Vzorci v partnerstvu: Čustveno zapuščanje

Vzorci v partnerstvu: Čustveno zapuščanje (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
18. 12. 2014

Strah pred tem, da bomo ostali sami in 'zapuščeni', je eden izmed največjih strahov, ki ga doživlja veliko ljudi. Zaradi tega ostajamo v odnosih, ki nam pravzaprav škodujejo.

Procesi doživljanja tega strahu so običajno nezavedni. Lahko pa tudi že zavedni.

Poglejmo: ko govorimo o zapustitvi, velikokrat pomislimo najprej na fizični odhod osebe iz svojega življenja. A ni samo fizični odhod oz. zapustitev pomembne osebe tisti, ki povzroči bolečino. Tudi čustveno zapuščanje osebe, ki je konstantno prisotna v življenju, povzroča bolečine, ki jih lahko nosimo s seboj tudi vse življenje, če jih ne predelamo. Včasih za seboj pusti težko razumljive in še težje razrešljive dvome, strahove, nemir itd. Čustvena zapustitev je torej lahko usodna, če jo v odrasli dobi ne prepoznamo in presežemo.

Pomembno je, da ko začutimo strah, dvom ali nezaupanje, nekaj naredimo.

Poglejmo primer:

ženska, ki je v otroštvu doživljala stalno zapuščanje čustveno odsotnega očeta, danes v odnosu s partnerjem doživlja močan strah pred tem, da jo bo ta zapustil. Zaradi strahu je pravzaprav v podrejenem položaju in takšen odnos je polje za čustveno izsiljevanje in energetske boje moči.

Vzorec zapustitve, ki se je v njej oblikoval že v zgodnjem otroštvu, pusti v njeni notranjosti nerazumljivo zmedo in dvom – oče je bil fizično prisoten, a čustveno odsoten. Ni izkazoval očetovske ljubezni in pozornosti. Zaradi vzorca, ki ga je ponotranjila, je razdvojena – ve, po čem hrepeni njeno srce (ljubezni, sprejemanju), a hkrati jo je strah ravno tega. Vsak poskus (krik po ljubezni) v otroštvu se je namreč obrnil v svoje nasprotje. Piko na i pa lahko naredi še dejstvo, da je deklico oče sicer imel rad, le ni znal tega izraziti. Zmeda, ki jo doživlja otrok, je torej 'popolna' – čuti nekakšno naklonjenost in hkrati odtujenost.

Zdaj, kot odrasla ženska, še vedno išče pozornost očeta, zato privlači v življenje tudi njemu podobne moške. Z energetskega vidika se na sedanjega partnerja 'priklaplja' z enakimi vezmi, ki jih je spletla z očetom. Te vezi je seveda treba ozdraviti, če želi z moškim zaživeti v bolj zdravem odnosu.

Zakaj? Močni strahovi se slej ali prej realizirajo in žensko ta moški resnično lahko zapusti. Zgodi pa se lahko tudi to, da ona zapusti njega, še preden bi utegnil on njo, zato da se zavaruje pred najhujšim. Lahko pa dejansko oba živita vse življenje skupaj in sta čustveno odsotna. V odnosu stalno preigravata vzorec zapuščanja. Skozi situacije odpirata drug drugemu otroške rane.

Moški v sebi običajno nosi podoben vzorec, le izraža se na drugačen način – v begu pred njo.

Če želita vzorec preseči, se morata z njim soočiti, kar pomeni, da si morata priznati 'da nekaj ne štima'. Le tako bosta oba lahko zaživela in videla drug drugega takšnega, kot v resnici sta. Sicer bosta živela odnos, kjer si v resnici nikoli ne bosta prisluhnila.

Zrcalo drug drugemu?

Odnos, ki ga imamo do sebe, je običajno tisti, ki narekuje zgodbo odnosov v naših življenjih. Prvi 'print' prejmemo torej v otroštvu (prek mame, očeta in njunega odnosa), ki ga kot svojo zgodbo nosimo s seboj vse do točke, ko se odločimo, da ne gre več tako naprej.

Takrat pride v ospredje odnos, ki ga začnemo oblikovati s seboj. Ta nas počasi pripelje do spoznanja, da so ljudje, situacije in predvsem intimni partner zgolj odsev nas samih, naših dobrih in slabih lastnosti, bolečin, ran in tudi moči.

Preberite tudi: Usoda in vzorci v partnerstvu

Prihodnjič: Intimni odnosi in vzorec zavrnitve

Mojca Koprivnikar, www.tempeljsvetlobe.wix.com/tempeljsvetlobe, foto: Shutterstock