekaška proga s točno 20 ovirami. Na prvi pogled ni videti huda: nekaj zidov, ki jih je treba preskočiti, lestev, ki visi s stebra, par stebričkov, nekaj plezanja …
A videz vara. Ko smo se z Matejem, ki nam je vse stvari predstavil, sprehodili od ovire do ovire, sem si mislil: Stari, strah je bil odveč. To bo manj naporno, ko se zdi. Pa sem se zmotil. Prekleto zmotil. Ker sem se šele pred kratkim začel pospešeno ukvarjati z aerobno vadbo (prej sem namreč štiri mesece intenzivno pridobival telesno težo in krepil mišično maso), zaradi česar sem brez kondicije, se mi je že na približno četrtini poti zdelo, da mi ne bo nikoli uspelo. Ker pa so pred mano preostali zadevo opravili do konca, mi ego ni dovolil, da bi omagal. In sem zdržal.
Preizkušnjo sem opravil z 20-sekundnim zaostankom za uvrščenim pred mano. Če sem iskren, sem pričakoval, da bo še veliko huje. Na koncu poti sem se ulegel na betonsko pregrado in imel sem občutek, da mi bo razneslo razbeljeno notranjost. V notranjosti telesa me je peklo in sploh nisem mogel dihati.
Pri tem poudarjam, da smo opravljali olajšano različico prve stopnje, kar pomeni, da je vodja nekaj najtežjih ovir izpustil. Hvala bogu. Med drugim tudi nekaj metrov globoko jamo, iz katere se je treba splaziti brez pomoči vrvi, stopnic ali česarkoli drugega. Ko sem videl jamo, sem si rekel: Če bo ta ovira ostala, bom jaz kar lepo ostal na dnu jame in me bodo morali izvleči.
Sicer pa je bila to odlična izkušnja, noro vznemirljiva in vsa čast svetovnemu rekorderju, ki ima menda rezultat nekaj malega več kot dve minuti. Moj je bil 3 minute in 46 sekund. Uf!
‘Elitna enota’ Fit&Fun centra je pokazala, da ustreza vsem merilom, zahtevanim za pridobitev naziva ‘usposobljen vojak’, kar pomeni, da so fantje nared za pridružitev tajni misiji.
Franci Jaklič
Foto: Aleksander Štokelj
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
