Kako bi ravnali ob prevari? Nekateri na situacijo gledajo čisto drugače ...
“Že od samega začetka bi morala vedeti. Avgusta je Mihael nenadoma postal redkobeseden, iz službe se je vračal vedno bolj pozno in neprestano si je kupoval nova oblačila. Tu in tam se mi je seveda posvetilo, za kaj pravzaprav gre, a že v naslednjem trenutku sem glavo raje zarila nazaj v pesek. Takrat sva bila skupaj približno dve leti, eno leto sva živela v skupnem gospodinjstvu. Premišljevala sem o tem, da pravzaprav najina zveza še kar cveti, sporov ni bilo in tudi omembe vrednih strastnih izbruhov ne. Mirila sem se z mislimi, da v vsako razmerje kdaj vdre rutina.
Vendar pa je bilo ozračje med nama vse bolj ledeno. Hlad, ki je naenkrat stal med nama kot velikanski zid, sva čez dan poskušala preganjati z vsakodnevnimi površnimi pogovori. Zaman. Neprestano sem tuhtala in se spraševala, kaj je vendar narobe z nama. Toda do pravega vzroka nisem prišla.
Do takrat, ko so neke nedelje pri zajtrku iz mene planili vsi moji strahovi. Na koncu sem svoj monolog končala nekako tako:
Bojim se tega, da eden od naju to, kar manjka v najinem odnosu, dobi nekje drugje!
S tem, kar manjka, nisem mislila spolnosti – skupaj sva spala še kar redno, čeprav ni bilo več tako strastno kot včasih. Prej sem imela v mislih toplino in bližino, ki sta najino razmerje vedno znova ohranjali in poživljali. Tega je vsekakor primanjkovalo.
Tisto nedeljo pri zajtrku sem s kruhom z marmelado v roki razmišljala, da bi v zadnjem trenutku v sebi potegnila zasilno zavoro. Da se je vlak že iztiril, nisem slutila.
V trenutku mi je postalo jasno. Iz Mihaela najprej ni prišlo nič. Potem je začel postavati naokoli. Počasi sem postajala neučakana, ko me je v hipu zadela strela in mi je pred očmi zaplesal stavek: “Se je že zgodilo?!” On je jecljal nekaj o aferi, o štirih tednih, kolegici.
Dvakrat sta bila skupaj na službenem potovanju. Ni vedel, kako naj bi šlo vse skupaj naprej. Da je ob priznanju tulil in se cmeril, me je pustilo hladno. Bila sem hroma, kot bi začasno v meni zamrli vsi čuti.
Istočasno so mi po glavi rojile posamezne slike, ki so se začele sestavljati v celoto: Mihael, ki se v svoji novi obleki odpravlja na službeno potovanje; Mihael, ki sredi noči godrnjaje o ‘velikem stresu čez dan’ stopa skozi vrata; Mihael in njegova poslovna kosila, njegovo nenehno zamujanje, njegovi izmikajoči se pogledi. Kako ponižano sem se počutila! Manj me je mučilo ljubosumje do ženske, s katero me je prevaral, veliko hujši je bil občutek, da sem za vedno izgubila zaupanje vanj. To je bila izdaja najine ljubezni.
V dnevih, ki so sledili, me je zajela debela nazobčana megla, v kateri sem popolnoma izgubila smisel za orientacijo. Na eni strani sva bila z Mihaelom čez dan prisiljena nekako funkcionirati, po drugi strani pa sem bila v sebi vedno znova priča neprestanim izbruhom silovite jeze in besa.
Bila sem obupana. Podrobnosti nisem želela poznati. Kljub temu sem si seveda predstavljala Mihaela in tisto žensko, kako sta skupaj. V pisarni, na malici, službenem potovanju ... Proti slikam v moji glavi, ki so me pogosto obhajale, nisem zmogla ničesar storiti. Še posebej je bila zadeva mučna, ker je Mihael vsak dan videl žensko, s katero me je prevaral. Vsakič ko je zjutraj odšel skozi vrata, me je strašansko zbadalo v želodcu. To da sem ‘kolegico’ bežno poznala z ene od sindikalnih zabav, je vse skupaj še poslabšalo in še bolj podžigalo mojo domišljijo.
Svetlolasa, visoka, vitka – tip ženske, za katero se obračajo moški, sem si rekla že ob najinem prvem stisku roke.
Toda, da lahko moj partner pade na ta obrabljeni vzorec?
Prepričana sem bila v prav nasprotno. Do danes sem jo v mislih ali pogovorih imenovala zgolj ‘kolegica’. Kot bi hotela ohraniti neko razdaljo med nama in ji ne bi dopustila, da njena osebnost zasede prevelik prostor v mojem življenju.
Se boj sploh še izplača?
Najhujši je bil občutek, da popolnoma vse visi v zraku, kajti Mihael prvi teden po tem, ko je prišlo vse skupaj na dan, za najino skupno prihodnost sploh ni kazal nobenega zanimanja. Izjavil je le, da je popolnoma zmeden.
Meni je postajalo vse bolj jasno, da se želim za najino ljubezen boriti. Po tednu dni mi je povedal, da želi afero prekiniti, ker mu je razmerje z mano bolj pomembno. Po eni strani sem takrat čutila olajšanje. Hkrati sem vedela, da stojiva šele na začetku reševanja orjaških problemov, ki so se nakopičili med nama. In strahotnega občutka ponižanja dolgo nisem uspela odgnati iz svoje glave.
V veliko pomoč so mi bili prijatelji in straši, s katerimi sem se o svojih težavah lahko pogovarjala povsem odkrito.
Ker je vse skupaj sprožil Mihael, nisem videla nobenega povoda za to, da bi ga ščitila pred obsojanjem drugih. Medtem se on o vsem skupaj ni imel s kom pogovoriti. Njegova zaprtost me je čez dan delala napeto: ljudje sicer živimo drug ob drugem, vendar je to, kar dejansko vlada odnosu, med nama potihnilo.
“Pogovarjaj se z mano!” sem včasih nahrulila Mihaela. Toda svoj notranji čustveni kaos je bil preprosto nesposoben prevesti v besede.
Mihaelova molčečnost je bila povod za to, da sem začela premišljevati o tem, da bi poiskala pomoč strokovnjakov, ki se ukvarjajo s partnerskimi težavami. Imela sem dovolj tičanja v vlogi tarnajočega ogoljufanca. Poleg tega sem hotela končno razumeti, kakšni so Mihaelovi motivi.
Ali druga ponuja nekaj, česar sama nisem sposobna? Kaj naj bi storila, da bi ponovno pridobila najino medsebojno zaupanje?
S takšnimi vprašanji sem si ponoči belila glavo in preganjala prepotrebni spanec. Oba z Mihaleom sva bila z njimi očitno preobremenjena. Po prvotnih odporih je tudi on sprevidel nujnost in smiselnost strokovne pomoči.
Končno sva se zmogla pogovarjati. Terapija je pri nama popolnoma uspela. Imela sva nek prostor, v katerem sva se morala pogovarjati in drug drugemu prisluhniti, brez možnosti izmikanja. Pogovarjala sva se o aktualni situaciji in tudi o času, ko je najino razmerje moralo izgubiti ravnotežje.
Počasi sem sprevidela, da se je Mihael pred pol leta, preden je začel razmerje s sodelavko, počutil zelo osamljenega. Takrat sem bila zelo nesrečna zaradi svoje službe in močno me je razjedalo nezadovoljstvo.
Pregrade, ki so me tako zelo motile pri Mihaelu, sem ob pogledu nazaj začela odkrivati tudi pri sebi.
Postalo mi je jasno, da je Mihael začel bežati pred mano in mojimi problemi. Raje je izbral privlačno in brezskrbno alternativo, kot da bi mi pomagal zlesti iz depresije. Pustil me je v bolečini – to spoznanje me še vedno zaboli.
‘Kolegica’ je zanj predstavljala napeto in vznemirljivo življenje, jaz pa sem bila sinonim za sicer udoben in domač, a že malo dolgočasen življenjski stil, v času osebne krize tudi ne preveč veder dom. Postalo mi je jasno: Najin odnos je lahko stabilen in varen pred krizami le, če v času težav ne bova vsak zase zapadala v skrivnostne ničvredne podrobnosti.
Torej: Takoj na dan s pogovorom, kadar je ubranost med vama že nekaj časa na stopnji ničle! Pri tem je prepovedano zapostavljanje lastnih malih zadovoljstev, samo da ne bi bremenili zveze.
Tako kot dvojino je v odnosu treba negovati tudi ednino. In naj vas po drugi strani trenutki bleščeče idile nikar ne zaslepijo, da je med vama vse tako, kot bi moralo biti.
Konflikt med partnerjema je naraven!
- Prvi korak pri reševanju krize med partnerjema je spoznanje, da zveza raste in se razvija prav skozi medsebojne konflikte.
- Seveda morata partnerja spremeniti predstave o sebi in drug o drugem in si priznati, da sta ranjena in prizadeta, vendar hkrati dovolj močna in sposobna, da se s krizo spopadeta.
- Partnerja si morata dovoliti varen prostor za razmislek in čas, da ponovno obudita romantiko iz začetnega obdobja.
- Tisti, ki se večkrat poročijo in ločijo oz. pogosto menjavajo svoje življenjske sopotnike, so prepričani, da so vedno izbrali napačnega partnerja, čeprav so vzrok za to sami, saj se sami ne želijo spremeniti, prav to pa zahtevajo od svojega partnerja.
Napisala: Duška Jarc
Več podobnih vsebin najdete na Cosmopolitan.si
Preverite tudi Vaši najhujši strahovi glede na vaše astrološko znamenje – in kako jih premagati ali pa Kako okrepiti sebe od znotraj navzven (3 preprosti koraki)
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?