Ste se že naveličali prevažanja z avtomobili, kolesi in motorji? Privoščite tem sodobnim iznajdbam malo počitka in posadite zadnjico na malce drugačen športni pripomoček.
Če bi svojim kolegom povedali, da ima vaŠa nova ljubezen dolge trepalnice, dlakave okonČine in krive noge, bi vas
verjetno gledali zelo čudno. Ko bi slišali, da ima vsega skupaj komaj 12 let, bi poklicali kriminaliste, ko pa bi jim dejali, da meri v višino skoraj dva metra, še može v belem. In če jim zgodbe ne bi hitro povedali do konca, bi jo lahko ponavljali samo še “kolegom” v umobolnici ali pa v zaporu. Vaša neukročena trmoglavka je namreč ena najlepših in najbolj slikovitih živali, kar jih je kdaj drvelo po zemlji – plemenska kobila.
A konji niso vedno bili dvometrski z več kot stokilogramskimi mišicami na štirih nogah, kot so danes. V času, ko so prazgodovinske živali poskušale preživeti tako, da so postajale čedalje manjše, s čimer so potrebovale manj hrane in porabile manj energije, so konji počeli prav nasprotno – vsaka generacija je bila višja in večja. Prvi prednik konja se je imenoval eohipus in je bil malce večji od lisice. Sledili so mu mezohipus, merihipus, pliohipus in equus caballus. Vse kaže, da je evolucija konja “delala” nalašč za človeške potrebe oziroma je natanko vedela, da se bosta konj in človek na neki zgodovinski točki usodno in nerazdružljivo povezala. Prva srečanja so bila resnici na ljubo malce drugačna od pričakovanih, saj so naši jamski predniki imeli konja zgolj za dober prigrizek. Sčasoma pa so lovci prepoznali možnosti, ki jim jih je ponujala ta plemenita žival, in začelo se je medsebojno sožitje, ki traja še danes.
Diči, diči, diča . .
Ljudje so skozi zgodovino konju izrazili svojo hvaležnost na veliko načinov in ga pogosto ovekovečili v svojih delih. Mitologija je polna pravljičnih živali, ki izhajajo iz konja in imajo magične moči - krilati konj Pegaz, samorog . . Konj ima svoje mesto na šahovnici, na mnogih grbih starih plemiških rodbin, kot plišasta igrača je našel pot v spalnice naših otrok, kot simbol na jeklenih konjičkih (Porsche, Ferrari . . ) pa tudi v garaže odraslih. Še zdaj se moč avtomobilov meri v konjskih močeh (pri tem ni vedno upoštevana tudi glavna konjska sila, se pravi tista, ki sedi za volanom).
. . Urno na konjiča . .
Iz konjskih repov so izdelovali strune za godala. Včasih je bila v modi pričeska, ki se ji je reklo “konjski rep”. Trojanski konj je pomagal Grkom, da so po desetih letih boja končno zavzeli Trojo in jo porušili. Tudi stavek “konjenica je prišla/prihaja/je na poti” še danes pomeni pomoč iz brezizhodnega položaja. Na konjih so jahali Rimljani, Tatari, Kelti, Indijanci, srednjeveški vitezi, Kozaki . .
S konjem se je včasih dalo krasno paradirati skozi zavzeto mesto in tudi danes so konji navzoči na vsaki večji pa-radi. Vsak poveljnik je imel svojega konja, ki mu je zaupal bolj kot vsem ljudem okoli sebe. Danes je na vsakem gradu ali v vsakem starem mestnem jedru vsaj en spomenik, na katerem je upodobljen konj. Nič čudnega, saj konj ni koristen samo v vojni, ampak tudi v miru – dela na polju, vleče voz, tovori pivo na planinske postojanke . . Konjska podkev pa naj bi vraževerno prinašala srečo. Ko so izumili streme, se je zasukal celoten tok zgodovine. Jahanje je postalo lažje, roke so postale proste in jahač je lahko nemoteno rokoval z orožjem. Industrijska revolucija je konje in konjenike sicer postavila na stranski tir, a ni jih mogla dokončno odpraviti. Konjske dirke kot šport poznamo vse od starogrških olimpijskih iger do danes, za kar ima veliko zaslug sicer povsem nepotrebna aristokracija. Lov na lisice, za katerega so nujni konji, je denimo za angleške plemiče še vedno tradicionalen šport, čeprav so jim ga nedavno prepovedali zaradi ubogih lisic. Temu se je uprla skoraj vsa (aristokratska) Anglija.
. . Na konjiča vranega . .
Obstaja sedem disciplin konjskih športov: preskakovanje ovir, vožnja vprege, daljinsko jahanje, dresura, akrobatsko jahanje, “western” jahanje in kombinirano jahanje ali t. i. tridnevni dogodek – prvi dan “cross country” jahanje oziroma čez drn in strn, drugi dan dresura in tretji preskakovanje ovir. Prav preskakovanje ovir je ena najbolj zanimivih konjeniških disciplin. Skoke ocenjujejo s sistemom, ki se zdi laikom malce zapleten. Konj in jahač morata v točno določenem zaporedju premagati vrsto ovir v čim krajšem času in pri tem pa zbrati čim manj kazenskih točk. Te prejmeta za vsako napako – če konj zavrne jahačevo zahtevo po skoku, če zruši prečko na oviri, če napačno doskoči, če ga polomi jahač, če se ne držita predpisanega vrstnega reda in tako naprej. K zmagovalni oceni veliko prispeva tudi vtis, ki ga naredita konj in jahač na publiko in sodnike, To je ena od najbolj zmagovalnih lastnosti, ki pa se je ne da objektivno izmeriti, lahko samo naštejemo, kako se jo da pridobiti – eleganca jahanja, dovršeno izpolnjevanje nalog, umirjenost in stopnja ujemanja med konjem in jahačem.
Veliko je tega, kar lahko uniči sicer dobro formo konja in jahača – trema, utrujenost, bolezen, poškodbe, vremenske nevšečnosti . . Tudi tekme so drugačne od treningov – na njih je veliko ljudi, veliko hrupa, kar lahko vznemiri konja in tudi jahača. Tekmovalni konj ne sme biti mlajši od sedem let, jahači pa so razporejeni v več kategorij: do 14 let so otroci, od 14 do 18 let mladostniki in od 18 let odrasli. Poligon je travnat, največkrat pa je posut s peskom.
Za konec pa najboljši nasvet: vedno imejte v žepu nekaj priboljškov, s katerimi boste po koncu tekme nagradili svojega ljubljenčka ali ljubljenko.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
