"Ni šlo za zavestno odločitev, ampak tu je moja zgodba."
"Ko sem nekega dne sedela na balkonu in si ročno prala oblačila, sem iz sosednjega stanovanja zaslišala punce, ki so imele žensko druženje. Pogovarjale so se o prijateljici, bila je stara približno toliko kot jaz, ki sem jih takrat imela 24.
Pogovor se je odvijal nekako takole: "Mhm, še vedno je devica. Nobenih izkušenj. In, povem vam, zdaj ji to že predstavlja ogromen problem, saj se tega sramuje." Takrat sem tudi sama bila še devica.
No, pa prevrtimo čas naprej. Osem let kasneje sem še vedno.
Pravzaprav se še nikoli nisem poljubila. A vendar se s tem občutkom sramu nikoli nisem mogla poistovetiti. Še danes se ne morem, pa čeprav je očitno to pogosta težava. Sprašujem se, ali ljudje dejansko verjamejo, da vsi tisti, ki so stari 30 in več in še nikoli niso imeli razmerja, čutijo enako. Ker to nikakor ni res.
Pri svojih 32-ih sem dovolj kompetentna, da delim svoj vidik glede tega, kako je, če nimaš prav nobene spolne izkušnje pri letih, ko jih večina ljudi ima. Prav tako bi želela povedati, kako sem se (najverjetneje) znašla v tem položaju. Res je nekoliko nenavadno, celo zame.
Ne čutim sramu, saj nisem mnenja, da je nekaj hudo 'narobe' z nedolžnostjo ali z mano.
Prej bi ga čutila, če bi nekoga varala, lagala, bila do njega nespoštljiva ali pa bi bila na splošno slaba oseba. Ne skrbi me, da nisem vredna tega, da bi bila nekomu všeč. In zdi se, da tudi drugih ne. Ko me nekdo vpraša po preteklih razmerjih in izve, da še jih nisem imela, se običajno odzove s presenečenjem in negotovostjo.
Moja najljubša opazka do zdaj je bila: "Resno? Ampak ti imaš vse, kar moški potrebuje!" Kako krasen kompliment!
No, najbolj nadležna reakcija pa je bila, da 'potem pa že moram biti zelo izbirčna'. Nihče, ki me res dobro pozna, mi tega še ni rekel. Ponavadi to rečejo tisti, ki me ne poznajo in delajo napačne zaključke.
Kako to, da v vseh svojih 32-letih nisem imela še nobene spolne izkušnje?
V bistvu je zelo težko razložiti, saj še sama ne vem, se bom pa potrudila. Ni šlo za zavestno odločitev. Tudi jaz si močno želim najti osebo, s katero bi se medsebojno spoštovala in ljubila. Prav tako ni težava v tem, da me ne bi nihče privlačil. Privlačili so me tako moški kot ženske.
- Zakaj se torej ni nič zgodilo?
Prvič, postavimo na stran ljudi, ki so že v razmerjih. Privlačili so me že mnogi, za katere sem kasneje izvedela, da so zasedeni.
Dajmo na stran tudi tiste, ki me niso privlačili. Lahko bi se prisilila v seks za eno noč zgolj zavoljo izkušnje, a vendar me to ni nikoli mikalo.
- Kaj pa samski ljudje, ki so me privlačili?
Na primer tisti, ki sem jih spoznala na kakšnem dogodku ali v kavarni, se z njimi na kratko pogovarjala in so se mi zdeli prijetni? Na prste ene roke (natančneje, treh prstov) lahko naštejem tiste, s katerimi sem se kasneje dobila. Tega ne obžalujem, a vendar ni šlo dlje od tega.
- Kaj pa aplikacije za zmenke?
Nič nimam proti njim in pravzaprav bi jih še kdaj uporabila. A tukaj se zaplete, saj sem sicer pripravljena na to, da spoznam nekoga, ki se mi dejansko zdi privlačen, ampak priznam, da nisem ravno aktivna uporabnica.
- Kaj pa ljudje, ki so že dlje časa v mojem življenju – prijatelji, sodelavci ali znanci?
To so pravzaprav ljudje, od katerih mnogi so me do zdaj najbolj privlačili. A vendar, ker so že del mojega družabnega kroga, priznam, da me je skrbelo, kaj bi bilo, če bi jim povedala, kako čutim.
Od srednje šole naprej sem svoja čustva izpovedala le dvema. Prva izkušnja v mojih zgodnjih dvajsetih je imela zelo negativen učinek name in dolgo časa me je skrbelo, da se bo to zgodilo tudi z drugimi osebami, ki so mi bile všeč. A spoznala sem, da sem relativno odporna na to, če me nekdo ne mara.
Na kar pa takrat nisem bila odporna, je bilo spoznanje, da oseba, za katero sem mislila, da je čudovita, v resnici ni bila.
Ko sem v poznih dvajsetih doživela svojo drugo zavrnitev, sem iz tega definitivno izluščila samo pozitivne strani – zavrnitev ti pomaga, da spoznaš, kje se v danem trenutku v življenju nahajaš in ti prepreči, da bi tratila čas za pretirano razmišljanje.
Ali za osebo, kot sem jaz, obstajajo prepreke pri spoznavanju ljudi, s katerimi bi lahko imela razmerje? Seveda. Najprej moraš najti nekoga, ki je prav tako samski. Potem moraš biti dovolj samozavesten, da z njim deliš svoja čustva. In tretjič, zaupati mu moraš dovolj, da bi stopil korak naprej v neznano.
A vendar te prepreke niso nepremagljive. In čeprav je lahko ves proces izjemno težek in celo nekoliko strašljiv, ni pri tem prav nič sramotnega."
Po predlogi mamamia.com.au
Več podobnih vsebin najdete na Cosmopolitan.com
- Preverite tudi Zakaj tako radi čas preživljamo v naravi? ali pa 25 znakov, da ste zelo občutljivi oz. EMPATI
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
