Četrti teden priprav na dirko Istria 300 je za našimi kolesarji. Medtem ko smo v prvih tednih spremljali predvsem spoznavanje strukturiranega treninga, prilagajanje vsakdanjim obveznostim in prve daljše vožnje, se zdaj vse bolj kažejo rezultati opravljenega dela.
Eva pravi, da je na kolesu že povsem sproščena. Neli opaža, da je močnejša in da lažje zaupa svojim nogam. Anže Š. je po svoji najdaljši vožnji presenečeno ugotovil, da so noge dva dni pozneje že pripravljene na nov trening. Jan se po dopustu vrača v formo, Matej pa je trening združil kar z izletom do morja. In potem je tu še Anže K., ki je v enem dnevu nabral več kot 9.000 višinskih metrov.
Četrti teden je tako postregel z vsem: od lahkotnih družinskih voženj do enega najzahtevnejših kolesarskih izzivov.
Matej: s hčerama na regeneracijo, s prijatelji pa vse do Kopra
Po naporni nedeljski vožnji je Matej teden začel precej bolj umirjeno. Na lahkoten trening je povabil kar svoji hčeri in hitro ugotovil, da bo pri povprečni hitrosti okoli 15 kilometrov na uro predpisano nizko intenzivnost precej enostavno ohranjati. Morda trening ni bil najhitrejši, družba pa je bila zato toliko boljša.
Glavni kolesarski podvig tedna ga je čakal v četrtek. Ker je že vnaprej vedel, da se bo z družbo odpravil iz Ljubljane do Kopra, sta z Blažem temu primerno prilagodila preostanek treningov. Na poti proti morju se je Matej preizkusil tudi na čelu skupine in pomagal narekovati tempo. Cilj je bil preprost: do Kopra priti z dovolj energije, da po prihodu ne bo edina želja ležanje na tleh. Očitno jim je uspelo, saj je po prihodu ostalo dovolj moči tudi za iskanje najhladnejše pijače. Domov so se odpravili z vlakom, pri čemer je Matej ugotovil še nekaj zanimivega: povratna pot je trajala skoraj toliko kot vožnja s kolesom do morja.
»Tempo smo prilagodili predvsem temu, da do cilja ne pridemo mrtvi in da ostane še nekaj moči za odkrivanje, kje v Kopru imajo najhladnejšo pijačo,« se pošali Matej.
Eva: več sproščenosti in suverenosti na kolesu
Pri Evi je spremembo po štirih tednih težko spregledati. V projekt je vstopila kot popolna začetnica v cestnem kolesarstvu, danes pa pravi, da je na kolesu že povsem suverena in sproščena.
Teden je skupaj z Neli začela z lahkotno vožnjo iz Ljubljane do Domžal in nazaj. Nekaj kapelj dežja ju je sicer poskušalo ujeti, a sta se nevihti pravočasno izognili. Pri drugem treningu je Eva nekoliko zašla z Blaževega načrta. Namesto daljše nadzorovane vožnje v coni 2 se je s prijateljico odpravila na Rakitno. Med vzponom je, kot priznava, nekajkrat podvomila o svojih življenjskih odločitvah, toda prihod na vrh je trud poplačal.
Pomemben del tedna pa se tokrat ni zgodil na treningu. Skupaj z Neli sta obiskali Sports Lab v Mariboru, kjer je Dejan Vračič opravil bike fitting in jima natančneje prilagodil položaj na kolesu. Eva je razliko preverila že naslednji dan in jo takoj opazila.
»Zdaj imam res občutek, da 'pašem' na kolo,« zadovoljno pove.
Jan: težka vrnitev po dopustu in padec tik pred domačimi vrati
Po dopustu je Jana čakal prvi pravi teden strukturiranih treningov in pričakovan padec forme se je pokazal že na začetku. Za dobrodošlico je dobil pet triminutnih VO2max intervalov, tokrat z novimi vrednostmi, določenimi na testiranju v Centru preventivne medicine.
Trening opisuje kot enega najtežjih, kar jih je opravil. Pri vsakem intervalu se je moral prepričevati, naj nadaljuje. Blaž ga je pomiril, da je tak občutek po premoru pričakovan in da se bo forma hitro začela vračati.
Že v četrtek je bilo precej drugače. Desetminutni tempo intervali na klancu so šli bolje in Jan je ponovno začel uživati v vožnji. Žal pa se trening ni končal po načrtu. Približno 200 metrov pred domom mu je počila oziroma se predrla sprednja pnevmatika in sledil je padec. Sam jo je odnesel z nekaj odrgninami, nekoliko slabše pa sta jo odnesla kolo in dres. Trening ob koncu tedna je zaradi družinskih obveznosti že vnaprej izpustil. Po dopustu in padcu bo tako nadaljeval postopoma.
»Pri vsakem intervalu sem se boril sam s sabo, da sem nadaljeval. Že pri naslednjem treningu pa sem videl, da se bo forma res hitro vrnila,« je optimističen Jan.
Neli: napredek se že čuti tudi v nogah
Neli je četrti teden začela z lahkotno vožnjo, ki ji je po nekaj napornejših dneh prišla še kako prav. Prav lahki treningi so bili zanjo na začetku eden večjih izzivov, saj je bila navajena voziti hitreje. Zdaj vedno bolje razume, da tudi umirjene vožnje opravljajo pomembno nalogo in omogočajo kakovostno regeneracijo pred naslednjimi obremenitvami.
Med tednom je opravila še intervalni trening in prav pri tem občutila največji napredek. Strukturirani način dela ji postaja domač, pri višji intenzivnosti pa opaža, da je napredovala tako fizično kot mentalno. Lažje zdrži napor in predvsem bolj zaupa temu, kar zmorejo njene noge. Teden je zaključila z daljšo družinsko vožnjo. Brez lovljenja številk in s poudarkom na dobri družbi je opazila, da tudi na daljši razdalji ostaja bolj stabilna in samozavestna.
»Počutim se precej močnejšo, lažje premagujem napore in vedno bolj verjamem, da napredujem v pravi smeri,« pove Neli.
Anže Š.: pet ur spanja, pet ur kolesa in ena osa
Po več kot šesturni nedeljski vožnji je Anže Š. teden začel z regeneracijskim treningom in nekoliko presenetljivim spoznanjem: noge so bile tako rekoč brez posledic. Dva dni po svoji najdaljši vožnji do takrat ni čutil večje utrujenosti, kar je bil dober znak, da se telo na daljše obremenitve vedno bolje prilagaja.
Sledil je trening vzdržljivosti v klanec s tremi 12-minutnimi intervali. Sredi poletnega vročinskega vala ga je zjutraj pričakalo le 14 stopinj, zato je že ob 5.15 po omari iskal majico z dolgimi rokavi. Največ dogajanja pa je prinesla sobota. Anže je moral peturni trening stisniti med druge obveznosti. Domov je prejšnjo noč prišel ob 2.30, budilka pa je zazvonila ob osmih. Nato je odkril prazno zadnjo pnevmatiko, izgubil nekaj dragocenih minut z menjavo zračnice, med oblačenjem pa ga je presenetila še osa, skrita v nogavici, in ga pičila.
Če mu je vesolje poskušalo kaj sporočiti, ga Anže ni poslušal. Po petih kilometrih je ugotovil še, da je doma pozabil telefon, a je nadaljeval proti Logarski dolini in na koncu uspešno opravil vseh pet ur treninga. Kombinacija petih ur spanja in petih ur kolesarjenja se je sicer poznala, toda trening je bil opravljen.
»Vesolje mi je sporočalo, naj na vožnjo ne grem, vendar sem signale preslišal in s svojo trmo vseeno odrinil od doma,« pravi Anže Š.
Anže K.: 216 kilometrov in več kot 9.000 višinskih metrov v enem dnevu
Medtem ko je bil za nekatere četrti teden namenjen iskanju ravnotežja, se ga je Anže K. lotil z nekoliko drugačnim načrtom. Na kolesu je v enem tednu preživel kar 20 ur in 32 minut, glavni razlog pa je bil izziv, ki ga je načrtoval že nekaj časa: everesting. Gre za kolesarski podvig, pri katerem kolesar na enem izbranem klancu z nenehnim vzpenjanjem in spuščanjem v eni vožnji nabere najmanj 8.848 višinskih metrov, kolikor meri Mount Everest. Anže je izbral svoj priljubljeni vzpon na Jamnik.
Priprave so se začele že dan prej. Poleg lahkotne aktivacijske vožnje je bilo treba pripraviti kolo, hrano in snemalno opremo ter poskrbeti za dovolj energije pred velikim naporom. V torek ob 3.45 zjutraj se je začelo. Gor in dol po istem vzponu je vozil vse do večera. Končni izkupiček? 216 kilometrov in kar 9.031 višinskih metrov. Več od višine Everesta in precej konkreten trening. Po takšnem dnevu je Blaž preostanek tedna razumljivo zastavil precej bolj umirjeno. Sledili so počitek, regeneracijska vožnja in nekaj krajših treningov, da se telo po velikem naporu ustrezno pobere. Presenetljivo pa Anže niti v naslednjih dneh ni občutil tako hudih posledic, kot jih je pričakoval.
»Vozil sem se gor in dol po svojem najljubšem vzponu na Jamnik vse do večera. Nabralo se je 216 kilometrov in 9.031 višinskih metrov. Dober trening za dirko Istria 300,« je ponosen Anže K.
Četrti teden je zelo lepo pokazal, kako različno je lahko videti napredovanje šestih kolesarjev, ki imajo različna izhodišča in različne cilje. Pri Evi se napredek kaže v tem, da je od popolne začetnice prišla do sproščene vožnje na Rakitno. Neli čuti več moči in samozavesti pri intervalih. Matej vedno daljše razdalje vključuje v družabne vožnje, Jan pa se po dopustu postopoma vrača na raven, na kateri je bil pred premorom. Anže Š. ugotavlja, da telo vse bolje prenaša dolge ure na kolesu, Anže K. pa je z everestingom pokazal, kako daleč lahko sežejo izkušnje in vzdržljivost bolj pripravljenega kolesarja. Toda več ni vedno bolje. Tudi ta teden so bili del priprav lahki treningi, regeneracija, prilagajanje obveznostim in celo kak izpuščen trening.
In prav to ostaja ena glavnih idej projekta Moja prva kolesarska dirka: do cilja ne vodi en popoln trening ali en izjemen teden. Pomembno je, kaj lahko kakovostno in dovolj dosledno počnemo v vsem obdobju priprav. Do kolesarske dirke Istria 300 je še nekaj tednov, naši kolesarji pa bodo v naslednjem delu priprav postopoma postajali še bolj specifični pri treningih, prehrani in pripravi na izbrano razdaljo.
Če se tudi sami pripravljate na kolesarski izziv ali želite svoje vožnje dvigniti na višjo raven, se prijavite na naš brezplačni novičnik in spremljajte, kaj bodo naslednji tedni prinesli naši šesterici.
Poleg vtisov naših kolesarjev boste vsak teden prejeli sveže vsebine, ki vam bodo pomagale bolje razumeti trening, prehrano in pripravo na kolesarske izzive, ne glede na to, ali vas čaka prva dirka ali pa želite zgolj uživati v boljših vožnjah.
Prejeli boste:
- primere tedenskih treningov,
- nasvete trenerja za različne stopnje pripravljenosti,
- priporočila športnega nutricionista,
- smernice za prehrano pred treningom, med njim in po njem,
- uporabne nasvete o izbiri kolesa, opreme in dodatkov,
- zgodbe in napredek vseh šestih udeležencev projekta.