Otroci gredo v obdobju med drugim in petim letom starosti skozi, sama temu pravim, prvo pubertetico. Upirajo se, nočejo prati zobkov, nočejo obleči rdečega krilca in žabic, hočejo kar naprej, da jim ob vsakem obisku trgovine kupimo priboljške, nočejo pozdraviti sosede, četudi so to pred nekaj meseci že znali. Kot sami starši kratkohlačnikov dobro veste, je primerov celo morje.
Kako pa naj trmastega otroka, ko pride v to tudi zanj težko fazo, ukrotimo in mu postavimo meje?
Najprej in kot prvo se moramo starši dobro vkopati na vojno polje nesoglasij, joka, izsiljevanja in besnenja naših potomcev, ki se ne bodo kar tako predali pred našimi zahtevami in mejami. Poskušali jih bodo rušiti, premikati in se delati, da jih ni, da nas niso slišali ali da nas pomenljivo pogledajo, pa naredijo točno tisto, kar smo jim rekli, da ne. Takšna obdobja poznamo vsi, ki imamo otroke, morebiti sedaj že malce večje in višje.
Moja hči je sedaj srednješolka, višja od mene za dober decimeter, a se še vedno pride stisnit k meni, ker mi zaupa, da še vedno vem, katere meje so zanjo varne in primerne. A tega se je naučila skozi veliko neomajnega trmastega vztrajanja pri svojem, jaz pa pri mejah, ki sem jih kar naprej postavljala in se jih dosledno držala, četudi bi mi kdaj bilo mnogo lažje, da bi kar vse skupaj izpustila iz rok in ji pustila brezmejnost.
Ko otrok ugotovi, da smo kot starši res odločeni, da jim nekatera početja dovolimo, nekatera pa ne in ko to preko testiranj naših živcev res spoznajo, bodo začeli spoštovati našo starševsko avtoriteto in bomo mnogo lažje dosegali kompromise in zdrave dogovore. Kajti, otroku postaviti mejo NE pomeni otroka zatreti ali mu spremeniti osebnost, temveč kvečjemu nasprotje tega: z mejo oziroma dogovorom ali prepovedjo mu damo vedeti, da je varen v svojem raziskovanju okolja in odnosov, v katere vstopa.
Mi kot odrasli smo tisti, ki imamo več izkušenj in znanja, zato vemo, kaj je za otroka varno in kaj ni. S tem se mora otrok sprijazniti, saj se dela izjemna škoda otrokovi osebnosti, če mu dovolimo, da sam raziskuje nevaren svet okoli njega in ko dobi občutek, da je vladar sveta. To seveda ni, temveč je le en posameznik v morju sedmih milijard drugih prebivalcev našega čudovitega planeta.
No, ker pa je za marsikaterega starša njegov otrok najbolj pomembno bitje na planetu Zemlja, mu s to svojo ljubeznijo brez postavljenih omejitev onemogoči, da postane zdrava in kompetentna osebnost, temveč ga predela v razvajeno malo pošast, ki kroji družinsko življenje in je mali tiran, kateremu je vse podrejeno.
Če hočemo čustveno in osebnostno zdrave otroke in kasneje odrasle ljudi, je že zgodaj potrebno dajati zaradi naše starševske brezpogojne ljubezni meje, ki z odraščanjem otroka dobivajo obrise kompromisov in pogajanj. Ker svojo hči neskončno ljubim, ji (še vedno) dajem meje. Sedaj sem srečna in bolj mirna, ko pobiram »obresti«, saj se moja sedemnajstletnica obesi name, me objema in pravi, da sem najbolj zmešana in najboljša mami na svetu. Kaj hoče starš lepšega?
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
