Šest rekreativnih kolesarjev, dva meseca priprav in en velik cilj. Projekt Moja prva kolesarska dirka je pokazal, da pot do cilja ni sestavljena samo iz kilometrov, temveč predvsem iz vztrajnosti, prilagajanja in poguma, da si zastavimo izziv, za katerega še ne vemo, ali ga bomo zmogli.
Ko smo začeli projekt Moja prva dirka, je bila Istria 300 še precej oddaljen cilj. Pred našimi šestimi kolesarji so bili tedni treningov, dolge vožnje, prvi intervali, testiranja, iskanje prave prehranske strategije in številna vprašanja.
Bo časa za trening ob službi in družini dovolj? Kako se bo telo odzvalo na vse daljše razdalje? Kaj se zgodi, ko v načrt posežejo slabo vreme, utrujenost, dopust ali tehnične težave? In predvsem: bodo 3. oktobra pripravljeni stopiti na start? Danes odgovor že poznamo.
Šest različnih zgodb in šest osebnih ciljev
Eva in Matej sta se pripravljala na 135-kilometrsko traso. Neli in Jan sta si za cilj zastavila 209 kilometrov, Anže K. in Anže Š. pa sta se lotila najdaljšega, 300-kilometrskega izziva.
Njihova izhodišča so bila zelo različna. Eva je bila na začetku projekta še popolna začetnica v cestnem kolesarstvu. Nekateri so že poznali dolge vožnje, intervale in merilnike moči, drugi so se s strukturiranim treningom srečali prvič.
Prav zaradi teh razlik je projekt postal več kot zgolj priprava na eno dirko. Pokazal je, da v kolesarstvu ne obstaja samo ena prava pot. Vsak udeleženec je potreboval svoj program, svoj tempo in svoj razlog, zaradi katerega se je tudi v težjih dneh znova usedel na kolo.
Pod vodstvom trenerja Blaža Debevca so se učili, da dober trening ni tisti, ki je popoln na papirju, temveč tisti, ki ga je mogoče vključiti v resnično življenje.
Napredek se ni meril samo v kilometrih
V osmih tednih priprav se je zgodilo veliko več kot le nabiranje kondicije. Eva je od prvih negotovih voženj napredovala do svojega cestnega kolesa in prve več kot 100-kilometrske ture. Matej je spoznaval strukturiran trening ter ugotovil, kako pomembno je med daljšimi vožnjami pravočasno poskrbeti za energijo. Neli se je učila nadzorovati intenzivnost in voziti počasneje, ko je bilo to potrebno. Jan je treninge usklajeval s službo, družino in dopustom ter odkrival, da prilagoditev načrta ni neuspeh. Anže K. in Anže Š. sta se pripravljala na najdaljšo razdaljo, pri kateri niso pomembne samo močne noge. Večurne vožnje zahtevajo premišljeno razporeditev moči, ustrezno prehrano, zanesljivo opremo in predvsem veliko mentalne vzdržljivosti.
Prišli so tudi dnevi, ko ni šlo po načrtu. Treninge so prekrižali dež, bolečine, utrujenost, družinske obveznosti, padci in tehnične težave. Toda ravno ti trenutki so najbolje pokazali bistvo projekta: napredek ni popolna ravna črta. Včasih pomeni nov osebni rekord, drugič pomeni pravočasno skrajšan trening, dan počitka ali odločitev, da po slabem tednu preprosto poskusimo znova.
Dan, zaradi katerega se je vse začelo
Nato je prišel 3. oktober. Ekipa se je v Poreču postavila na start dirke Istria 300. Po tednih priprav ni bilo več treba ugibati, ali so naredili dovolj. Delo je bilo opravljeno. Treba je bilo le še zaupati treningu, slediti načrtu in vrteti pedale proti cilju.
Pet članov ekipe je uspešno zaključilo izbrane trase. Za Anžeta Š. pa se je dirka končala še pred startom, ko se mu je v verigo zapletla vrečka in odlomila zadnji menjalnik. To je bil boleč opomnik, da v športu ne moremo nadzorovati vsega. Toda tehnična okvara ne more izbrisati tednov treningov, novih osebnih rekordov, pridobljene forme in izkušenj. Tudi zgodba brez prečkanja ciljne črte je lahko zgodba o napredku.
Za projektom je stala celotna ekipa
Na poti do Poreča naši kolesarji niso bili sami. Za športno prehrano in iskanje ustrezne prehranske strategije je skrbel 4Endurance. Pri A2U so udeležencem pomagali s kolesi, opremo, nastavitvami in strokovnimi nasveti. V Centru preventivne medicine so s testiranji dobili vpogled v pripravljenost in odziv telesa na obremenitve, Sinter pa je poskrbel za pomemben del varnosti na kolesu.
Vsak partner je v projekt vstopil tam, kjer je bila njegova podpora najbolj smiselna – v resničnih situacijah, s katerimi se srečujejo rekreativni kolesarji.
Ciljna črta je bila samo del zgodbe
Če bi uspeh projekta merili samo z rezultati na Istrii 300, bi spregledali njegov najpomembnejši del. Uspeh je bila Evina prva stotica. Trening, opravljen pred službo, pravilno odmerjen tempo na dolgi vožnji, prvi samozavesten spust. Odločitev za počitek, ko ga je telo potrebovalo. In trenutek, ko je vsak od udeležencev ugotovil, da zmore več, kot je verjel na začetku.
Projekt Moja prva kolesarska dirka se je začel z vprašanjem, ali se lahko običajen rekreativni kolesar ob službi, družini in vseh nepredvidljivih obveznostih pripravi na velik kolesarski izziv. Odgovor je: lahko. Pot morda ne bo popolna. Prišli bodo slabi dnevi, nepričakovani zapleti in trenutki dvoma. Toda velike zgodbe se ne začnejo s popolno pripravljenostjo, temveč z odločitvijo, da poskusimo.
Je prišel čas, da tudi vi izberete svojo prvo dirko? Spodaj vpišite svoje podatke, in ko bo čas za novo sezono, boste med prvimi, ki se boste lahko pridružili zgodbi, ki se je šele začela: