Ponudba meseca kandidat za moža

Zmenek z žensko, ki niti približno ni moj tip, mi lahko popolnoma spremeni življenje.

V najdražji restavraciji v mestu sedim na nasprotni strani mize in razmišljam, kaj neki se ji plete po glavi. Splošni vtis: koščena brinetka z opazno dragim okusom.

Ne morem verjeti, da to 45-kilogramsko stojalo za izdelke prestižnih znamk Cartier, Bulgari, MaxMara in Dior morda drži v roki ključ do moje življenjske sreče.

Anastazija je poklicna ženitna posredovalka že od leta 1993. Če se vam je morda zdelo, da je iskanje prave ženske podobno nadaljevanki Seks v mestu, se zelo motite. Cena njene usluge je precej zasoljena, saj se je šolala pri najboljših: "V newyorški agenciji, kjer sem se prvič srečala s to dejavnostjo, je treba za paket 12 zmenkov na leto odšteti cele tri milijone tolarjev" Od zneska skoraj omedlim. "Na leto smo imeli od 25 do 75 aktivnih naročnikov, od katerih je bila velika večina moških. Ženske, ki so želele biti uvrščene v našo bazo podatkov, pa so morale plačati 20. 000 tolarjev članarine. "

In kako uspešna je njena metoda? Koliko možnosti sploh imam, da najde tisto pravo, ki vse svoje življenje čaka le name? "Priznam, kriva sem. Na vesti imam 508 porok in 600 precej trajnih zvez. "

Mislim, da jo čaka trdo delo. Spoznala je svojo najzahtevnejšo stranko: mene.

Najin prvi zmenek.

Seveda ne gre zares. Anastazija pravi, da tako najbolje spozna moškega. Njen rentgenski pogled posname vsak moj gib in vse, kar povem, si zapomnijo njeni kot računalnik hitro delujoči možgani. Sprašuje me vse mogoče. Počutim se kot na zaslišanju. Kakšne ženske so ti všeč? Katere lastnosti so pogoj? Česa ne prenašaš? Se je že kdaj kdo spravil nad polarne medvede z neumnimi vprašanji, kot je: "Kakšne tjulenje imate najraje? " Enako tako trapast se mi je zdel najin pogovor.

Izblebetal sem par ključnih besed, ki so se mi trenutno motale po glavi: simpatična, rjavolasa, ravno prav pametna, da zna spretno vrteti jezik, ki pa ne sme biti preoster. Premore naj toliko humorja, da se zna nasmejati dobri šali, in naj ima rada otroke. Odličen opis, kot če bi na Divjem zahodu obesili tiralico brez fotografije: "Išče se kavboj, belec, na rjavem konju. "

Kako naj ji razložim, da so mi všeč vsi tipi žensk? ! Vse je odvisno od tega, kako dobro zna ženska upravljati svoje možgane in telo. Skrivnost je v pravi kombinaciji vsega, kar je v paketu.

In kako visoko sem se povzpel na profesional- ni ocenjevalni lestvici? Novinar s fakultetno izobrazbo, ne ravno strmo vzpenjajoča se kariera, finančno zmerno situiran brez obetov, da bi v bližnji prihodnosti bajno obogatel. Po lepoti sem padel v skupino "med Georgeom Clooney-jem in Janom Plestenjakom". Z eno besedo: povprečen moški v poznih tridesetih letih.

Njeni možgani so mleli sto na uro. "Mislim, da že imam pravo zate, " pravi in se mi pokroviteljsko nasmehne. "A najprej te moramo še malo spraviti v red. " Kaj, hudiča, zdaj to pomeni? !

Čez pet dni mi je bilo vse jasno.

Na mojih vratih se je pojavila s postavno črnolasko v opojnem oblaku dragega parfuma. Še preden sem do konca pozabaval z mislijo, kaj vse bi lahko z njo počel na zmenku, me je moja ženitna posredovalka postavila na realna tla: "Naj ti predstavim Ano, našo stilistko. Pomagala ti bo zlesti iz sivega povprečja zakrknjenih samcev. "

Ana se je v mojem stanovanju počutila kot doma. Po petih minutah ogledovanja mojega kraljestva je padla odločitev: "Stanovanje je vzorčni primer samskega brloga. Preveč kovine, stekla in sive barve. Sterilno in hladno. " Dobil sem seznam za adaptacijo stanovanja: preproga svetlih barv v dnevno sobo, zamenjati obstoječe 100-vatne žarnice z diskretno osvetlitvijo, v vsakem prostoru pobarvati vsaj eno steno v barvo, ki ni bela. In spalnica: investirati v kako-vostno posteljo, nabaviti lepšo posteljnino, dodati toplo barvo v prostor in primernejšo osvetlitev, kot je reflektor za branje v postelji.

A to še ni bilo vse. Sledilo je najhujše. Stopila je k moji garderobni omari. Vedel sem: več kot polovica oblek bo morala stran. Spomnil sem se dne, ko sem dovolil zadnji bivši punci, da obračuna z mojo garderobo. "Očala, ki jih nosiš, niso najboljša. Preveč zakrivajo oči. Bolje bi bilo, če bi si omislil lahkotnejše okvirje ali pa kar leče. Prav tako ne bi bilo narobe, če bi shujšal deset kilogramov. "

Si predstavljate? ! Dve ženski takole meni nič, tebi nič vstopita v mojo trdnjavo in v petih minutah obrneta moje življenje na glavo! Vse, kar se je še včeraj zdelo dobro, je danes ničvredna krama, in to, kar sem mislil, da je pravo moško telo, se je spremenilo meseno gmoto z desetimi kilogrami odvečnega sala. Samo čakal sem, kdaj bo padla še zadnja obsodba: povečava penisa.

A najboljše pride na konec:

Anastazija je zame našla prvo žensko iz kataloga. "Ime ji je Lara. Je farmacevtka in pravi, da je stara 33 let. "

Že naslednji dan sem jo čakal v enem od elegantnih bistrojev v centru mesta, kamor bogate, dobro ohranjene (samske) tridesetletnice hodijo na svoj obvezni večerni koktejl. Zmenjen sem bil z eno, a vsaka izmed šestih, ki so bile trenutno v mojem vidnem polju, bi lahko bila ona. Nekako mi je uspelo detektirati pravo: svetlolasa, srednje visoka z velikimi, nenavadno modrimi očmi. Nikakor nisem mogel odtrgati pogleda od teh čudovitih oči, ki so me privlačile kot magnet. Zdelo se mi je, da buljim vanjo celo večnost, preden mi je uspelo izustiti:

"Kako lepe modre oči imaš! " Malce je zardela in rekla: "Da, to nenehno poslušam! " Neodpustljiva napaka! Sem že odpisan! Z enim samim stavkom sem pristal na smetišču povprečnih, nezanimivih tipov.

Še preden mu je uspelo do konca opraviti obvezni jutranji ritual prebujanja, je naslednje jutro zazvonil telefon. Kdo drug kot Anastazija: "No, kako je bilo? " Vprašanje je kar vpilo po klišejskem odgovoru: "Lara je čudovita! " Po začetnem navdušenju sem še dodal: "A zdi se mi, da je bolj tip ženske, ki preži na poroko in udobno zakonsko življenje, ki se kmalu sprevrže v živi dolgčas. Kaj pa ona pravi o meni? "

"V bistvu nič negativnega. Poslušaj, bi imel čas za Evo? Mislim, da bi ona bila prava zate. "

In tako sem čakal na drugi zmenek.

Tokrat v prelepem letnem vrtu sodobne francoske restavracije (če bom tako nadaljeval, bom spoznal vse najdražje restavracije in lokale v mestu – upam le, da bo moja denarnica zdržala). Anastazija mi je tokrat servirala 27-letno brinetko navihanega fantovskega obraza in športne postave. Za moj okus morda malce pretiho. Upal sem, da je vzrok njena sramežljivost, ne le odkritosrčno nezanimanje zame. Ko mi je povedala, da veliko potuje, da dela kot novinarka in dopisnica mnogih revij, mi je v trenutku postalo jasno, da jo strahotno dolgočasim in da komaj čaka, da prinesejo sladico in račun, da bo lahko oddrvela novim zmagam naproti. Zdelo se je, da za poražence kot sem jaz, nima časa.

Takoj ko sem bil spet na varnem v svojem avtomobilu (s svojimi 180 kilometri na uro mi je vrnil nekaj mojega ranjenega moškega ponosa), sem poklical svojo drago Anastazijo:

"Nič ne bo. Tudi trznila ni na vabo, ki si jo nastavila. Imaš še katero na zalogi zame? " Očitno se je odločila, da je Eva tista prava zame: "Ali vedno obupaš že na prvem zmenku? Zakaj ne bi poskusil še enkrat? Morda je imela slab dan. Poskusi jo povabiti še enkrat, morda kam drugam, kjer bo ozračje bolj sproščeno. "

Naj bo. Ubogal sem svojo trenutno šefinjo in se še enkrat dogovoril z Evo. Tokrat popoldan, v kavarni ob reki. Sonce je zahajalo, ozračje je bilo romantično, to pa je bilo tudi vse. V dveh urah mi je iz nje uspelo izvleči natanko sto besed in tri kisle nasmeške. Dovolj mi je bilo vsega. Spet sem poklical Anastazijo.

"Daj no: njej ni bil všeč prvi zmenek, tebi drugi. Nujno se morata dobiti še v tretje. " Skoraj ponorel sem: "Zakaj mi nisi tega že takoj povedala? ! Potem se ne bi niti trudil z drugim zmenkom! "

"Ne bi imelo smisla, " je izstrelila profesional- ka, "tako ali tako ni bila popolnoma prepričana o tem, kaj naj si misli o tebi. No, vidiš, zdaj jo celo zelo zanimaš. "

Ker sam nisem imel takega občutka, sem trmasto vztrajal, naj mi izbrska novo žensko. Po nekajminutnem pogajanju je le popustila in me nehala gnjaviti z Evo.

Sanjska ženska številka tri

je bila Zala, 35-letna odvisnica od službe, za katero se je zdelo, da se ne bo nikoli ustavila. Več kot očitno ji je vedno glasneje tiktakala biološka ura in bal sem se, da me bo naskočila kar tukaj in zdaj, če bo le merilnik ovulacije pokazal, da je za to pravi čas.

Dobila sva se po službi. Še preden je naredila tri požirke, mi je povedala, da hoče resno zvezo, poroko in družino, a zaenkrat za kaj takega še ni bilo časa. Vedno je bil denar tisti, ki je prebujajočo žensko v njej zatrl že v kali. Potem sem poslušal daljše predavanje o tem, da se moški bojimo uspešnih, energičnih žensk, da imamo raje dolgonoge lutke, ki jih laže nadzorujemo in bi bile potencialno bolj predane mame kot karieristke. Hja, v tem je nekaj resnice: kdo bi si želel, da mu otroke vzgaja ženska tank, če pa jih lahko mlada in lepa žena, ki je po starosti bliže svojim otrokom kot svojemu možu.

"Saj se bova še videla, kajne? " me je vprašala, medtem ko me je močno objela, odprla vrata taksija in se odpeljala. Počutil sem se kot v bogomoljkinih kleščah. A ne vem, zakaj sem jo naslednji dan res poklical, potem pa ni bila več dosegljiva, ker je bila teden dni v Madridu, mesec dni na izpopolnjevanju v Bruslju in na koncu še podpisala letno pogodbo za serijo preda- vanj po ameriških univerzah. Tudi moji ženitni posredovalki je ni uspelo izslediti, niti toliko, da bi ji povedala, naj ne računa več name.

"Ti pa nisi rojen

pod srečno zvezdo, kajne, " je sarkastično komentirala Anastazija, ko sem se ji pritožil nad celotno polomijo dobivanja s kandidatkami za mojo bodočo ženo. Čeprav za njene usluge nisem plačal toliko kot njeni bogati naročniki v Ameriki, sem predrzno ugovarjal: "Kako? Na podlagi treh neposrečenih izbrank sem že izgubljen primer? "

"Da, " je rekla, "večina naših klientov najde ustrezno partnerico najpozneje v tretjem poskusu in po treh mesecih sta že lepo usklajen par, če ne že celo poročena. "

Pomislil sem, da morajo biti kar precej obupani, da so pripravljeni odšteti kar lep kupček denarja za usluge posredovanja (kaj šele njihovi stanovski kolegi na drugi strani Atlantika). Morda jih prepriča prav denar, ki so ga investirali v projekt "instant žena in družina".

"Veš, konja lahko pripeljem do reke, ne morem pa ga prisiliti, da bo pil, " je slikovito sklenila Anastazija. Vedel sem, da besede letijo na moje neupoštevanje njenega nasveta, naj še v tretje poskusim z Evo, in počutil sem se kot osnovnošolec, ki je dobil ukor. Manjkalo je le še "in mama naj pride v šolo", a sem se raje prej pobral iz njene elegantne pisarne.

Doma sem še

večkrat premišljeval, ali ni morda Anastazija le imela prav in bi morda res moral še enkrat poskusiti z Evo. Zato sem se odločil in jo res poklical. Nisem mogel verjeti, da je to ista oseba, ko je veselo zažgolela v telefon: "Tako vesela sem, da si me poklical! Večkrat sem razmišljala o tebi, kje si in kaj počneš. "

Dobila sva se znova in poklical sem jo še enkrat, dvakrat, petkrat . . Zdaj sva, recimo temu, par. Sicer ne idealen kot v filmih, a uspelo se nama je prebiti skozi nekaj prvih mesecev. Morda se vse velike ljubezni začnejo tako: brez usodnih zapletov, igre naključij in zvezdne konstelacije, ki se zgodi le enkrat na sto let.

Anastazija navsezadnje le ni tako slaba, čeprav sem že močno podvomil o njenih profesi-onalnih sposobnostih. Če bi za njene usluge plačal tri milijone slovenskih tolarjev, bi se mi zdela celo genialna.

Martin Pesko

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek