Kako je novinarka ljudem olajšala bivanje v domovih za ostarele …

Oče je imel Alzheimerjevo bolezen. Zaradi slabega spomina in vznemirjenosti je osebje težko skrbelo zanj. Ko je Jay, nekdanja novinarka revije Time brala dolg vprašalnik, je imela občutek, da to ni ravno najboljša rešitev. Zaposlenim v domu za ostarele je rekla, da preprosto ne bodo imeli časa preučevati 20 strani dolg vprašalnik o vsakem pacientu.

Predlagala jim je, da bi – namesto izpolnjevanja vprašalnika – raje napisala zgodbo o svojem očetu. To je tudi naredila. V zgodbi je navedla, da je svoje čase honorarno delal kot voznik Winstona Churchilla in da se je rad sprehajal po poljih sivke okrog hiše na jugu Francije. Vsi zaposleni v domu so bili nad zgodbo navdušeni. »Zaradi zgodbe so negovalci v domu za ostarele zdaj spoznali osebne podrobnosti iz življenja mojega očeta, kar jim je pomagalo razumeti, kaj ga lahko vznemiri in kaj osreči. To je povsem spremenilo način njegove oskrbe,« je pojasnila Jay.

Ker jo je ta uspeh razveselil in ker je zdaj bila prepričana, da bo njen oče deležen odlične oskrbe, je Jay kmalu začela pisati zgodbe tudi o drugih ljudeh, ki so bili nameščeni v domu za ostarele. Najprej je to počela kot uslugo prijateljem, a ker so bili rezultati odlični, se je kmalu odločila, da bo pustila novinarstvo in se začela ukvarjati izključno s tem, da ustvari spletne profile z osebnimi anekdotami, fotografijami, video posnetki in priljubljenimi pesmimi vsake osebe, ki je nameščena v domu za ostarele. Tako je nastala njena organizacija »MemoryWell«. Jay zaposluje samostojne novinarje, ki zbirajo fotografije in ostale podatke o starostnikih iz doma. Raziskave so pokazale, da se agresivno vedenje pacientov zmanjša, ko tisti, ki skrbijo za njih, vedo, kakšno je bilo njihovo življenje pred prihodom v dom.

Jay pojasnjuje, da se tudi najboljši negovalci težko približajo ljudem, ki trpijo za demenco, saj ne morejo razumeti, zakaj delajo to, kar delajo. Zaradi tega so pacienti pogosto izolirani. Zadeve se še dodatno zapletejo zaradi pogoste menjave osebja v domovih za ostarele, zaradi česa je manj verjetno, da bodo negovalci imeli čas za proučevanje podrobnih podatkov o vsakem pacientu.

Negovalka, ki je skrbela za njenega očeta, je bila navdušena, ko je izvedela, da je delal kot diplomat pri Združenih narodih in je zaradi svoje službe dobro poznal njeno rojstno Etiopijo. »Mojbog, ne morem verjeti, da je vaš oče osem let živel pod vladavino Haileja Selassieja in da je spoznal carja.« To je povedala, ko je prebrala zgodbo o novinarkinem očetu. Najboljše pa je to, da je bil Jayin oče navdušen, ker se je lahko z nekom pogovarjal o svojem preteklem življenju. Tako sta se z negovalko zbližala in boljše komunicirala.

Da gre za koristno zamisel, dokazuje tudi zgodba o starostniku iz drugega doma za ostarele, ki je doživljal panične napade, ko je slišal zvonec za zajtrk, kosilo in večerjo. Po tem, ko je novinar portala »MemoryWell« napisal zgodbo o tem starostniku, so negovalci dojeli, zakaj se tako odziva na zvonec – celo življenje je namreč delal kot gasilec.

Jay poudarja, da je zelo pomembno, da novinarji pišejo zgodbe o ljudeh, nameščenih v domovih za ostarele. Zakaj samo novinarji? »Ko to nalogo dobijo člani družin teh ljudi, so nekatere zgodbe napisane dobro, večina pa jih je slaba. Poleg tega družine rabijo več mesecev, da končajo besedilo. Zato je treba poiskati osebo, ki bo vse povezala v celoto,« pojasni Jay.

Nekateri profili na spletni strani organizacije »MemoryWell« so odprti za javnost, večina pa jih ni, saj so tako zahtevale družine starostnikov, nameščenih v domovih. V nekaterih primerih imajo negovalci vpogled v različne različice zgodb, ki so jih podali člani družine. Vsekakor pa je njena zamisel odlična – pomaga tako družinam kot starostnikom in negovalcem. Jesen življenja je zato za marsikoga lepša in predvsem – mirnejša.

Povzeto po The Washington Post

 

 

 

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek