Ideale je preprosto prodati. Imajo čudovit prizvok, dišijo po nečem božanskem in igrajo na naše največje psihološke primanjkljaje.
Ideali so korenček, za katerim se ženemo, sproti pa si ga poustvarjamo prek takšnih in drugačnih medijskih vsebin, ki nas učijo, da dokler tega ideala ne dosežemo, nimamo pravice biti srečni. In eden teh idealov je tudi mit o brezpogojni ljubezni.
Brezpogojna ljubezen se sliši kot nekaj pravilnega.
Smiselnega. Nekaj, za kar se je vredno potruditi. Malo je stvari, ki odmevajo s takšno pravičnostjo, s takšno perfekcijo, s takšno nujnostjo. Le kakšna drugačna ljubezen je lahko sprejemljiva, kot le tista brezpogojna?
A prav v tem je past.
Brezpogojna ljubezen je mit, konstrukcija, ki jo pri življenju ohranja Hollywood.
Samo pomislite – brezpogojna ljubezen pomeni, da neko drugo osebo sprejmemo popolnoma brez pomislekov in jo ljubimo v popolnosti, ne glede na njeno vedenje, prepričanja in dejanja. Zdaj in za vedno. Brezpogojno. Ne glede na karkoli. Kar je – seveda – nemogoče. Takšna ljubezen lahko obstaja samo v najmanjši družbeni celici, v družini, največkrat zgolj med staršem in otrokom. Da bi to lahko prevedli v odnos med nekoč popolnima tujcema, ki sta se po spletu okoliščin neke pijane noči spoznala med naročanjem sedme runde tekil, pa je zgolj nedosegljiva iluzija.
A ker nas vendarle učijo, da je vse, kar si moramo v življenju želeti, prav brezpogojna ljubezen, se neprestano počutimo nezadostni, v odnosih pa, da smo vedno v nekem pomanjkanju. Prepričani, da nas oseba, s katero si ustvarjamo skupno življenje, ne ljubi dovolj. Nikoli ni dovolj. Nikoli ni tako filmsko, tako prečudovito, tako popolno – tako brezpogojno.
In prav zato ideja brezpogojne ljubezni v sklopu razmerja dveh odraslih oseb ni zdrav model za srečno prihodnost v dvoje.
Od kod sploh ideja brezpogojne ljubezni?
V ozadju zgodbe o tem iluzornem konceptu ni kaj dosti poduhovljenega razodetja, četudi bi morda to pričakovali.
Idejo je leta 1956 prvič predstavil psiholog Erich Fromm v knjigi Umetnost ljubezni in življenja, kjer je predlagal različne tipe ljubezni, med katerimi je vodilna ravno brezpogojna ljubezen matere do novorojenčka. Ko ima mati v rokah novo rojeno dete, nima od tega bitja nobenih pričakovanj, nobenih zahtev, nobenih potreb. Ljubi ga, ker je.
Na drugi strani Fromm predstavlja tudi očetovo ljubezen, ki pa je drugačna: je ljubezen, ki si jo je treba zaslužiti. Fromm namreč pravi, da oče v družini postavi standarde, ki jih mora otrok doseči, če si želi pridobiti očetovo ljubezen. Koliko smisla vidite v tem, je seveda drugo vprašanje.
A nekaj drži – termin, ki ga je skoval psiholog za opis tako edinstvenega občutka, kot je stik matere s svojim novo rojenim otrokom, je danes koncept, ki ga želimo udejanjiti v odnosu med dvema odraslima oseba. Jasno, da je potemtakem to nedosegljiv mit, ki ima le eno zagotovilo – da nam ne bo nikoli uspelo in se bomo pri tem počutili manj vredne, krive in nezadostne.
Napačni nauk brezpogojne ljubezni
Če verjamemo v mit brezpogojne ljubezni, to pomeni, da če nečesa pri partnerju ne sprejemamo, to ni dobro. Morda celo ni sprejemljivo, ker ni po standardu brezpogojne ljubezni. S tem seveda posledično živimo v prepričanju, da so meje, lastna občutenja in celo kakršnikoli konflikti v odnosu indikacija slabega, neuspešnega razmerja. Preprosto zato, ker bi morali drugo osebo sprejemati v popolnosti, jo slepo ljubiti – njo in vse, kar pride v paketu.
Resničnost je nekoliko drugačna in vsi odnosi imajo svoje vzpone in padce. Zdravo razmerje se namreč izkazuje predvsem v tem, da se znata oba v paru soočiti z nestrinjanji in težavami, ki se pojavijo. Da se vse to, kar ju razlikuje in kar ni nujno brezpogojno sprejemljivo, reši na pozitiven način s sprejemanjem smiselnih in za oba partnerja razumnih kompromisov.
Dejstvo je, da smo si ljudje različni. Da imamo različne stopnje empatije, različne poglede na sicer iste stvari in različna načela, ki nas vodijo. Uspeh zgraditi trden romantičen odnos z osebo, ni v tem, da opustimo vse, v kar verjamemo, da lahko v popolnosti ljubimo drugega, ampak v tem, da zgradimo zvestobo prek stvari, ki nas razlikujejo in se s tem še bolj tesno povežemo.
Brezpogojna ljubezen je zgolj izgovor
Če nas nekdo ljubi brezpogojno – kot včasih to nespametno počnejo psi do sicer obupnih lastnikov – to pomeni, da lahko s to osebo počnemo karkoli. Lahko lažemo, varamo, manipuliramo, izkoriščamo, celo zlorabljamo. Pod fasado mita brezpogojne ljubezni tako ali tako ne moremo narediti nič narobe, takšni, kot smo, nas druga oseba sprejme, pri tem pa nima nobenih pomislekov. Ali ni s to sliko v resnici vse narobe?
Kako je kaj takšnega lahko ljubezen?
"Ljubim ga brezpogojno," pravi ona in trpi njegovo nespoštovanje in egocentričen pristop. "Takšen pač je." Ja, takšen pač je. Ker je izmeček. To je podoba pogube brezpogojne ljubezni, utvare, v katero zavoljo vztrajanja v slabem odnosu verjamemo samo zato, da sami sebi upravičimo našo odločitev za takšen obstoj. A v takšnem odnosu le eden od obeh verjame v brezpogojno ljubezen – tisti drugi pa to izkorišča.
Mit brezpogojne ljubezni izniči vse pogoje v odnosu, ki omogočajo, da se oba v paru učita in se osebnostno razvijata. Izniči tudi pomembnost nas samih, naše osebne specifike, edinstvenosti v vsem, kar smo. In na koncu opraviči vsa dejanja, pa čeprav za nekatera opravičil sploh ni.
Napisal Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?