Kako se odloči moški, ki je v zakonu recimo 25 let in ima ženo, ki je v številnih pogledih dominantnejša od njega, on pa spozna neko drugo žensko.
V takšnih primerih se dogaja, da moški ne more zbrati poguma in ženi naravnost povedati, da želi oditi, temveč čaka na pravo priložnost, ko žena na primer službeno odpotuje za nekaj dni. Izkoristi njeno odsotnost in se potihoma odseli iz skupne hiše, njej pa pusti poslovilno pismo. Ste se sami kdaj ujeli, da razmišljate v tej smeri?
Naj povem, da je takšna strahopetnost pogosta in seveda ni rezervirana samo za beg moških od doma, temveč tudi obratno. Vseeno se v naši kulturi meni, da naj bi bil moški tisti, ki naj bi bil vsaj malo bolj dominanten, njegova avtoriteta naj bi bila bolj trdna in preostali člani družine običajno to sprejmejo. Družinske vloge so mnogokrat razdeljene na nebesednem nivoju, postavijo se v neki skupni družinski dinamiki in običajno večino časa takšna razdelitev tudi vsem ustreza.
Ko pa minejo leta in ko nekje ob strani zacveti nova ljubezen, se začne boj samim s seboj. Kaj narediti? Otroci so odrasli, imajo svoje partnerje, družine in življenja. Žena je sicer še vedno dobro videti, imata dober standard, nič jima ne manjka, tudi časa je po novem vedno več, a vseeno to ni več zgodba z začetka zveze. O večini zadev odloča žena sama, on le prikimava.
Odgovor je v dilemi: biti pogumni, se s situacijo soočiti, ženi priznati, da ste zaljubljeni v drugo, in prevzeti odgovornost za posledice, ki sledijo, ali pa tajiti vse skupaj in v ženini odsotnosti pripraviti kovčke ter oditi v novo zvezo.
Žena se vrne v prazno stanovanje, šokirana spozna, da je konec na videz idiličnega zakona, in ne more sprejeti dejstva, da je bila čez noč zamenjana z nekom drugim. Tukaj običajno povem, da se takšna odločitev ni rodila čez noč, ampak je verjetno zorela zelo dolgo ter samo čakala na primerno situacijo.
Ker se je gospod odločil za strahopeten način, je ostalo ogromno odprtih vprašanj, na katere ni ustreznih odgovorov, ki bi zmanjšali bolečino in šok ob izgubi osnovne partnerske celice, ki jo sestavljata partnerja. Prav tako je velika bolečina povzročena s tem, ko se človek zave osamljenosti in občuti, da je izgubil iluzijo o varnosti, ki jo ima družinska celica kot osnovna zgradba našega bivanja.
Ob predpostavki, da gre za zrela človeka, predlagam, da se prej ali slej poskusita pogovoriti o posledicah, ki jih bo nosil vsak od partnerjev, kaj to pomeni za prihodnost – brez histerije in očitkov, ampak konstruktivno in odraslo. Če si zmoreta naliti čistega vina in priznati vsak svoj delež krivde, lahko na zdrav način predelata zamere, odpustita vse, kar sta si prizadejala v času zakona, in naredita načrte za naprej.
Nekateri kmalu uvidijo, da je bila žena boljša od trenutne ljubezni in se skesano vrnejo, če jih bivše žene še hočejo nazaj, nekatere pa ugotovijo, kako zadovoljne so v svoji novi svobodi. Da to ugotovijo, se morajo spoprijeti z vsemi težkimi mislimi, ki prevevajo človeka, ko ostane sam. To je dolgotrajen proces in naj se odvije v celoti. Pri tem vam lahko pomagamo tudi v naši Svetovalnici.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
