Pornoodvisnik

25. 8. 2005

Kdaj nedol? na razvada postane nevarna odvisnost?

Imel sem

dvanajst let, ko se mi je kot strela z jasnega zabliskalo: to je torej seks! To je bilo nekje sredi osemdesetih let in po prvih bolj ali manj uspešnih poskusih si nisem mogel kaj, da ne bi s svojim malim prijateljem nenehno vadil ročnih spretnosti. In potem je prišel aids, z njim vzdržnost pa še dekleta v vrečastih oblekah – in minilo me je, da bi sploh pomislil na odkrivanje ženskih čarov, kaj šele, da bi se katere konkretneje dotaknil. Imel sem občutek, da se je življenje zarotilo proti meni, možnosti, da bi si od blizu ogledal golo žensko telo v živo so bile nenadoma dejansko enake ničli.

Ker sem hotel o aidsu izvedeti čim več, sem prebral vse, kar mi je prišlo pod roko in je omenjalo to kugo novega tisočletja. Izvedel sem, da je postal kondom, smešna gumijasta reč, ki smo si jo v drugem razredu osnovne šole med poukom podajali iz rok v roke, skoraj nekaj tako vsakdanjega kot zobna ščetka na polici kopalnice ali rolica toaletnega papirja na stranišču. Nekateri so propagirali vzdržnost, a kaj takega se mi je zdelo popolnoma nezaslišano, saj kot 17-letni smrkavec nisem vedel, kako naj se enkrat in za vselej drugače rešim nabrekle jutranje izbokline kot z vajami za samopomoč. Z velikih obcestnih plakatov so mi grozili z napisi aids ubija, z radijskih postaj so mi prali možgane z reci ne, s televizijskih ekranov pa so nam dajali za zgled družino Huxtable, v kateri je kar mrgolelo najstnic v brezobličnih debelih pulijih, krilih do tal, kjer tudi najbolj pohotno seksa željno oko ni moglo zaslediti najmanjše izbokline, ki bi kazala na to, da se pod dolgočasnimi žaklji skrivajo spolni organi.

Kako naj si pozni najstnik v takšnih razmerah najde punco, s katero bi eksperimentiral pod odejo ali v majhnem šotoru? Nikakor! Zato sem kmalu odkril rešitev za svoje težave. Za začetek sem si od starejšega bratranca sposodil nekaj klenih moških revij z nagicami v izzivalnih pozah: Lui, Playboy, Reporter in Start so bile le začetek, potem pa sem začel zahajati v najbolj temne kotičke prodajaln tuje literature in revij ter skrivaj brskal po revijah, skrbno zapakiranih v polivinil, saj so vsebovale ekstremno pohujšljivo vsebino.

Bil sem že tako zverziran, da sem znal z majhnim olfa nožkom v obliki obeska za ključe tako odpreti polivinilno vrečko, da sem lahko nemoteno prelistal celo revijo že v trgovini, da ne bi slučajno kupil mačka v žaklju. Te revije so bile namreč precej drage, moja žepnina pa vedno premajhna. Edina težava, ki se je pri tem pojavljala, je bila izdajalska izboklina v hlačah, zaradi katere sem navadno na koncu prijel v roko še kakšno filozofsko knjigo ali broširano izdajo statističnih izsledkov živinorejcev, da sem se spravil na realna tla in da je mojega malega prijateljčka minilo štrleče navdušenje. Postal sem pravi poznavalec erotične periodike, ki je bila naprodaj pri nas. Še več: nekatere punce, ki so se pojavljale v več revijah hkrati, sem poznal že po imenu.

Kmalu sem spoznal, da so fotografije v bratrančevih revijah pravi vrtec v primerjavi s tem, kar sem našel na majhnih opolzkih sličicah v teh revijah. Nenavadno gibčna dekleta in fantje so izvajali vse prej kot le misijonarski položaj in ugotovil sem, da seks ni le igra za dva, temveč da v njej lahko sodeluje celotna človek-ne-jezi-se ekipa.

V bližnjem seks shopu sem odkril vrsto tretjerazrednih revij z izredno žgečkljivimi fotografijami in namigovanji na aktivnosti, o katerih si ne bi upal razmišljati niti v najhujši nočni mori. Spoznal sem, da obstajajo anomalije vseh vrst in da se da z njihovim razkazovanjem očitno zaslužiti kar zajeten kupček denarja. Listanje moralno vprašljivih revij mi je prešlo v navado, tako da je bilo jutranje razmigavaje mojega malega prijatelja nekaj tako samoumevnega kot kozarec pomarančnega soka, francoski rogljiček in skodelica vroče kave. In vse skupaj je bilo veliko preprosteje kot spoznavati vedno nova dekleta s kupom moškemu svetu popolnoma nerazumljivih težav in se ukvarjati z aidsmanijo. Tako sem bil odvisen le od vedno novih revij, svoje fantazije in desne roke. Šele veliko pozneje sem spoznal, da je vse skupaj preraslo v pravo odvisnost. Pa vas zanima, kdaj sem se tega zavedel? Nekega dne, ko sem spet kupoval eno od revij, zapakiranih v prozorno folijo. Ko sem čakal v vrsti pred blagajno, sem opazil izredno simpatično blagajničarko. Najina pogleda sta se večkrat srečala in nekajkrat se mi je celo nasmehnila. Ko sem končno prišel na vrsto, pa jo je skoraj pobralo, ko je med mojima dvema litroma mleka, sendvičem in paketom toaletnega papirja zagledala nemoralno revijo. Prej zasanjani nasmešek je v trenutku izginil in iz oči so planile strele, ki so me zadele direktno v možgane in srce. Takrat sem prvič pomislil, da morda z mano, 18-letnim mladeničem, nekaj ni čisto v redu.

A dilema je trajala le nekaj dni, do izida naslednje številke mojih pohotnih papirnatih lepotic. Če sem jih primerjal s kolegicami s faksa, zavitimi v Benettonove puloverčke rožnate barve, sem vedel, da sem se pravilno odločil. Priznam pa, da je bil moj občutek za realnost precej drugačen od tega, kar se je dogajalo zunaj moje sobe ali domače kopalnice, kjer sem se navadno zabaval. Po nekaj letih takšnega druženja s svojimi fotografskimi fantazijami sem ob redkih priložnostih, ko sem naletel na žive punce, dobesedno zmrznil. Ob njih sem se počutil izgubljenega, kot bi me ugrabili Marsovci in me odložili na neznanem planetu. Spominjam se mojega prvega bližnjega srečanja z eno od njih, s katero mi je uspelo preživeti kar nekaj zmenkov in na koncu pristati v njeni sobi. Ko si je po nekajurnem poljubljanju in otipavanju slekla majico in modrček, sem ji ga kar se da hitro nataknil nazaj in jo nekako prepričal, da pa mene ženske prsi v resnici sploh ne zanimajo. O tem, kaj si je morala uboga reva misliti o sebi in kakšne govorice so se potem o meni širile po šoli, raje sploh ne razmišljam.

A kaj, ko so bile vse te izboklinice in odprtinice na čisto zaresni ženski popolnoma drugačne kot v mojih revijah. Če začnem že samo s perilom: nobena od mojih sošolk ni nosila čipkastega modrčka, kaj šele prozornih spodnjih hlačk. O samostoječih nogavicah v kombinaciji z mini krilom sem lahko le sanjal. Ste se že kdaj poskušali znebiti ženskih najlonk (strokovno jim baje pravimo hlačne nogavice), zlasti če jih ima lastnica oblečene pod kavbojkami? V mojih sanjah so vse nosile samostoječe nogavice in seveda po svetu hodile brez hlačk, tako da sem se lahko takoj lotil dela. Moram tudi priznati, da sem bil globoko razočaran, ko sem ugotovil, da so se le redke sošolke ukvarjale s spodnjo frizuro in sem zato v mednožju najpogosteje naletel na pravo džunglo.

Na faksu se je stanje sčasoma malce izboljšalo, saj se je v okolju s 64 odstotki žensk temu ni bilo nemogoče izogniti. V teh letih je seks postal nekaj vsakdanjega, saj je bil skoraj ponujen na pladnju. Še kondomov mi ni bilo treba kupovati, saj so bile moje kolegice z gumijastimi izdelki več kot odlično založene (hvala bogu za žensko torbico, jamo brez dna! ), na svoje nekdaj nepogrešljive revije pa sem čisto pozabil. To so bila najboljša leta mojega življenja, vsaj kar se seksa tiče, zato sem študij razvlekel na celih devet let. Ko sem končno diplomiral, pa je bilo vsega lepega konec. Baje bi se moral počasi zresniti, med kandidatkami izbrati tisto pravo, s katero naj bi se šel družinsko življenje in katere nerganje bi moral poslušati do svoje bridke smrti. A zakaj bi se moralo moje seksualno življenje pri 27. letih spremeniti v nadležno domače opravilo, če se lahko še vsaj deset let (ali do prvega intenzivnejšega izpadanja las) dobro zabavam? A ugotovil sem, da so se moje prej tako živahne in radožive kolegice spremenile v ambiciozne, deloholične robote, katerih zadnja stvar na svetu je bila izgubljanje časa z mano, neperspektivnim umetnikom in pisunom, ki na mesec ne zaslužim niti za en sam njen kostim MaxMara.

In tako mi ni preostalo drugega, kot da se vrnem k papirnatim prijateljicam. Internet se je izkazal kot odličen medij za mojo skrivno zabavo.

Če samo pomislim, koliko ur sem presedel pred njim, ko sem čakal, da so se fotografije lepotic po kablih prav počasi pretakale do mojega računalnika. O kabelskem internetu sem takrat lahko le sanjal, saj je bil vrhunec tehnike že zmogljivejši modem, katerega zvoka priklapljanja na medmrežje, ki je bil še najbolj podoben komuniciranju z marsovci, ne bom nikoli pozabil. Ko sem se malce navadil novega navideznega okolja, sem si precej hitro nabavil enega največjih monitorjev. Tako sem lahko imel hkrati odprto pogovorno okno klepetalnice, kjer sem se predstavil kot 22-letna lezbijka in bil ravno sredi ene najbolj vročih debat, v drugih treh pa sem si lahko ogledoval fotografije, ki so približno ustrezale pogovoru v prvem oknu. Ugotovil sem, da je dobro obvladovanje interneta in računalniških spretnosti odlična zadeva. Večkrat sem si zaželel še tretje roke, saj sem ugotovil, da je moja desna roka edina, ki zares dobro obvlada obe glavni dejavnosti mojega početja: vihtenje miške in masažo mojega malega prijateljčka. Edina zares nadležna reč pri vsem skupaj je bila, da sem si računalnik vsaj enkrat na mesec hudo okužil z virusi, ki sem jih staknil na straneh s takšno pohotno vsebino (so to sodobne različice spolno prenosljivih bolezni? ), tako da sem bil z mojim računalniškim serviserjem nenehno na liniji. S pornodeskanjem sem bil že tako zasvojen, da je bilo prvo, na kar sem pomislil, če sem se slučajno znašel v postelji s kakšno lepotico: “In zakaj si samo ena? ” V tem času sem začel vrsto zvez, ki bi se morda celo razvile v kaj resnejšega, če bi se meni ljubilo vanje vložiti vsaj trohico interesa in zanimanja. Tako pa sem vedel, da punce iz mesa in krvi niti približno ne dosegajo spretnosti in fantazij, ki jih tako mimo grede izvajajo moje računalniške lepotice. Če bi se s katero od njih družil kaj dlje kot do prvega skoka med rjuhe, bi morda ugotovil, da se v kateri izmed njih prav tako skriva porednica, a kaj ko tega ženske na prvem posteljnem zmenku navadno ne pokažejo.

Najbolj divja leta so k sreči za mano. Zdaj sem se naučil jadrati nekje med obema ekstremoma, tako da bi svoje seksualno življenje lahko označil s 4+. Imam zabavno partnerko, s katero lahko celo skupaj pokukava med moje bivše internetne lepotice, takšno, ki se ne zgraža, če me zasači med samozabavo ob revijah sumljive vsebine in ki sama obvlada kar precej zabavnih prijemov, ki sem jih prej lahko opazoval le na fotografijah. Skratka: moje življenje je popolno.

Martin Pesko

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri