Klemen Bečan se je nad plezanjem navdušil že v otroških letih, ljubezen do premagovanja sten pa ni popustila do danes. Tako je eden izmed redkih, ki je preplezal najtežje smeri, ob teh dosežkih pa mu že pet let ob strani stoji žena Anja, s katero se ob vikendih rada odpravita v naravo in skupaj preplezata kakšen previs.
Kako se spominjate svojih športnih začetkov?
Klemen: Plezam že od svojega sedmega leta, torej že celih 22 let.
Treniral sem tudi smučanje, potem pa so v Bistrici zgradili plezalno steno, eno prvih v Sloveniji, in ko je začel plezati bratranec, je zamikalo tudi mene.
Prvič, ko sem šel na steno, sem bil tako navdušen, da na trening smučanja sploh nisem več šel. Kmalu zatem so se začela tekmovanja na mladinski ravni, zatem pa še na evropski in svetovni.
Vmes sem imel nesrečo z motorjem, v kateri sem si zlomil nogo, zaradi zdrobljenega podplata pol leta nisem mogel niti hoditi, kar me je za dobro leto odmaknilo od treningov.
Koliko časa in truda pa ste vložili v to, da ste se spet vrnili na raven svojih športnih kolegov?
Klemen: Vrnitev je bila kar težka, sploh ker sem ponovno začel plezati z dvema prijateljema, in takrat, ko sta se onadva šele ogrevala, sem jaz že dosegel maksimum dneva, tako da ju nisem mogel dohajati. Počasi sem začel pridobivati moč, in ker sem imel že od prej veliko znanja, se je napredek hitro poznal in sem lahko spet začel tekmovati.
V katerih disciplinah tekmujete?
Klemen: Na ravni svetovnega pokala se tekmuje na umetnih stenah, imenovanih balvani, v različnih težavnostnih stopnjah.
Torej vam plezanje v naravi najbrž pomeni bolj užitek in sprostitev?
Klemen: Naravne stene so predvsem za trening, tako kot umetne pa so ocenjene glede na različne smeri in težavnosti. Enako se tudi tekmuje, ena možnost je s študiranjem smeri, ki jo potem preplezaš, druga pa je na pogled, ko se v prvem poskusu brez kakršnihkoli predhodnih informacij podaš v steno.
Pa ste ves čas zavarovani s kabli ali ste kdaj poskusili tudi prosto plezanje?
Klemen: Večino časa smo privezani, na krajših stenah pa se občasno preizkusimo tudi brez kablov, imamo pa na tleh velike varnostne blazine, ki so zaščita ob padcu. Meni pa je najbolj zabavno plezati nad vodo, čeprav je lahko padec tudi kar boleč.
Vas je kdaj strah, ko se zazrete v steno ali pa z višine pogledate v prepad?
Strah je pri plezalcih vedno prisoten. Je tudi nujno potreben, saj brez njega ne bi toliko pozornosti namenili varnosti.
Za seboj imate kar nekaj dosežkov, poleg štirikratnega članskega državnega prvaka ste tudi zmagali na svetovnem pokalu v Kranju leta 2008 in dosegli prvo mesto lani na Zimskih vojaških olimpijskih igrah. Katera pa je še tista neosvojena stopnička?
Klemen: Za plezalca je naslednji korak vedno preplezati smer, ki je težja od predhodne. Zdaj sem dosegel stopnjo 9a, na pogled sem preplezal smer 8c, tako da sem med peščico, ki jim je to uspelo, ne vem, ali nas je vse skupaj deset.
Kar se tekmovanj tiče, pa bi rad dosegel zmagi v obeh disciplinah, za kar pravijo, da je skoraj nemogoče. Prav zato je izziv toliko večji.
Tudi vaša žena Anja se vam zelo rada pridruži pri plezanju. Ali kdaj tekmujeta med sabo?
Klemen: Tekmujeva ravno ne, ji pa kdaj ni všeč, ko vidi, da neko smer, ki njej pomeni veliko oviro, preplezam brez težav. Najlepše pa je, da se med vikendi usedeva v kombi, zapeljeva v naravo in na poti naključno najdeva kakšno primerno steno.
Napisala Anja Kontrec, foto Helena Kermelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
