Mame svoje hčerke usmerjajo k izbiri dobrih fantov, ker se to zdi edino logično.
Vendarle so dobri fantje v antologiji romantičnih zmenkov razumljeni kot prvovrstni dodatek k njeni družini – so prijazni, uvidevni, razumevajoči in spoštljivi. Kar se sliši kar preveč dobro, da bi bilo resnično. In tudi je. Nekje pod tem mitološkim idealom pa se skriva sicer resda prijeten moški, ki pa svojo titulo ohranja zgolj kot njen neproblematični modni dodatek, iz katerega je ona že davno izčrpala vse znake individualnosti.
Ne pravijo kar tako, da dobri fantje vedno končajo zadnji. Njihova zadržanost in previdnost jih ovirata pri vseh običajnih postopkih razvoja novega romantičnega odnosa. Zmenki z dobrimi fanti se praviloma dogajajo nekje v prepletu staromodnega in rahlo neprijetnega. Na večerjo jo recimo povabijo z ljubkim sporočilcem, dolgo se izogibajo definiranju stanja razmerja, seksajo (morda) šele po kakšnem devetem zmenku in ji na koncu, ko ga ona pusti za slabo obritega kretena, ki mu je tuja raba tako rodilnika kot dezodoranta, rečejo le, da si želijo samo, da bi ona bila srečna.
Preden je Friedrichu Nietzscheju sifilis pohrustal ves razum, je ta brkati filozof, učenjak in kulturni kritik smelo dejal, da se pogosto smeji šibkim ljudem, ki se imajo za dobre samo zato, ker nimajo krempljev. V tem se lahko najdejo verjetno vsi, ki so kadarkoli bili označeni za dobre fante, saj dobri fantje mislijo, da njihove pozitivne namere odtehtajo dejstvo, da nikoli ne naredijo nobenega odločilnega koraka. Dobri fantje bi torej lahko mirno bili še ena levosredinska stranka.
Kar je dobro za film, ni nujno dobro za resničnost
Da je mera polna, so dobri fantje obenem tudi strašansko pasivni. Najraje vidijo, da se stvari zgodijo same od sebe. V tišini čakajo, da naslednji korak naredi nekdo drug, ker je strah pred napačno odločitvijo tako intenziven, da jim popolnoma paralizira razsodno razmišljanje. Najraje le dobijo navodilo, ki mu lahko zvesto sledijo. Kadarkoli pa brezpogojno pade na njih, da morajo sprejeti odločitev, želijo pred tem podrobno obravnavo potencialnih rezultatov iz vseh zornih kotov. To pa je učinkovito le pri testiranju zdravil in oralnem seksu, precej manj pa v procesu nastanka romantičnega razmerja, ki ga dobri fantje razumejo manj kot tradicionalno zmenkarjenje in bolj kot dolgoročno pogajanje.
Hollywood nas seveda uči, da se filmi za dobre fante kljub težavnim začetkom vedno končajo ugodno. Ne povedo pa, da so ti dobri fantje kategorično bolj nevrotiki kot romantiki in da njihova čista ljubezen v resnici temelji na malce čudaški predanosti vrednotam, ki so v svojem bistvu pravzaprav sebične. Sebične zato, ker v želji po ugajanju izbrani osebi in vzporednem ohranjanju vrlin dobrega fanta prav tej osebi preprečujejo, da bi bila srečna, ker je dobremu fantu lažje živeti v svoji fantaziji kot pa se soočiti z morebitnimi nepravilnimi ali zgolj samo malce strašljivimi odločitvami.
Ta ugotovitev je sicer popolnoma skregana s splošnim razmišljanjem šolskega primera dobrega fanta. Ker dober fant je v svojem jedru izredno nesebičen. Je resnično vesel, da je lahko s svojo izbranko. Morda celo preveč vesel. Tisti, ki gredo čez rob dobrega okusa, se potem domislijo še kakšnih prekomerno kičastih romantičnih fint: napišejo dolgovezno ljubezensko pesem, pojejo podoknice ali, če ona potoči dovolj solz, kar v njem vzbudi strah, da se bo zrušil njegov fantazijski svet, celo pustijo službo in se preselijo v drugo državo, da si tam z njo poskušajo zgraditi novo prihodnost. To je odličen material za filme. Malce slabši za realnost.
Zaljubljeni v idejo
Izvor te romantike ždi v idealih, ki jih dobri fantje prenašajo tudi na svoje izbranke. Pogosto so zaljubljeni v idejo ženske, kot jo vidijo samo oni, in ne v žensko, kakršna dejansko je, s tem pa nanjo projicirajo željo, kakšni bi želeli biti sami. Saj na svoj način si vsi kdaj pa kdaj lažemo o svojih partnerjih. Tako kot žena, ki si laže, da je njen mož absolutni biser, kadar ni pijan, in tako, kot si mož laže, da ga ima njegova žena rada, kadar ne spi z drugimi tipi, vsak odnos prenese določeno količino prilagajanja resnice. Dobri fantje gredo v tem še korak dlje in svojo partnerico idealizirajo v graciozno angelsko bitje, v katerem pa vidijo zgolj tisto, kar si želijo, da bi izražali tudi sami: čistost, dobroto, zaželenost in telesne mere, za katere ni tako vražje težko dobiti ustrezne konfekcijske številke.
A za vsem tem se skriva tudi pozitivna novica. Dobri fantje se, tako kot vsi drugi ljudje, ves čas učijo. Napredujejo glede na izkušnje, ki jih ponudijo okoliščine. Če so prepričani, da je prijaznost že sama po sebi nagrada, jim ne bo težko, saj se prijaznost še vedno ceni. Tiste redke, ki jih sosledje dogodkov vodi do popolnega sesutja njihovih vrednostnih sistemov in nenadne realizacije, da so velik del odraščanja stvari počeli narobe, pa lahko zasledite v črni kroniki v naslednji informativni TV-oddaji.
Namreč, prej ali slej pride trenutek, ko tudi dobri fantje odkrijejo, da so lahko še vedno dobri, tudi če se kdaj ne vedejo skladno s tem nazivom. Da pa to dosežejo, morajo trpeti. Tako uči Ivan Cankar in tako uči vsakodnevna praksa. Namreč – dobri fantje se v tej vlogi običajno počutijo tako ugodno, da bodo storili vse, da jim ta sij ne bi bil odvzet, pa čeprav od tega nimajo skorajda nič uporabnega, razen morda pretirane naklonjenosti njene mame. Zato prej ali slej pride tista kruta realizacija. Ko udari po vseh čustvih naenkrat in možgani končno prestrukturirajo informacije v edini možni zaključek – da v resnici ne obstajajo dobre in slabe poteze. Le tiste, ki koristijo ali pa ogrožajo interese še tako dobrega fanta. Nekje vmes je njegova pH-nevtralna osebnost, ki pa jo lahko ohranja samo tako dolgo, dokler ne ugotovi, da je vse tisto prej vodilo k razočaranju.
Vem, ker sem nekoč bil dober fant.
Fotografija: Shutterstock
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
