Živa Vadnov

O usodnih izkušnjah v življenju

Ljubezen … čudna zadeva pravzaprav, tako nepogreš­ljiva, sestavni del mojega življenja, brez nje ne bi mog­la. Pa vendarle boleča in sladka obenem. Rakica po horoskopu ne morem brez ljubezni. Potrebujem jo tako kot kisik! Brez ljubezni se počutim gola, neizkoriščena, kot da moje poslanstvo ni izpolnjeno. Rada jo dajem in do tistih, ki so mi blizu nima meja, še več, razvija se in raste!

Že od rojstva sta mi starša dala ljubezen do narave, do življenja (saj sem vendarle Živa), do živali in svobode!

Ko sem bila majhna, sem ljubila brezskrbne dneve doma v družbi svojih kužkov in staršev, kasneje v mali šoli sem bila že zaljubljena v fanta iz vrtca (takrat smo bile vse zaljubljene v istega), ki pa mi naklonjenosti ni kazal in se z menoj ni hotel igrati s punčkami. V osnovni šoli je bil vame zaljubljen sošolec iz istega kraja in mi je pošiljal sporočilca v kuvertah, ki jih je jemal svojemu očetu, ta pa se je čudil, kam vse te kuverte izginjajo.

V srednji šoli sem bila večkrat zaljubljena in še večkrat prizadeta (no, takrat sem mislila, da bo konec sveta), čeprav fant, v katerega sem bila zaljubljena, še slišal ni zame. Lahko bi rekla, da sem sedaj najsrečnejša, ker ljubim in sem ljubljena.

O posesivni ljubezni in hrepenenju

V srednji šoli me je bilo samo hrepenenje … Hrepenela sem po tem, da bi bila bolj vitka, lepših oblin, da bi imela fanta, da bi bila moja zad­njica večja, da bi spoznala romantičnega princa iz prav­ljice (takrat sem namreč živela v svetu romantičnih dekliških romanov), da bi videla svet, da bi mi starši pustili več večernih izhodov, da bi bila tako oblečena kot naj­po­pularnejša dekleta na gimnaziji, da bi … seznam je neskončen! Srečo sem imela, da sem imela najboljšo prijateljico Mašo, s katero sva razglabljali o svetu, o mo­š­kih, zakaj se tako obnašajo, kako postati njihova punca iz sanj. Skupaj sva odraščali in malo po malo spoznavali mo­ški svet. Pa se mi zdi, da še sedaj, ko sva (končno ob istem času) sre­čno vezani, ne poznava moškega sveta oziroma njihovega razmišljanja do potankosti.

Sem pa na faksu spoznala, kaj je to posesivna ljubezen, čeprav ni bila tako zelo posesivna, kot bi kdo pomislil ob tej besedni zvezi. Mi­slim, da sem podzavestno pustila, da me takratni fant ljubi posesivno. To se je poznalo pri večernih izhodih s prijateljicami, takrat se skoraj nisem več družila z njimi, niti z Mašo, ker se s fantom nista preveč marala.

Menim, da posesivna ljubezen ni zelo zdrava za partnersko življenje; nekaj časa lahko shajaš tako, ko pa začetna smrtonosna ljubezen malce ugasne, začneš pogrešati druge člane iz tvojega prijateljskega in družinskega kroga.

O pravih moških in njihovem spoznavanju

Pravi moški, hm, mora biti možat, z njim me ne sme biti strah. Mora obvladati domača popravila, biti močan in romantičen. Me ob koncu dneva, ki je bil katastrofalen, objeti in biti pripravljen poslušati vse, kar se je zgodilo. Biti pripravljen sprejemati vse moje slabe in dobre dneve in ne takoj kuhati mule, če se mi česa ne da početi. Včasih si mislim, da je moj res dober, kajti včasih grem še sama sebi na živce. Ko se na primer ne morem odločiti, ali bi kam šla ali ne, katero drevesce naj kupim in sem v prodajalni sposobna stati pol ure, si vmes dvakrat premisliti, na koncu pa izbrati tisto, ki sem ga prvega držala v rokah. Pravega moškega najbolje spoznaš, ko si že nekaj časa z njim, ko te zna presenetiti z drobnimi romantičnimi dejanji, ko mu ni odveč iti ponoči na kebab in še in še. Za pravega moške­ga ni opisa – kolikor nas je žensk, toliko je tudi pravih moških, hvala bogu, da je tako.

Spolnost

Že od malega so me vzgaja-li v svobodnem duhu in videla sem že, kako to počno krave, kužki, metulji in žužel­ke, a spominjam se dneva, ko sem brala neko otroško knjigo, v kateri je pisalo kako nastane otrok. Bila sem tako šokirana, da sem takoj tekla vpra­šat očka, ali je to res. Takrat sem imela dobrih sedem let in sem nekaj časa potrebovala, da sem stvar dojela. Spomnim se tudi, da se je mojim sošolkam v os­novni šoli poljubljanje zdelo ogabno, meni pa nikdar. Ta­krat so bili še malo drugačni časi, sploh na vasi smo kas­neje dozoreli in do petega razreda večinoma nobeno dekle še ni dobilo prvega poljuba. Svojega sem dobila v sredini petega in spominjam se neverjetnega občutka, kot bi bil potres, jaz pa lebdim v mehurčku in nič mi ne more do živega. Z bratom fanta, ki mi je ukradel prvi poljub, sem pri skoraj osemnajstih izgubila nedolžnost in tudi ta izkušnja je bila zame neverjetno lepa. Žalost­no je bilo le to, da me je kma­lu po tem zapustil, in takrat sem bila zelo prizadeta. Uresničil se je skorajda pregovor naših krepostnih babic, da fantje želijo le eno, in ko to dobijo, odhitijo proč k drugi cvetlici. Ker pa sem znala zdravo razmišljati, mi ta dogodek ni pustil večjih travm in zato sem v spolnosti znala vedno uživati. Za užitek in zdravo in polno spol­no življenje se je treba vedno truditi in biti inovativen.

Večna ljubezen

Vsekakor obstaja in jo lahko doživiš, recept pa je iskrenost, neomejevanje, skupno uživanje in razvajanje, predvsem pa je treba partnerju pustiti, da je tak, kot je, in ga ne poskušati oblikovati po svoje! Večina ljudi to počne, zato sledijo ločitve. Če smo se v nekoga zaljubili in želeli biti z njim tudi potem, ko smo ga spoznali, zakaj bi ga želeli potem spremeniti? To je moje večno vprašanje.

O neizkoriščenih priložnostih

Ali obstajajo? Zdi se mi, da če bi bile priložnosti dovolj dobre in mamljive, bi jih sprejela. Menim torej, da ni neizkoriščenih priložnostih, saj se vedno odločamo, po kateri poti gremo v življenju, in takrat izberemo med prilož­nostmi. Nekje sem nekoč slišala, da je vsaka pot, ki jo izberemo, prava, samo da gremo naprej, in ne nazaj!

O sanjah in strahovih

Moje sanje so imeti dobrega in postavnega moža, ki me bo privlačil do smrti, da si ga bom želela tudi po 30 letih zakona, imeti otroke, ki se ne bodo bali živeti in biti to, kar so. Vedno jih bom spod­bujala, da dosežejo svoje sanje, tako kot to počno moji starši. Moje sanje so, da bom srečna, da bom živela tako, kot da živim vsak dan posebej, da bom uživala v delu in da bom lahko prispevala kaj k današnji družbi, spoznanja o sobivanju in slogi!

Največji strah … Bojim se kač in nasilnih ljudi! Vse dru­go se da preprečiti, če zaupaš vase in v ljudi okoli sebe.

O lažeh – drobnih in velikih, koristnih in nevarnih

Nekje sem nekoč dejala, da včasih spustim kakšno malo laž na plano, kadar menim, da je to v dobro drugih. Nače­loma sem proti laganju, ker me laži prizadenejo. Drobne laži, ki sem jih imela včasih, so bile, kdaj sem prišla ponoči domov in s kom sem bila na pijači (kadar sem bila zmenjena s fantom, pa starši niso vedeli). Velike in nevarne laži o varanju in izkoriščanju pa preziram, saj ved­no pomislim, kako bi se poču­tila, če bi kdo lagal meni.

Aljoša Krošlin Grlj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord