Kako trenirati za velik kolesarski cilj, ko pridejo vmes služba, družina in dopust? Trener Blaž Debevec na primeru Jana Tomažiča pokaže, zakaj "popoln" trening plan ni vedno najboljši trening plan in zakaj je pri rekreativnem kolesarju dolgoročna konsistentnost pomembnejša od enega popolnega tedna.
Ko se lotimo priprav na velik kolesarski cilj, nas hitro lahko zanese. Več kilometrov, več treningov, več discipline. Na papirju je vse videti preprosto: držati se plana, opraviti predpisane intervale in iz tedna v teden dodajati obseg. V resničnem življenju pa stvari redko potekajo tako gladko.
Tu so služba, družina, dopusti, nepredvidene obveznosti, utrujenost in dnevi, ko preprosto ni mogoče narediti vsega, kar piše v programu. Prav zato trener Blaž Debevec poudarja eno najpomembnejših lekcij za rekreativne kolesarje: trening se mora prilagoditi življenju, ne življenje treningu.
Dober primer je Jan Tomažič, eden od udeležencev projekta Moja prva kolesarska dirka, ki se pripravlja na 209-kilometrsko traso Istria 300.
Cilj ni samo priti do cilja
Jan ima za seboj že kar nekaj izkušenj z daljšimi kolesarskimi dogodki, zato njegov cilj ni zgolj dokončati 209 kilometrov. V naslednjih tednih želi izboljšati svojo učinkovitost na klancih, zgraditi več vzdržljivosti in se naučiti bolje nadzorovati tempo ter prehrano med dolgimi napori. Končni cilj je stabilnejša in bolj premišljena izvedba celotne dirke.
V normalnih okoliščinah bi to pomenilo postopno dodajanje daljših voženj, specifično delo v klanec in treninge, ki telo pripravljajo na več ur neprekinjenega napora.
Toda Janov trening je moral že zelo zgodaj prestati prvi test iz resničnega življenja. Dopust.
Kaj narediti, ko za trening preprosto ni dovolj časa?
Jan je bil od konca julija do 10. avgusta na dopustu, kjer ima za posamezen trening na voljo približno uro in pol. Lahko bi poskušal na silo ohraniti enak program, iskati večurne luknje v dnevu in prilagajati družinski dopust treningom. Toda to bi zgrešilo bistvo.
Zato je Blaž program prilagodil njegovi situaciji. Dolge vikend vožnje so za nekaj časa umaknili, namesto njih pa ohranili krajše in bolj ciljno usmerjene treninge.
Namen v tem obdobju ni bil nabirati čim več kilometrov, ampak ohraniti kontinuiteto, občutek za intenzivnost in ključne sposobnosti, ki jih bo Jan potreboval, ko se vrne v običajen ritem.
V treningih so tako ostale krajše intenzivnejše enote, tempo oziroma sweet spot delo za klance, krajše vzdržljivostne vožnje in vaje za moč. Hkrati pa ostane dovolj prostora tudi za družino, počitek in dopust.
Jan se zdaj počasi vrača v običajen urnik, zato bosta z Blažem v program ponovno postopoma vključila daljše vožnje, ki bodo pomemben del priprav na 209 kilometrov.
Dober plan ni tisti, ki je popoln na papirju
Prav tukaj se skriva ena največjih razlik med profesionalnim in rekreativnim športom. Za večino rekreativcev kolesarjenje ni služba. Trening se mora umestiti med druge obveznosti in pri tem ne sme postati dodaten vir stresa.
»Če je plan dober samo na papirju, v življenju pa povzroča dodaten stres, dolgoročno ni dober plan,« poudarja Blaž.
To ne pomeni, da cilj ni pomemben ali da lahko treninge vedno izpustimo. Pomeni pa, da je treba gledati širšo sliko. En nekoliko lažji teden ne bo izničil mesecev priprav. Prav tako dopust ne pomeni, da smo izgubili ves napredek. Veliko pomembnejša je konsistentnost skozi daljše obdobje.
Manj, ampak pametno
Pri pripravah na dolgo kolesarsko preizkušnjo je zelo lahko pasti v past razmišljanja, da več vedno pomeni bolje. Več kilometrov. Več intervalov. Več ur na kolesu. Toda kakovosten trening pomeni tudi vedeti, kdaj narediti manj.
Dopust je lahko dobra priložnost za mentalni odklop, regeneracijo in nekaj odmika od vsakodnevne rutine. Če lahko v tem času opravimo krajše in premišljene treninge, je to pogosto veliko boljša rešitev kot na silo loviti predpisane ure.
Janov primer lepo pokaže, da priprava na velik cilj ni sestavljena iz popolnih posameznih tednov. Sestavljena je iz številnih dovolj dobrih tednov, ki se sčasoma seštejejo v napredek.
Kolesarjenje naj postane del življenja, ne celo življenje
To je morda tudi najpomembnejša lekcija tega tedna.
Če želimo pri rekreativnem športu vztrajati dolgoročno, mora kolesarjenje najti svoje mesto v našem življenju, ne pa ga prevzeti. Včasih bo na voljo pet ur za dolgo vožnjo. Drugič samo ena. Včasih bomo trening opravili točno po načrtu, drugič ga bo treba prestaviti, skrajšati ali prilagoditi.
Napredek se ne skriva v popolnosti, ampak v tem, da se po vsaki spremembi znamo vrniti v ritem.
Prav to bomo v projektu Moja prva kolesarska dirka spremljali tudi v prihodnjih tednih. Ne le koliko kilometrov bodo naši udeleženci prevozili, ampak tudi kako bodo treninge usklajevali s službo, družino, počitkom in vsem drugim, kar sestavlja običajno življenje.
Če se tudi sami pripravljate na kolesarski izziv ali bi radi svoje kolesarjenje dvignili na višjo raven, spremljajte projekt. Skupaj s trenerjem Blažem Debevcem bomo še naprej delili praktične lekcije, primere treningov in izkušnje naših šestih kolesarjev na poti do Istria 300.