Čez severno steno na triglav

Alpski zid

Ko se človek pripelje v Vrata in prvič uzre severno steno Triglava, ostrmi ob pogledu na veličasten apnenčast zid. Če se nato še nekoliko sprehodi po dolini nad gozdno mejo, se mu Stena po­kaže še večja. In tisti, ki se potrudi čisto do nje, ima občutek, da se mu bo poveznila na glavo. Tisoč­me­terska navpičnica in več kot trikilometrska širina sta dimenziji, ki jo naredita gromozansko. In pod njo se človek počuti povsem majcen. Toda izurjeno plezalčevo oko najde v tem največjem alpskem zidu slovenskih gora številne možnosti za plezanje. Najlažje med njimi so uzrli že konec 19. stoletja divji lovci, ki so Steno tudi prvi preplezali. Od takrat so domači in tuji alpinisti v njej preplezali več kot sto različnih smeri in samo Franček Knez – legenda slovenskega modernega alpinizma – je v njej opravil 34 prvenstvenih vzponov.

Simbloni pomen slovenskega gorništva

Severna stena Triglava je vsekakor najmogočnejša stena v slovenskih gorah in tudi ena največjih kopnih sten v vseh Alpah. Mogočni zid je tudi zgodovinsko zelo pomemben za slovenske alpiniste in druge gornike, zato so jo plezalci na kratko poimenovali kar Stena, seveda z veliko začetnico. Stena je postala pomem­bna konec 19. stoletja in v prvih desetlet­­­­jih 20. stoletja, torej v času narod­nost­nega boja med Nemci in Slo­ven­ci. Po­litični in kulturni boj, ki so ga naši zavedni Slovenci bíli z nemškogovorečim prebivalstvom, ki je hotelo vsiliti svojo kulturo in jezik domačemu prebivalstvu, je segel tudi v gore. V njih so Nemci in Slovenci tekmovali, kdo bo postavil več planinskih koč in opremil več planinskih poti. Pri tem je imel Triglav kot najvišja gora v naši deželi seveda najpomembnejše mesto.

No, potem se je Nemcem zgodil Jakob Aljaž, ki mu je uspelo kupiti vrh Triglava in na njem postaviti stolp kot majhno zavetišče, čez leto dni pa jim je izpred nosu speljal še parcelo na Kre­­darici in postavil najvišjo planinsko kočo na Slovenskem. To merjenje moči med obema narodoma se je preselilo tudi v stene, med katerimi je imela triglavska seveda prav posebno vlogo. Ker so imeli Nemci takrat daljšo alpinistično tradi­­­ci­­­­jo in znanje ter s tem izkušnje, so gle­­­de te­žavnosti preplezanih smeri v njej naj­­prej prednjačili. Preplezali so nekaj novih smeri in jih seveda poimenovali narodnostnemu boju primerno. Najprej so zmogli Nemško smer, nato ji dodali nekoliko težjo Bavarsko smer in svoje obdobje sklenili še z eno, ki pa se je je prijelo ime po članih prve nave­­ze (Prisik-Szalay). A Slovenci so jih kmalu dohiteli in jih naposled tudi pošteno prehiteli. Tudi imena smeri slovenskih alpinistov so bila izrazito slovenska: na primer Slovenska smer, Gorenjska smer, Skalaška smer in tako dalje.

Ena naj­bolj neverjetnih zgodb se je v steni dogajala takoj po koncu dru­­ge svetovne vojne. Takrat je legendarni Joža Čop, čeprav je štel že 52 let, spet vstopil v njo, da bi preplezal novo smer po osrednjem stebru. Tudi njegova soplezalka Pavla Jesih, ki je z vzponi blestela v 30. letih 20. stoletja, ni bila več rosno mlada. Naposled je omagala krepko pod vrhom stene, tik pod najtežjimi mesti. Joža Čop se je takrat odvezal z vrvi in sam brez varovanja premagal osupljivo težko in izpostavljeno smer, odšel v dolino po pomoč in naslednji dan pomagal reševalcem, da so iz stene rešili njegovo soplezalko.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti, da so bili tudi začetki slovenske kinematografije povezani z gorami, alpinizmom, celo s Triglavom. V začetku 30. letih so namreč posneli prva dva slovenska celovečerna

filma, in sicer Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga.

Dostponost z rezervo

Že samo te stare zgodbe, povezane s plezalci, ki so premagali Steno, in ki so del naše gorniške zgodovine, so za mnoge zadosten razlog, da bi jo tudi sami preplezali. Toda Stena je ogromna in tudi neizkušeni plezal­ci imajo v njej predvsem z orientacijo dovolj težav, v neugodnih vremenskih razmerah (na primer v megli) pa morajo tudi njihovi izkušenejši ko­legi pogosto izkoristiti vse znanje, da se nekako izvijejo iz njenega primeža. Ker je plezanje v Steni torej čisto nekaj drugega kot vzpenjanje na Triglav po zavarovanih poteh, je torej severna stena Triglava skorajda rezervirana za izkušene alpiniste. ‘Skorajda’ zato, ker na srečo obstajajo tudi gorski vodniki, ki po nekaterih plezalnih smereh čez Steno tudi vodijo. Z najetjem gorskega vodnika si zagotovite varnost in pa uživanje v divjem visokogorskem okolju, kamor sami sicer ne bi nikoli zavili. Zakaj bi torej stene gora ostale nedostopno ozemlje, tuj in neprijazen svet? Čeprav alpske vertikale nikakor niso človekovo osnovno življenjsko okol­je in verjetno nikoli ne bodo, pa se s pomočjo vodnikov lahko varno spoznate s svetom, v katerem še vedno prevladujejo zakonitosti, ki jih je moderen mestni človek že skoraj popol­noma pozabil.

Oprema za plezanje ob spremstvu vodnika

Nahrbtnik. Pohodniški čevlji z vib­ram podplatom, za težje smeri tudi ple­zal­­­niki. Majica iz sintetičnih materialov in še ena rezervna. Velur oziroma podoben pulover. Vetrovka. Zaščitna krema proti soncu. Zaščit­na sončna očala. Kapa. Pohodniške hlače. Zadostna količina pijače. Hrana (tudi energijske tablice). Čelada (alpinisti­čna s testom uiaa). Plezalni pas. Varovalo (ploščica, reverso …). Vponka z matico. Pomožna vrvica ali najlonski trak, dolg 120 cm.

Plezalni pas, čelado, varovalo pomožno vrvico ter najlonski trak si lah­ko izposodite tudi pri vodnikih.

Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord