Vsakdo ima svoje vzvode, ki so ga vodili k osebni rasti.
Ga prisilili, da je stopil iz udobja, na novo nastavil svojo realnost in iz vsega skupaj izstopil pametnejši, boljši, močnejši. Ko govorimo o osebni rasti, radi govorimo o tistih čudovitih trenutkih zmagoslavja, kjer pojemo kos torte in proslavimo svoj uspešno doseženi življenjski mejnik. Diploma, medalja, napredovanje, rojstvo, poroka. Kar vsekakor drži – to so trenutki, kjer se naša realnost na svoj način nekoliko predela in mi z novo, pomembno izkušnjo modrejši stopamo naprej. Kljub temu pa se mi zdi, da se osebna rast veliko bolj dramatično zgodi drugje. V manj prijetnih okoliščinah.
Če pobrskam po lastnem spominu in poskušam prepoznati tiste neprijetne trenutke, ki so se izkazali za ene največjih osebnih lekcij, najdem nekaj izstopajočih primerov, prek katerih nisem le doživel tistega, kar bi lahko oklicali za osebno rast, ampak sem obenem tudi prepoznal stvari o sebi, ki jih prej nisem vedel. To so trenutki, ko bi si morda zares zaslužil kos slavnostne torte, čeprav je bila v vseh teh trenutkih torta verjetno zadnja stvar, na katero sem pomislil.
Prva prometna nesreča
S tem podnaslovom sem verjetno dal občutek, da se vsaj trikrat mesečno zaletim z avtomobilom in da bi mi morali nemudoma odvzeti vse cestne privilegije. A ni tako. Prva zato, ker res ni bila edina, saj vendarle nekoliko bolj strastno stopam po pedalu za pospeševanje že slabih 20 let, a obenem omenjena ločeno, ker je pri prometnih nesrečah tako kot pri puncah – prve ne pozabiš nikoli. Prva prometna nesreča – terminološko zveni veliko bolj strašno, kot je v resnici bilo, saj je šlo zgolj za neroden trk, nekaj malega zvite pločevine in razbito prednjo levo luč na takrat mojem temno sivem cliu – mi je namreč na zelo plastičen način pokazala, kako se znajdem v nepričakovanih kriznih situacijah. In moram priznati, znajdem se prekleto slabo.
Takoj po trku, za katerega mi je bilo takoj jasno, da sem bil kriv jaz, ker sem z obcestnega parkirišča nerodno zapeljal na cesto in enkrat premalo pogledal nazaj, zato pa trčil v mimo vozečo gospo v rdeči škodi, sem začutil občutek, kot ga prej še nikoli nisem poznal. Moj preživitveni instinkt, ki ti v strašljivi situaciji veli borbo ali beg, je pri meni vlekel predvsem na slednje. Iz nekih neznanih globin se mi je prebudilo pračloveško razmišljanje, ki mi je nemudoma začelo snovati scenarije pobega. Moja prva želena reakcija je bila, da sem kjerkoli drugje, kot tu, sredi ceste, z razbito lučjo in med pogledi vseh mimoidočih radovednežev. Le približno vedoč, kaj vse to potegne za seboj – pogovor z neznancem, ki bo zagotovo obtožujoč in naporen, izpolnjevanje nekih dolgih obrazcev, iskanje zavarovalnice, še enkrat razlagati vse, kar se je zgodilo in tako naprej ad nauseam – se mi je zdela vsaka druga opcija veliko bolj privlačna.
Seveda nisem pobegnil. Seveda je bilo vse v redu. A naučil sem se, da v kriznih situacijah ne smem poslušati svojega prvega instinkta, ker so moji možgani bebavi in scenarije rešujejo v nasprotnem vrstnem redu od najslabšega do optimalno sprejemljivega in zato ponudijo najprej tiste najbolj neprimerne rešitve.
Vse, kar je sledilo, me je še dodatno utrdilo v osebni rasti. Pripetljaj je bilo potem treba razložiti očetu, uradnemu lastniku avtomobila, pa prijateljem in znancem, ki so nato polni polovično uporabnih nasvetov, pa vsega naveličani gospe na zavarovalnici, ki 19-letnika že na daleč obravnava kot cestnega delinkventa – vse to je pripomoglo k bolj utrjenemu soočanju z neprijetnimi trenutki in manj podivjani prebavi, ko se ti trenutki zgodijo.
Vsako propadlo razmerje
Vsi nas sicer učijo, da je poroka tisti veliki življenjski mejnik, a poroka le pomeni, da vam je uspelo neko osebo prepričati, da ste pogojno sprejemljivi za skupno bivanje, zatem pa sta skupaj zapravila vse prihranke udeleženih staršev le zato, da lahko 50 sorodnikov in prijateljev eno soboto dolgočasita s svojimi koncepti romantične poroke. Kar si po svoje vsekakor zasluži mesto med vzvodi za osebno rast, a boljša lekcija kot poroka so po mojem mnenju vsa tista razmerja, ki niso uspela.
Razpadla razmerja nosijo s seboj vedno drugačne, a še kako nujne lekcije. Le redka razmerja so si namreč tako podobna, da razpadejo na popolnoma enak način. Zato se z vsakim odnosom, ki se na silo prekine, naučimo nekaj novega. Recimo to, da videz ni vse. Ali pa to, da dva človeka nista kompatibilna zgolj zato, ker sta se spoznala v napačnem obdobju svojih življenj. Spet tretjič je lekcija morda ta, da si sam kriv za vsa dekleta, ki so odšla. A to je realizacija, ki je za osebno rast še kako pomembna. Naučiš se bolje analizirati in razumeti ljudi, naučiš se poslušati in prepoznati namige in usmeritve, naučiš se hitreje prepoznavati potencialne partnerje, ki to nikakor ne smejo postati. Znati ustaviti destruktivne ljudi, ki želijo vstopiti v tvoje življenje, je dragoceno znanje, ki je nujno za srečno življenje.
Še najbolj pomembna lekcija propadlih odnosov pa je, da ugotoviš, da nisi popoln. Da imaš napake in da bodo morda tam zunaj osebe, ki ti bodo privlačne, a jih bodo te napake preveč motile, da bi se lahko karkoli zgodilo. To zavedanje je nujno za ustvarjanje neke smiselne realnosti in ustreznih pričakovanj. Seveda pa na koncu ne gre pozabiti tudi na vedno prisotne prepire, s katerimi se odnosi največkrat končajo. Ti so dobra praksa za vse nadaljnje prepire v življenju, da lahko
z besedami spretneje poskušaš uveljaviti
svoj prav.
Smrt prve domače živali
Bila je bela mačka z rjavimi in črnimi lisami, ki jo je neki zlobnež zastrupil s strupom za podgane. Takrat sem bil v nekje na sredini prebijanja skozi osnovno šolo, mulec na začetku najstniških let, in to je bila moja prva zavedna izkušnja s smrtjo. In z žalostjo, ki je sledila. Ker sem ubogo mačko našel skupaj s starši, me niti niso mogli nalagati, da je odšla živet na kmetijo ali mi prodati kakšne podobne zgodbe, s katero želiš otroka zaščiti pred čustvenim kolapsom.
A kolikor se je ta spomin, vključno s podobo te mačke, zapekel v globine mojega spomina, mi je obenem ponudil zelo odrasel vpogled v svet naše minljivosti. O tem, kako se žalost začne prepletati z občutki krivde, češ, bi lahko naredil kaj drugače, pa se to ne bi nikoli zgodilo. O tem, kako se moraš sam pri sebi prepričati, da žaluješ in se potem premakneš naprej. Do ne nazadnje tega, da če dovolj močno jokaš, ti starši prinesejo novo mačko.