Poznate kakšno zgodbo, ko se ženska na vse kriplje trudi, da bi dopovedala svojemu moškemu, kaj si želi, kaj od njega pričakuje, kaj zahteva in ne sprejme njegovih argumentov in razlag?
Ona si je vbila v glavo, da bo po njeno ali pa ne bo ničesar. Napaka!
Ljudje (še) nismo roboti, da bi nas nekdo sprogramiral, da bi delovali tako, kot hoče nekdo. Vsakdo od nas je poseben, specialen posameznik, ki ima svoj notranji čustveni ustroj, svoj vtisnjeni žig zaradi posledic delovanja odnosov v primarni družini, ima lastna prepričanja, ki temeljijo na nekaterih obrambnih mehanizmih, ki so se razvili v otroški dobi, zdaj pa nam ne služijo več.
Res smo različni in ko se tega zavedamo, lahko bolj tolerantno pristopimo k oblikovanju partnerske zveze. Ali bo ta zdrava zdrava ali okvarjeno patološka, ne vemo.
Ženska torej moškemu najeda.
On dela po cele dneve, ona popoldne skrbi doma za dva osnovnošolska otroka, saj gospa tudi sama dela, in to kar zahtevno in odgovorno delo. Ona ima občutek, da je za vse sama, na njej je celotna skrb za pomoč pri domačih nalogah, pri gospodinjstvu, pri skrbi za novozgrajeno hišo, pri vožnji otrok po dejavnostih in se ji občasno seveda scufa.
Ko bi ga potrebovala, ga ni. Pride pozno zvečer domov in je seveda izčrpan in tečen. Želi si biti več z otroki in njo, a enostavno ne gre, dopoveduje ji vedno znova, da morata odplačevati posojilo, ker ga lahko zgolj tako, da on dela več kot normalno in si s tem prisluži dodaten denar za hitrejše vračanje kredita banki. Ona teh argumentov nekaj časa sploh ne sliši, saj je ujeta v zanke lastne bolečine, izčrpana od vseh skrbi in nalog, jezna na njega, da ne opravlja svoje starševske naloge redno in vestno, da ne govorimo o tem, da se je tudi njun partnerski odnos začel rahljati.
Ob vseh njenih pritiskih in zahtevah se je moškemu začelo dozdevati, da se poprej čudovita žena spreminja v petglavega zmaja. Kot vemo, moški ne marajo kaj preveč žensk, ki se vedejo kot kak zahteven zmaj, pa četudi je to lastna žena, in se ji je začel umikati. Še bolj v delo. Niti izgovorov ni več iskal, enostavno se je prenehal z njo pogovarjati. Ali pa se je namenoma skregal z njo, da sta imela tiho mašo, pa je spet imel svoj mir. Grozljivo, se vam ne zdi?
Enkrat v prepiru ji je rekel, da je nima več rad. Da sploh ne ve, kam je tista njegova ljubeča, nežna žena odšla in da se mu zdi, da nima več smisla, da sta sploh še skupaj. Ja, tako daleč je njuna mimobežnost šla.
K sreči jo je ta njegov stavek streznil. Začela je razmišljati, da kljub vsemu ne more vedno biti vse po njeno in da so v danem trenutku njene zahteve nerealne. Spustila je naboj do moža, enostavno je spustila zamere in jezo ter se odločila, da ga bo imela rada, ne glede na vse. Gre za odločitev!
Da, ni enostavno in je bila zelo zmedena ob tem, a je njena ljubezen do moža prevladala, predvsem pa razumska odločitev, da ga bo začela bolj natančno poslušati in ne napadati, ne več obsojati in od njega zahtevati nemogočega.
In seveda, ker čudeži so možni, se je možev odnos do nje spremenil. Ko je ugotovil, da ni več tarča jeze, zamer, očitkov, zahtev ter da se lahko zelo lepo in mirno pomenita o vsem, je začenjal prihajati domov že zgodaj popoldne, več se je posvečal otrokoma, kdaj skuhal okusno večerjo in s strastjo popeljal ženo v spalnico.
Sama seveda verjamem v takšne čudovite preboje/čudeže. Poskusite tudi vi sami narediti majhno prijazno spremembo v odnosu do svojega dragega ali drage, pa opazujte pozitivno spremembo.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok.
Članek je bil objavljen v reviji Lisa.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličine na tel. št. 031/666-168. Več pa si preberite še na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del