Kako je videti, ko obupan moški lovi žensko

Vsak njegov naslednji korak pa je seveda le še bolj napačen od prejšnjega.

Nekako sem pričakoval, da bo po enem neuspelem zakonu in ne vem koliko bolj bežnih razmerjih (kot se za moškega spodobi, pri tej številki laže kot pes, ampak recimo, da jih je bilo več kot tri, kar je dovolj, da bi lahko prepoznal vsaj osnovi vzorec) vendarle dojel, da v zgodnjih fazah nastajanja novega razmerja ženske ne marajo čutiti, da je on v idejo skupnega obstoja investiran bolj kot one same. Seveda si ženske želijo čutiti gotovost in varnost, nikakor pa ne obupa in pretirane navezanosti. Ker se ona še vedno želi počutiti kot oseba in ne kot oboževani artefakt božanskih razsežnosti, prav tako pa ženska rada vidi, da je bila izbrana, ker ga je prepričala, in ne zato, ker on že na daleč diši po seksualni suši in ga ob misli, da morda kmalu ne bo več samski, popade evforična tresavica.

Njegove poteze sicer niso imele slabega izhodišča. Niso bile pogojene s tem, da bi bil on kakšen čudaški tič, ki slinasto preži za žrtvami svoje manije. Je čisto povprečen fant, ki pač postane nebogljen gumpec, ko ga feromoni ruknejo v sprednji možganski reženj. In potem počne naslednje:

Odgovarja ji s sporočili, ki so daljši kot njeni

Jasno jih piše med kavo. Da v tišini gledam, kako se mu ob popolnem osredotočenju na sporočilo povesi spodnja ustnica in potem tipka in tipka in tipka. “Če te ni ravnokar prosila za izčrpen sinopsis zadnjega Tarantinovega filma s podrobnimi opisi vseh likov, je tole predolgo,” v na pol mrmranju poskušam opozoriti na jamo, ki si jo koplje z vsakim naslednjim znakom. Razumem, da ni nič narobe, če se dva dopisujeta z dolgoveznimi epopejami, a na začetku razmerja se dolga sporočila zdijo kot gromozansko breme za osebo, ki prejme to klobaso od teksta. Pošiljatelj izpade preveč resno, deluje tako, kot da se pretirano trudi in prejemnico postavi v nelagoden položaj, kjer se ona zdaj čuti, da mora parirati temu tipkarskemu stroju, ki jo je dan prej samo peljal na kavo, zdaj pa jo že duši z digitalnimi eseji.

Pošlje dvakrat, če ne dobi odgovora dovolj hitro

Ko zmagoslavno pošlje sporočilo, se začne čakanje. On sicer zmagoslavno odloži telefon z zaslonom navzdol, češ, zdaj sem pa povedal vse, kar sem imel, a že čez manj kot minuto začne vklapljati zaslon, da vidi, ali je morda preslišal prihod odgovora. O tem, da ima težave z odvisnostjo od mobilnih naprav, kdaj drugič, a v tem primeru gre le za počasno nabiranje panike, ker odgovora na njegov dolgovezni tekst kar ni in ni. “Morda počasi bere,” se poskušam pošaliti. “Si kaj preveril, ali ima obvezno šolstvo končano?” Seveda mu ni smešno, ker ima um zamegljen z idejo, da ga ignorira. In medtem, ko se pena na njegovem kapučinu žalostno poseda skladno z njegovo dobro voljo, se odloči narediti najslabšo možno reč na planetu – pošlje še eno sporočilo.

Scenarija, po katerem ona ni prejela prvega njegovega sporočila, sta le dva: ali je ona trenutno ujeta v podzemni jami sredi Burundija, kjer je verjetno še edini kotiček na svetu brez možnosti signala (no, pa pri nas na vikendu, po nekem nenavadnem spletu okoliščin) ali pa namesto mobilnega telefona v resnici uporablja krompir. Seveda je dobila prvo sporočilo. A morda pač nima možnosti, da odgovori takoj, ko se ji posveti na zaslonu. Morda je v službi. Morda se posveča družini ali prijateljem. Morda si je privoščila res dolgo prhanje. Karkoli je že razlog, tisto drugo sporočilo dehti po obupu in potrebi po pozornosti. Če res ni odgovora, je sprejemljiv čas za pošiljanje naknadnega sporočila dan ali dva pozneje.

Zasuje jo z darili, preden jo sploh dobro pozna

Ne vem točno, kje je zasledil, da je to dobra ideja, ampak njegov proračun resno trpi, ker se nadvse trudi dopolnjevati svojo pozornost z darili. Kot da ne ve, da njene naklonjenosti ne more kupiti z materialnimi dobrinami. Če mu to vseeno uspe, verjetno ne bo tista pristna. A največkrat se vse skupaj na koncu izkaže kot le še ena pretirana gesta, ki njej namigne predvsem to, da frajer na vsak način poskuša kompenzirati. Za kaj točno, ne ve, ampak tudi jaz lahko le ugibam.

Pretirano kupovanje daril prehitro v odnosu vzbudi občutek, da moški želi z žensko manipulirati ali pa jo prisiliti, da sprejema izključno njemu ugodne odločitve. Darila se potem zdijo kot taktika, s katero bo on njo izigral v občutek dolga. Antropologija nas sicer resda uči, da imajo darila vrednost, mano, ki ni opredeljiva po tipičnih ekonomskih standardih, a obstaja tanka meja med recipročnim obdarovanjem in poskusom kupovanja ljubezni.
Ko se enkrat romantično razmerje vzpostavi in se vloge moči v odnosu poravnajo, kot je treba, pa naj kar navali z darili. Takrat ta več ne kupujejo ljubezni, ampak mir. Mir pa je v odnosu zelo dragocena roba.

Sprašuje jo, ali se zanima za druge tipe

Razumem, da je malce tečno predvidevati, da se dekle, ki jo voziš na zmenke, podobno hrani še na račun kakšnega drugega frajerja. Tudi zato, ker naša generacija običajno ni bila vajena takšnih serijskih zmenkarij – kot otroci tranzicije smo bili že od nekdaj preveč utrujeni za tako večplastna čustvena udejstvovanja. Zdaj pa so časi malce drugačni, že zato, ker si lahko zmenek pridrsaš kar prek telefona.

Če ona meče trnek še v druge ribnike, je to njena stvar. Dokler nista dorečeno drug drugemu ekskluzivna, ima pravico, da testira tudi drugo ponudbo. Ko jo on postavlja pred dejstva s svojimi neposrednimi vprašanji, pa le izpade kot negotov, ljubosumen in obseden z nadzorom. Če že na začetku odnosa opleta z detektivskimi vprašanji, si ona lahko le misli, kako bo potem vse skupaj videti, če bosta nekoč res skupaj. Ker znaki so, da bo želel vedeti za vsak njen korak in vsako njeno druženje, kar pa še nikoli ni bila odlična podlaga za uspešen romantičen film.

Zato mu vedno rečem: “Bolj jo boš stiskal, prej bo hotela pobegniti.”

Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord