Peš čez Cres

Pri Osorju je teren zelo prehoden in lahko hodiš, kjerkoli hočeš. Kakšna razlika v primerjavi s severnim delom otoka, kjer so bile zaradi poraščenosti poti edina možnost za pešačenje! (foto: Urban Golob) Urban Golob
19. 11. 2007

Hladna polovica leta je čas, ko navadno ne razmišljamo veliko o morskih krajih, ki pa imajo tudi takrat svoj čar. Še posebej za tiste, ki dobesedno vzamejo pot pod noge in se gredo ‘raziskovalno pohodništvo’.

In odločitev je padla

Pred leti sva se s punco odločila, da še pred izbruhom prave pomladi prehodiva otok Cres od severa do juga. Edina asfaltna cesta za hojo seveda ni prišla v poštev – želela sva odkriti tiste kotičke razpotegnjenega otoka, ki so za avtomobilske voznike skriti.

Raziskovalno-pustolovske težave so se začele že takoj, ko sva se pri vaščanih Porozine pozanimala, kako bi prišla na stezico, ki je bila na najinem zem­ljevidu označena nekoliko boječe – s črtkano črto. A domačin iz trajektnega pristanišča ni vedel, govoril nama je samo o nekakšnih rimskih cestah, ki pa sta jih že v glavnem prekrila gozd in makija. Ni nama preostalo drugega, kot da zaupava svoji orientaciji in stikanju po okoliškem grmovju. Ko sva končno našla rimsko cesto, je potovanje proti jugu gladko steklo.

Ubirala sva jo po poteh, ki jih že stoletja (razen koz, ovac in kakšnega pastirja) ni nihče uporabljal, na pravih rimskih križiščih pa sva se nekoliko ustavila, da sva se odločila, po kateri tlakovani antični prometnici naj nadaljujeva svojo pot. Načrt, da prehodiva otok v štirih dneh, bi bil ob takšnem tempu kljub velikim nahrbtnikom zelo ohlapen, toda staroveška cestna infrastruktura je hitro postavila zadeve na svoje mesto. Ceste na lepem ni bilo več in iskanje poti, ki jo je obljubljal zemljevid, je zahtevalo precej časa in raziskovanja.

Pozno popoldne sva po kozjih stezicah prišla s severnega, gozdnatega dela otoka na goličavo, opustošeno od burje. Osem ur nepretrgane hoje v precej višjih temperaturah, kot sva jih pričakovala, je zahtevalo svoje in tudi razmeroma kratek dan je zahteval iskanje primer­nega prenočišča. Od nekod sta se spet pojavi­li rimska cesta v podobi neuporabljanega kolovoza in mehka travnata preproga, ki je prekrivala verjet­­no glavno prometno os v rimskih časih, je nudila pripravno ležišče.

V slepi ulici

Drugi dan je obljubljal ne tako velik orientacijski zalogaj, a se je popoldne sprevrglo v pravo morijo v stilu 'jungle life'. Sestop z ogromnih gromačev (suhih zidov) v mesto Cres je šel tekoče, da bi v tamkajšnjih trgovinah našla negazirano vodo, ki sva jo potrebovala za kuhanje, pa je bila že večja težava. Ko je bilo urejeno tudi to, se je zapletlo z vzponom iz mesta.

Zemljevid je obljubljal široko pot, a na tistem mestu je bila le borna stezica, primerna za koze kakšne manjše pasme. Nekako sva verjela mojstrom kartografom in po približno pol ure obtičala v pravi džungli. Makija je bila povsod okoli naju, pred nosom je visel srobot, levo in desno je bilo trnja za odmet in kar naenkrat se še obrniti nisva mogla več. Vrniti se nisva mogla, nadaljevati v tej sme­­­­ri pa tudi ne. Kaj zdaj? Na drugi strani dolinice, vsega dobrih 100 metrov zračne črte, so veselo vozili avtomobili, a do tja se skozi mediteransko in s trnjem prepredeno goščavo kratko malo ni dalo priti.

Zato sem kot pravi Sandokan zavihtel malo večji nož in naju končno (po dobri uri) spravil na stezo, ki je bila v najinih očeh videti kot prava avtocesta. Noč sva spet prespala na nekakšnem kolovozu, ki je bil na karti narisan kot slabša cesta, a so iz njega izdatno poganjali šopi trave, prečno čez njega pa je bil postavljen tri metre visok suhi zid. Preden sem po okusni večerji iz nekakšne instant vrečke zatisnil oči, pa vseeno nisem bil popolnoma prepričan, da ponoči ne bo pribrnel kakšen motorist in zapeljal naravnost čez najine noge.

Po izkušnjah z zemljevidom in njego­vim neujemanjem s stvarnim položa­jem sva naslednja dva dneva hodila bolj po občutku, res pa je tudi, da sva ta del otoka poznala precej bolje že od prej. Široke planjave z buhtečimi grmi žajblja, brinjem in drugimi manj­­­­šimi grmički so nudile preprosto orientacijo. Steze, kolovozi in poti so tudi vodili do tja, kamor so povedali domačini. Teren je bil izrazi­to primeren za ture z gorskim kolesom. Čeprav je šlo peš precej počas­neje, sva lahko hodila dalj časa in si privošči­la več počitkov. Tretji in če­trti dan sva tako hodila le po dobre štiri ure, med­­­­tem ko sva bila v dnevu z džungelsko izkušnjo na nogah 12 ur.

Odmor za napor

Pred pohodom sva optimistično načrtovala, da bi pešačila prav do Punta Križe, najbolj južne vasi na Cresu. A ker sem tja nekoč hodil na počit­nice, sem vedel, da je goščave tam okoli še več kot kje drugje na otoku. Ker se nama ni več ljubilo oponašati Tarzana in njegove družice, sva soglasno sklenila, da bi tudi konec ture na Osorju bil dostojen zaključek pohoda. Tako sva četrtega dne v zgodnjem popoldnevu prišla v še eno mesto, ki so mu dali pečat Rimljani. Oni so si pravzaprav zamis­lili in izpeljali idejo o prekopu v Osor­­ju ter tako do tedaj en otok ločili v dva.

Od takrat je Lošinj samostojen otok, prebivalci Osorja pa odprejo vrtljivi most čez prekop dvakrat na dan za večje čolne in jadrnice, ki se ne more­­­jo zriniti pod njim. Tako so Rimljani krivi za to, da je Cres izgubil primat in zaradi delitve s pre­kopom postal večni drugi na statisti­kah jadranskih otokov: drugi je po površini za Krkom (čeprav so merjenja pokazala, da imata menda enako površino), drugi je po dolžini za Dugim otokom, po vi­­šini pa zaostaja za Bračem. A čeprav je večno drugi, je bil dovolj velik zalo­gaj za kratke, a še kako aktivne počit­­­­nice na prostem.

Še nekaj nasvetov za podobne podvige

- Vzemite dovolj vode (pijače). Toplo je lahko, tudi če ni poletje.

- Vzemite obleko proti vetru. Burja je lahko zelo močna in mrzla.

- Vseeno glejte, da ne bo nahrbtnik pretežak.

- Na ostrem kamenju navadne superge pogosto ne zadostujejo.

- Prednost spalne vreče in arma­fleksa je, da lahko spite kjerkoli.

- Držite se modrosti geografov iz južnih delov naše nekdanje domo­vine: “Kartu čitaj i seljaka pitaj! ”

Besedilo in fotografije: Urban Golob

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri