Na začetku dolge vožnje so noge sveže in tempo se zdi lahek. Prav zato je tako preprosto narediti napako, ki jo boste občutili šele čez nekaj ur.
Noge so sveže, energije je dovolj, tempo skupine je prijeten in prvi klanec gre lažje od pričakovanj. Po eni uri vožnje imate občutek, da bi lahko tako nadaljevali ves dan.
In prav tukaj lahko naredite eno največjih napak na dolgi kolesarski vožnji: prehiter začetek.
Pri krajši vožnji nekoliko previsoka intenzivnost morda ne bo povzročila večjih težav. Ko je pred vami pet, osem ali celo deset ur na kolesu, pa lahko za navidezno lahkoten začetek davek plačate precej pozneje.
Trener projekta Moja prva kolesarska dirka, Blaž Debevec, zato opozarja, da je sposobnost pravilnega razporejanja moči oziroma pacinga ena ključnih veščin pri dolgih kolesarskih izzivih.
»Na dolgi razdalji se napake ne pokažejo takoj. Pokažejo se po treh, petih ali osmih urah,« opozarja.
Če se vam začetek zdi skoraj prelahek, ste morda na pravi poti
Na začetku dolge vožnje je težko voziti zadržano. Telo je spočito, zaloge energije so polne, motivacija visoka. Če smo na dogodku, svoje naredita še vzdušje in množica drugih kolesarjev. Na skupinski vožnji pa nas lahko hitro zanese tempo prijateljev.
Hitrost, ki se v prvih kilometrih zdi povsem obvladljiva, zato ni nujno tudi hitrost, ki jo bomo sposobni vzdrževati čez nekaj ur.
Pri dolgih razdaljah mora biti cilj drugačen. Prvi del vožnje bi se moral pogosto zdeti celo nekoliko prelahek. To ne pomeni, da izgubljamo čas ali da bi morali voziti izrazito počasi. Pomeni predvsem, da ne porabljamo energije, ki jo bomo potrebovali veliko pozneje. Če imamo na začetku občutek, da bi lahko vozili hitreje, je to pri dolgem izzivu pogosto dober znak.
Prvi klanec ni dirka
Ena največjih skušnjav pride ob prvem resnejšem vzponu.
Po ravnini je intenzivnost razmeroma preprosto nadzorovati. Na klancu pa se hitro zgodi, da moč močno povečamo. Nekdo nas prehiti, skupina začne razpadati in nenadoma se znajdemo v položaju, ko namesto svojega načrta sledimo tempu drugih. Ker smo še sveži, se nam takšna odločitev niti ne zdi problematična. Toda vsak premočan vzpon nekaj stane. In na dolgi razdalji se lahko takšni trenutki seštevajo.
»Prvi klanec na dolgi vožnji ni prostor za dokazovanje. Cilj ni biti najhitrejši na začetku, ampak imeti dovolj energije takrat, ko večina začne popuščati,« svetuje Blaž.
Zato je predvsem na začetku pomembno nadzorovati intenzivnost tudi takrat, ko imamo občutek, da bi lahko brez težav pritisnili nekoliko močneje.
Skupina vam lahko pomaga ali pa vas spravi v težave
Vožnja v skupini je na dolgi razdalji lahko velika prednost. Zavetrje omogoča varčevanje z energijo, kilometri v družbi minevajo hitreje, skupina pa lahko pomaga tudi pri ohranjanju enakomernega ritma. Toda samo, če je njen tempo primeren za vas.
Če morate ves čas pospeševati, voziti nad načrtovano intenzivnostjo ali na klancih loviti močnejše kolesarje, lahko energijo, ki ste jo prihranili v zavetrju, zelo hitro porabite drugje.
Včasih je zato pametneje skupino spustiti. To je lahko psihološko težko, še zlasti na dogodku, ko imamo občutek, da izgubljamo mesta ali dobro družbo. Toda kolesar, ki nas prehiti v prvi uri, ni nujno tudi kolesar, ki bo pred nami po šestih urah. Pri dolgih vožnjah je zato pomembno poznati svojo intenzivnost in se ne pustiti prepričati tempu drugih samo zato, ker mu trenutno še lahko sledimo.
Dober pacing se pokaže v zadnji tretjini
Kako torej veste, da ste dobro razporedili moči? Ne po tem, kako hitro ste odpeljali prvih 50 kilometrov.
Veliko boljši pokazatelj je, kaj se zgodi v zadnji tretjini vožnje.
Če lahko še vedno ohranjate spodoben tempo, normalno jeste in pijete, nadzorujete intenzivnost na klancih ter imate dovolj zbranosti za varno vožnjo, ste svoje moči verjetno razporedili precej bolje, kot če ste prve ure leteli, nato pa samo še poskušali priti do cilja.
Pri dolgih razdaljah se zato splača razmišljati nekoliko drugače. Namesto vprašanja »Kako hitro lahko vozim zdaj?« si je bolje zastaviti vprašanje »Kako hitro lahko vozim, da bom tako sposoben voziti tudi čez nekaj ur?«
Tudi razporejanje moči je treba trenirati
Na dolgi vožnji potrpežljivost ni znak slabše pripravljenosti. Pogosto je znak izkušenosti. Ni treba odgovoriti na vsako pospeševanje skupine. Ni treba loviti vsakega kolesarja, ki vas prehiti. In predvsem ni treba na prvem klancu pokazati vsega, kar zmorejo vaše noge.
Dober pacing je lahko na začetku skoraj dolgočasen. Toda njegova vrednost postane jasna nekaj ur pozneje.
Ko začnejo drugi upočasnjevati, vi pa imate še vedno dovolj energije za enakomerno vožnjo, boste veliko lažje razumeli, zakaj vas je trener na začetku opozarjal, da se raje zadržujte. Na dolgi razdalji namreč ne zmaga tisti, ki se najbolje počuti prvo uro. Za vas je pomembno predvsem to, kako se boste počutili zadnjo.
Pravilnega tempa se ni treba učiti šele na dan dogodka. Dolgi treningi so najboljša priložnost, da ugotovimo, kako se telo odziva po treh, štirih ali petih urah vožnje. Prav zato naši udeleženci projekta Moja prva kolesarska dirka opravljajo vse daljše treninge, pri katerih ni pomembno samo število kilometrov.
Učijo se voziti enakomerno, nadzorovati intenzivnost na vzponih, pravilno jesti in piti ter opazovati, koliko energije jim ostane proti koncu vožnje. Pri nekaterih treningih Blaž zahtevnejše intervale namenoma umesti celo proti koncu dolge vožnje. Takrat se pokaže, koliko kakovosti lahko kolesar ohrani, ko v nogah nima več samo nekaj svežih kilometrov. To je še zlasti pomembno pri izzivu, kot je dirka Istria 300, kjer bodo naši udeleženci izbrali 135, 209 ali 302 kilometra. Ne glede na razdaljo bo prehiter začetek težko popraviti, ko se utrujenost enkrat začne kopičiti.
Če se tudi sami pripravljate na daljšo kolesarsko preizkušnjo, se prijavite na naš novičnik in spremljajte projekt Moja prva kolesarska dirka iz prve vrste. Skupaj z našimi šestimi kolesarji in trenerjem Blažem Debevcem bomo do Istria 300 še naprej odkrivali, kako trenirati pametneje in se na svoj veliki kolesarski cilj pripraviti čim bolje.