Ali sploh še veste, kaj to kompas je? To je škatlica, ki ima v sebi magnetno iglo, ki naj bi venomer kazala na sever. Je naprava za določanje strani neba. Torej je naprava, ki nam pomaga, da se lažje orientiramo in odločamo, ali gremo za smerjo igle na sever ali pa v nasprotni smeri, torej na jug.
Kaj pa se zgodi, ko posameznik izgubi svoj kompas, svojo usmerjenost, kaj je prav in kaj narobe, ko ne ve, kdaj se smejati in kdaj biti resen, ko ne ve, kako reagirati v določenih situacijah, ki zahtevajo določeno ravnanje po protokolu ali bontonu?
Enostavno se ne znajde, ne ve, kako reagirati, in sploh ne zna predvidevati, kaj se lahko zgodi, če se odloči iti v desno, in kaj, če krene v levo. Izgubljenost smeri je eno od sodobnih brezen, ki prežijo na posameznika, pa tudi na par, ki ne ve, kaj je za partnerja prav in kaj seveda ni. Tveganje, da se odločimo narobe, je vedno prisotno. Ko ne vemo, kaj nas čaka za nekim ovinkom, to v nas budi strah, paniko, frustracijo, pa tudi jezo, saj nimamo svojega življenja v rokah, nadzor se izmika.
Enako občutijo tisti ljudje, ki so izgubili kompas v najbolj gostem delu pragozda, ko zaradi krošenj ne vidijo zvezd in ne vedo, v kateri smeri najti izhod. Sodobna družba nas sili v podoben informacijski kaos, ko izgubljamo svoje misli zaradi poplave informacij, priporočil, nasvetov, dobrohotnih spodbud, ter seveda tako hitro izgubljamo svoj osebni kompas.
Da bi se izognili tovrstnim iskanjem poti, priporočam, da se posvečamo sebi in poskušamo priti v stik s seboj.
Sama se včasih pohecam, da imam monolog, dialog in trialog s seboj, svojo vestjo in svojimi izzivi, ki me postavljajo pred različne dileme in križišča. Zato pa mi prav pride moj notranji kompas, ki mi zna povedati, v katero smer naj krenem, da najdem določeno informacijo ali idejo. Vem, včasih se igla zatakne in ne kaže nikamor, suče se v krogu. Nič zato, mislim si, da sem tako pridobila čas, da v sebi poiščem moči, pobrskam po nabranih izkušnjah in nato rahlo frcnem kompas, pa se igla 'zbudi' in znova pokaže na sever.
Danes želim sporočiti, da se moramo kdaj ustaviti, resetirati misli, si privoščiti tudi kakšno zmedeno popoldne ali teden, ki je namenjen lenarjenju ali pohajkovanju. Pa izmed ogromnega števila nepomembnih, a vseprisotnih informacij izbrati tiste, ki nam nekaj povejo, prek katerih se lahko kaj naučimo ali nam dajo misliti.
Pa smo spet pri posvečanju sebi, osebnostni rasti in temu, da smo sami sebi največji zaveznik, pa tudi kdaj največji sovražnik. Pri tem verjamem, da ko se s tem spopadamo in krepimo samozavedanje lastne vrednosti ter nam kompas večinoma kar kaže proti severu, se tudi mnogo življenjskih odločitev ne zdi več tako nemogočih ali nerešljivih. Ko se utrdimo in dobimo malce debelejšo kožo ter se obrusimo v iskanju rešitev, se več ne ustrašimo ovir in težav, temveč zagrizemo v iskanje rešitev in delovanje, ki nam bo prineslo uspeh. A kot že mnogokrat povedano, brez truda in vložene energije tudi še tako briljantna ideja ostane samo nerealizirana želja.
Ko si zgradimo sistem vrednot, vemo, kaj je prav in kaj narobe. Vemo, kdaj poslušati in kdaj povedati svoje mnenje. Zavedamo se, da na tem svetu nismo sami in da smo delček med mnogo osebami, ki mislijo drugače kot mi. Razumevanje, toleranca, sprejemanje drugačnosti brez sodbe in obsojanja, to je tudi moralni kompas, ki nam bo pomagal postati bolj odprt in dejaven deležnik. In to v teh sivih časih nadvse potrebujemo, prav vsi!
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?