Pet tednov priprav je za našimi šestimi kolesarji in treningi počasi postajajo del njihovega vsakdana. To pa še zdaleč ne pomeni, da gre vedno vse po načrtih.
V petem tednu so se morali znajti na najrazličnejše načine. Matej je odhod po kruh spremenil v jutranji trening, Jan je dobrih 170 kilometrov izkoristil tudi za trening prehrane, Eva pa še vedno ugotavlja, da je vožnja navzgor precej prijetnejša od spuščanja. Anže Š. je med kolesarskim vikendom ostal najprej brez podatkov o moči, nato še brez srčnega utripa, Anže K. pa je zaradi vremena cestno kolo večkrat zamenjal za trenažer in gravel.
Peti teden priprav na Istria 300 je prav gotovo pokazal, da dober trening ni vedno tisti, ki ga opravimo natanko tako, kot je zapisano na papirju. Pomembno je tudi, kako dobro se znamo prilagoditi.
Matej: po kruh kar čez Kamnik
Matej je zaradi družinskega vikenda na Pohorju nedeljski trening prestavil na ponedeljek in začel teden z regeneracijsko vožnjo po že dobro poznani domači trasi. Precej bolj zanimiva je bila sreda. Žena ga je zjutraj poslala po kruh, Matej pa je v običajnem opravku hitro prepoznal priložnost za trening. Izbral je nekoliko daljšo »bližnjico« in se do Dola odpravil kar čez Kamnik. Na poti mu je uspela še ena mala kolesarska premiera: prvi selfi med vožnjo, in to brez padca. Kruh je bil pravočasno doma, nekoliko slabše pa se je izšlo s prihodom v službo, kamor je zamudil deset minut.
»Kruh je bil pravočasno doma, jaz pa deset minut prepozno v službi. Šefe, hvala za razumevanje,« se pošali Matej.
Petek je bil namenjen intervalom, ki jih je ponovno vključil kar v pot na delo. Za zahtevnejši del treninga se je dvakrat zapodil proti Rašici. Načrt je sicer nekoliko prilagodil po svoje, zato zdaj čaka samo še na Blaževo oceno.
Eva: navzgor gre že samozavestno, navzdol bo treba še vaditi
Po nedeljskem pohodu na Begunjščico je Eva nogam najprej namenila nekaj časa za počitek. Na kolo je ponovno sedla v sredo in opravila lahkotno vožnjo za ohranjanje kontinuitete in vzdržljivosti. Medtem ko prvi trening ni ponudil veliko razburjenja, je bilo pri naslednjem drugače. Na vrsti so bili intervali, Eva pa jih je popestrila s klanci. Ob tem je prišla do zanimivega spoznanja: vzponi ji trenutno prinašajo precej manj težav kot spusti. Čeprav je od Blaža že dobila napotke za varnejše in bolj sproščeno spuščanje, priznava, da bo potrebovala še nekaj kilometrov, preden bo tudi navzdol vozila tako samozavestno kot po ravnini in v klanec.
Teden je zaključila precej bolj sproščeno. Zadnji trening je opravila v domačem kraju v družbi mame, za piko na i pa je na koncu poskrbela še kepica sladoleda. Tudi to je del priprav. Vsi kilometri namreč ne potrebujejo intervalov, rekordov in številk na zaslonu.
»Priznam, da bolj uživam pri vožnji v klanec kot navzdol. Mislim, da bom potrebovala še nekaj časa in treningov, da se bom sprostila tudi pri spustih,« še dodaja Eva.
Neli: prvi kilometri na terenu, ki jo čaka oktobra
Tudi Neli je v petem tednu opravila tri treninge, začela pa ga je nekoliko drugače kot običajno. Prvo vožnjo je opravila na našem dogodku Coffee Ride, kjer je poleg treninga prišla na svoj račun tudi družabna plat kolesarjenja. Vožnja v večji skupini ji ni povzročala težav. Nasprotno, počutila se je dobro in sproščeno, izkušnja pa ji je dala še nekaj dodatne samozavesti pred izzivom, ki se vse hitreje približuje.
Nekoliko več prilagajanja je zahteval naslednji trening. Ker je bilo njeno kolo zaradi težav z menjalnikom na servisu, intervalov ni mogla opraviti na cesti. Namesto da bi trening izpustila, se je znašla drugače in predpisano vadbo opravila na notranjem kolesu v fitnesu. Občutek sicer ni bil povsem enak, glavni namen treninga pa je bil dosežen.
Najbolj zanimiva vožnja jo je čakala ob koncu tedna, ko se je odpravila v Istro in prvič prevozila del trase, po kateri bo čez približno mesec dni vozila tudi na Istria 300. Tako je dobila nekoliko boljšo predstavo o terenu in tem, kaj jo čaka na dan velikega izziva.
»Super je bilo nekoliko bolje spoznati teren in dobiti občutek, kaj nas čaka. Na splošno sem bila s tednom zelo zadovoljna, predvsem pa se že res veselim izziva, ki je vedno bližje,« je navdušena Neli.
Jan: 170 kilometrov in trening tudi za želodec
Po prostem vikendu se je Jan v torek vrnil v ritem z dvema urama lahkotne vožnje. Po več tednih strukturiranih treningov mu je nekoliko preprostejši dan na kolesu še kako prijal. V četrtek so ga čakali trije 15-minutni "sweet spot" intervali. Izbral je tri dobro poznane lokalne klance in pri tem opazil še en napredek, ki ga ne pokaže noben test forme. Po petih tednih Blaževih treningov veliko bolje razume, kakšen teren potrebuje za posamezno nalogo in kako trening pravilno izpeljati. Petkovo dodatno lahko vožnjo mu je nekoliko popestrila močna nevihta. Domov je prišel premočen do kosti, a je našel tudi pozitivno plat: kdo ve, morda bo 3. oktobra deževalo.
Glavni trening pa ga je čakal v nedeljo. Skoraj šest ur na kolesu in več kot 170 kilometrov ni bilo namenjenih samo nogam, temveč tudi želodcu. Cilj je bil zaužiti približno 90 gramov ogljikovih hidratov na uro, zato je že pred odhodom moral ugotoviti, kako v žepe spraviti šest gelov, šest ploščic in dodatne vrečke napitka 4Endurance. Po 170 kilometrih so ga za konec čakali še trije intervali na lokalnih klancih. In opravil je tudi te.
»To ni bil le trening za noge, ampak tudi za želodec,« pove Jan.
Anže Š.: ko odpovejo številke, ostane občutek
Anže Š. je že pred začetkom projekta načrtoval kolesarski vikend v Bad Kleinkirchheimu, zato je Blaž njegov tedenski program prilagodil predvsem glede števila in intenzivnosti treningov. Še pred odhodom pa je dobil pomembno lekcijo. Torkovi dve uri v coni 2 sta bili na papirju lahki, zato je podcenil prehrano pred in med vožnjo. Dodaten veter je naredil svoje in domov je prišel precej bolj utrujen, kot bi moral. Še en opomnik, da tudi lahkega treninga ni vedno pametno jemati preveč zlahka.
V Avstriji ga je čakala drugačna težava. Čeprav je pred odhodom dvakrat preveril opremo, je ob prvi vožnji ugotovil, da merilnik moči ne deluje. Trening je zato opravil s pomočjo srčnega utripa in kolega Aljaža. Naslednji dan je sledil vrhunec vikenda: skoraj šesturna panoramska vožnja čez Nockalmstrasse in Eisentalhöhe. Že po prvih 23 kilometrih sta nabrala približno 1.100 višinskih metrov, Anže pa je vzpon izkoristil tudi za predpisane intervale. Drugi vrh ju je pripeljal nad 2.000 metrov nadmorske višine.
V nedeljo sta se odločila, da se iz Bad Kleinkirchheima domov odpravita kar s kolesom. Takrat je odpovedal še merilnik srčnega utripa. Ostali so samo občutek in izkušnje, ki jih je Anže pridobil v preteklih tednih. Prek Celovca in Ljubelja sta se vrnila proti Sloveniji, Anže pa se je trudil intenzivnost ohranjati tam, kjer bi morala biti. Ni bilo številk, na katere bi se lahko ves čas zanašal, zato je moral nekoliko bolj poslušati svoje telo.
»Ko je odpovedal še merilnik srčnega utripa, mi ni ostalo drugega, kot da vozim po občutku. V pomoč je bil Aljaž, ki me je ustavil, če je šlo premočno,« pove Anže.
Anže K.: včasih je dobro asfalt zamenjati za pesek
Anže K. je teden začel brez kolesa. Proste ponedeljke rad izkoristi za druge športne aktivnosti, nato pa je bilo v torek spet čas za resnejše delo. Tokrat je intervale opravil na gravel kolesu. Ker ima Jelovico tako rekoč pred domačim pragom, mu možnosti za takšne treninge ne manjka. Predvsem pa ugotavlja, da mu občasna zamenjava asfalta za makadam pomaga ohranjati veselje do kolesarjenja.
Sreda je pokazala še drugo plat treninga rekreativnega športnika. Ker se s športom ukvarja tudi njegova partnerka in mora nekdo poskrbeti za otroke, sta morala treninga uskladiti. Kolo je zato zamenjal za tekaške copate in odtekel dobrih pet kilometrov. Nato je svoje dodalo še vreme. Četrtkove zahtevne VO2 intervale je moral opraviti na trenažerju, enako rešitev pa je izkoristil tudi v petek in soboto. V nedeljo se je končno vrnil na teren. Ponovno je izbral gravel in brez težkih intervalov užival na ozkih poteh. Ob tem je mimogrede treniral še tehniko vožnje.
»Zdi se mi, da veliko bolj uživam v kolesarjenju nasploh, če sem ter tja asfalt zamenjam za pesek,« priznava Anže.
Po petih tednih naši udeleženci ne nabirajo samo kondicije. Vedno bolje spoznavajo tudi, kaj pomeni trenirati strukturirano v resničnem življenju. Včasih to pomeni jutranjo vožnjo združiti z odhodom po kruh. Drugič trening prilagoditi družinskim obveznostim, slabemu vremenu ali potovanju. Včasih odpove merilnik moči, začne deževati ali pa preprosto ugotovimo, da telo potrebuje nekoliko več počitka.
Hkrati postajajo treningi vse bolj specifični. Jan med skoraj šesturno vožnjo ne trenira več samo vzdržljivosti, ampak tudi prehrano. Eva postopoma osvaja različne elemente vožnje. Anže Š. se uči pravilno dozirati napor tudi brez vseh podatkov na kolesarskem računalniku, Anže K. pa raznolikost treningov išče tudi zunaj asfalta.
Do kolesarske dirke Istria 300 je še nekaj časa, vendar postaja vse bolj jasno, da priprave niso samo vprašanje močnih nog. Pomembni so tudi prehrana, občutek za intenzivnost, tehnika, regeneracija in sposobnost prilagajanja. In prav te izkušnje bodo našim šestim kolesarjem 3. oktobra morda koristile prav toliko kot vsi kilometri, ki jih bodo do takrat nabrali.
Če se tudi sami pripravljate na kolesarski izziv ali bi radi svoje treninge zastavili bolj premišljeno, se prijavite na naš brezplačni novičnik. Skupaj s trenerjem Blažem Debevcem bomo še naprej predstavljali treninge naših šestih udeležencev in praktične lekcije, ki jih lahko prenesete tudi na svoje priprave.
Vsak teden boste prejeli sveže vsebine, ki vam bodo pomagale bolje razumeti trening, prehrano in pripravo na kolesarske izzive ne glede na to, ali vas čaka prva dirka ali pa želite zgolj uživati v boljših vožnjah.
Prejeli boste:
- primere tedenskih treningov,
- nasvete trenerja za različne stopnje pripravljenosti,
- priporočila športnega nutricionista,
- smernice za prehrano pred treningom, med njim in po njem,
- uporabne nasvete o izbiri kolesa, opreme in dodatkov,
- zgodbe in napredek vseh šestih udeležencev projekta.