Drugi teden treningov za udeležence projekta Moja prva kolesarska dirka: ko v trening poseže resnično življenje

Drugi teden projekta Moja prva kolesarska dirka je za našimi udeleženci in če je prvi prinesel predvsem spoznavanje strukturiranega treninga, je drugi že pokazal nekaj zelo pomembnega: noben trening plan ne obstaja v vakuumu. Vmes pridejo dopust, služba, vreme, utrujenost, nepričakovani zapleti in včasih tudi kakšen padec. Prav zato je pomembno, da se kolesar zna prilagoditi, poslušati telo in po potrebi skupaj s trenerjem nekoliko spremeniti načrt.

Naši udeleženci so tudi ta teden pridno nabirali kilometre, se učili novih stvari in vsak na svoj način iskali ravnotežje med treningom in vsakdanjim življenjem.

Kako jim je šlo?

Matej: padci, urgenca in nato nazaj na kolo

Matej je drugi teden začel z jutranjo vožnjo v službo. V načrtu je imel zmeren tempo, ki ga je lepo držal, če odštejemo kratek izlet na klanec do sv. Urha, kjer je moral, kot pravi sam, preveriti, »če je še strm«.

Na poti domov pa je sledil precej manj prijeten del tedna. Zaradi avtomobila, ki je izsilil prednost, je moral sunkovito zavirati, pri tem pa se ni uspel odpeti s pedal. Padec je prestreglo predvsem koleno, zato je naslednji dan obiskal urgenco. Na srečo je šlo le za močan udarec.

Že v četrtek je previdno preizkusil kolo v fitnesu, v petek pa opravil intervalni trening proti Trebeljevemu.

Daljša vikend vožnja je prinesla še napačen odcep, nekaj makadama in novo manjšo odrgnino.

»Upam, da je zdaj za nekaj časa dovolj mojega štorizma in padcev,« se pošali Matej. Kljub nekoliko krajšemu treningu od načrtovanega ostaja optimističen: naprej v nove zmage.

Eva: prvi pravi klanec in prve lekcije na spustu

Eva je teden začela s treningom v fitnesu, nato pa v torek opravila lahkotno kolesarsko vožnjo po že poznani poti mimo Brezovice. Čeprav so bile temperature precej visoke, pravi, da je bila vožnja zanjo pravi »mood booster«. Noge so ostale sveže, trening pa je opravil svojo nalogo.

Večji izziv jo je čakal za vikend. Kolo je odpeljala s seboj na morje, toda ko je videla klance s 14-odstotnim naklonom, je kot začetnica presodila, da tokrat še niso pravi teren zanjo. Namesto da bi teden zaključila samo z enim treningom, se je po vrnitvi povezala s prijateljico in se podala na svoj prvi resnejši klanec do okrepčevalnice Nace.

Posebna pozornost je bila namenjena tudi spustu. Blaževa navodila so bila jasna: hitrost prilagoditi pred ovinkom, pogled usmeriti proti izhodu in se izogniti sunkovitemu zaviranju. Za Evo je bil to še en korak k večji sproščenosti in samozavesti na kolesu.

»Ko sem enkrat premagala prvi resnejši klanec in spust, sem dobila še malo več samozavesti za naprej,« pravi Eva.

Neli: osredotočenost na nabiranje nove energije

Po precej intenzivnem prvem tednu je Neli tokrat nekoliko stopila s plina. Ker jo je čakal tudi odhod na morje, se je odločila, da treningov ne bo na silo umeščala v urnik, ampak bo prisluhnila telesu in več časa namenila regeneraciji.

Opravila je en kolesarski trening, lahkotno vožnjo z Evo, ki je bila po napornejšem tednu ravno pravšnja. Brez lovljenja hitrosti in večjih obremenitev, predvsem pa z mislijo na to, da se telo pred nadaljevanjem priprav dobro spočije.

Preostanek tedna je zato namenila počitku in nabiranju nove energije. Tudi nekoliko mirnejši teden je zanjo prinesel pomembno spoznanje: napredek se ne dogaja samo takrat, ko obračamo pedala.

»Vedno bolj se zavedam, da napredek ni odvisen samo od opravljenih treningov, ampak tudi od kakovostnega počitka. Naslednji teden pa nadaljujemo z izzivi,« pravi Neli.

Jan: včasih je najboljši trening tudi počitek

Janov drugi teden je potekal nekoliko drugače, saj je bil z družino na dopustu v Albaniji. Na pot se je odpravil z velikimi kolesarskimi ambicijami, vendar je hitro ugotovil, da bo realnost nekoliko drugačna. Že drugi dan je po naporni vožnji z avtodomom poskusil opraviti tri 20-minutne tempo intervale v klanec. Težava? Nahajal se je na povsem ravninskem delu Albanije.

Klance je skušal nadomestiti z vožnjo proti vetru, ob tem pa se je še precej izgubljal po neznanih ulicah. Nekaj dni pozneje je VO2max trening opravil na primernejšem terenu, vendar so se hitro pokazale posledice dopustniškega ritma, pomanjkanja spanja in manj urejene prehrane.

»Hitro sem ugotovil, da tak tip dopusta ne bo primeren za moje treninge in, da bi se morala cela moja dužina preveč prilaajati, zato sva se z Blažem zmenila, da naj se na dopustu spočijem in za nekaj dni pozabim na kolo,« pravi Jan.

Janov teden je lep opomnik, da prilagajanje plana ni neuspeh. Včasih je najboljša odločitev prav ta, da kolo za nekaj dni preprosto ostane pri miru.

Anže Š.: od premalo hrane do najdaljše vožnje v življenju

Anže Š. je teden začel s treningom, ki je bil vsaj na papirju videti preprost: lahka regeneracijska vožnja. Toda kombinacija skromne prehrane čez dan, vročine, premalo tekočine in vetra v prsa je hitro pokazala, da je tudi lahek trening lahko zelo zahteven, če priprava nanj ni prava.

Naslednji trening je šel bistveno bolje. Na klanec je povabil dva prijatelja in predpisano delo opravil tako natančno, da je od Blaža dobil komentar: »Šolsko oddelano, brez kakršnihkoli pripomb, bravo!«

Vrhunec tedna pa je bila pet ur in pol dolga vožnja do Logarske doline. Glavni poudarek ni bil le na nadzorovanju moči in tempa, ampak tudi na prehrani. Števec ga je vsakih 30 minut opomnil, da je čas za nov vnos energije, pri čemer je uporabljal gele, ploščice in napitke 4Endurance ter postopoma treniral vnos do približno 90 gramov ogljikovih hidratov na uro. Rezultat? 162 kilometrov in najdaljša vožnja v njegovem življenju.

»Prav neverjetno je opazovati, kako se telo po štirih ali petih urah vožnje obnaša drugače, če sta prehrana in hidracija sistematično urejeni. Na koncu mi je uspela najdaljša vožnja v življenju,« je navdušen Anže Š.

Anže K.: dopust brez kolesa je vrnil željo po treningu

Anže K. pravi, da je bil drugi teden v primerjavi s prvim precej bolj enostaven in počasi. Kljub temu se je začel zelo zgodaj. Ker sta ga s punco čakala dan v Trstu in koncert skupine Gorillaz, je v soboto vstal že ob petih in bil pol ure pozneje na kolesu. Trening je opravil skupaj s prijateljem, noge pa so se kljub zgodnji uri dobro vrtele.

Naslednja dva treninga je zaradi urnika in obveznosti opravil na trenažerju, potem pa je sledilo nekaj zanj precej nenavadnega: na dopust prvič po dolgem času ni vzel kolesa. Z Blažem sta namreč ocenila, da potrebuje predvsem mentalni odklop.

Na morju vseeno ni povsem miroval, saj je plaval, tekel in opravil nekaj treninga za moč. Dovolj, da se je Blaž pošalil, ali se morda na skrivaj pripravlja na triatlon. Po petih dneh brez kolesa se je vrnil na krajši trening in ugotovil, da je bila odločitev prava.

»Spet sem komaj čakal, da sedem na kolo,« pravi Anže.

Drugi teden je pokazal, da prilagajanje ni korak nazaj

Če bi morali drugi teden priprav povzeti z eno besedo, bi bila to verjetno prilagodljivost.

Matej je moral trening prilagoditi poškodovanemu kolenu. Eva je ocenila, da klanci na morju še niso pravi zanjo, in izziv poiskala doma. Jan je ugotovil, da dopust in strukturiran trening tokrat preprosto ne gresta skupaj. Anže Š. se je na lastni koži prepričal, kako pomembna sta prehrana in hidracija, Anže K. pa, da nekaj dni brez kolesa včasih naredi več dobrega kot še en trening.

Kakovostna priprava ne pomeni, da je vsak teden popoln. Pomeni, da znamo ob nepredvidenih situacijah načrt prilagoditi, nadaljevati in iz vsakega treninga odnesti nekaj novega.

Pred našimi kolesarji je še veliko kilometrov do dirke Istria 300, mi pa bomo tudi v prihodnjih tednih spremljali njihove treninge, napredek, vzpone, padce in vse lekcije, ki jih bodo nabrali na poti.

Če se tudi sami pripravljate na kolesarski izziv ali bi radi svoje kolesarjenje dvignili na višjo raven, spremljajte projekt Moja prva kolesarska dirka. Vsak teden bomo delili izkušnje naših udeležencev, nasvete trenerja in uporabne informacije, ki jih lahko prenesete tudi na svoje treninge.