Voda, polenta in dve kolesi

20. 4. 2007

Kolesarsko potepanje po Veliki vzhodni cesti osrednje Afrike.

Prvinski življenjski slog

je poleg neokrnjene narave glavna atrakcija tega dela sveta. To je potovanje v preteklost, v čas pred industrializacijo in celo pred urbanizacijo. Človek sem ne pride gledat arheoloških pomnikov, kot so piramide, tu ni sodobnih mestnih jeder, kot je Šanghaj, ni literarne tradicije, kot se je lahko naužijemo v pariški Latinski četrti. V osrednji Afriki gre za osnov­­­no preživetje. Sprva začuden opa­zuješ, sčasoma pa se tudi tvoje živ­ljenj­ske skrbi in potrebe skrčijo na absolutni minimum: vodo, hrano in prenočišče. Če se hočeš premakniti, se pojavi tudi vprašanje prevoza – in na to je tu edini pravi odgovor: kolo.

Afrika, dolga vas

Monika se mi je pridružila pri Vikto-ri­­­­­jinih slapovih, približno na polovici mojega kolesarskega potovanja po Afriki, od Rta dobrega upanja do Kilimandžara. Po samotarskem kolesarjenju po neprijazni in napeti Južnoafriški republiki sva bila po treh mesecih spet skupaj. Mogočni slapovi so služili kot idealno ozadje najinemu romantičnemu snidenju. Po nekaj dneh počitka, raziskovanja okolice slapov in raftinga na mogočnem Zambeziju sva se podala proti najvišji gori Afrike.

Najprej naju je čakal najzanimivej-ši del celotnega potovanja, kolesarjenje po Veliki vzhodni cesti, Great East Road, ki poteka čez Zambijo in Malavi. Cesta je ostanek megalomanskega britanskega projekta, ki naj bi najprej s cesto, nato pa še z železnico povezal dve skrajni mesti britanskega cesarstva v Afriki, Kairo in Cape Town. Življenje ob cesti je resnično prvinsko. Ob njej sicer teče električni daljnovod, ampak vasi ob cesti nanj niso priključene, saj je priključek predrag, ljudje pa za elektriko ne vidijo prave potrebe. Kuhajo na odprtem ognju, za katerega uporabljajo drva ali oglje. Hrano pridelujejo na njivah ob vaseh ali na poljih v bližnji okolici. Meso pojedo, ko je še sveže.

“Afrika je ena sama dolga vas, ” sem rekel Moniki. Dan se je nagibal v večer in oprezala sva za skritim kotičkom ob cesti, kjer bi lahko postavila šotor, najin domek. Kot ponavadi sva imela težave. Ob cesti so stale številne vasice oziroma skupine kolib s slamnatimi strehami. Med vasicami so bila ob cesti maj­­hna polja, ki so jih pridni prebivalci teh krajev obdelovali cele dneve. Zjutraj sva jih kmalu po sončnem vzhodu srečevala, ko so iz vasi hodili na polja in tam delali čez dan. Zvečer pa, ko sva midva iskala kraj za prenočišče, sva jih srečevala, ko so hodili v nasprotno smer, nazaj proti domu.

Vasica, polje, dnevni migranti. Spet vasica, polje, vmes ljudje. Vsak večer se je ustvaril začarani krog, ki nama je oteževal prenočevanje. Zvečer sva se ljudem izogibala iz dveh razlogov. Prvi je bil varnost, saj v Afriki vlada prvinski zakon močnejšega in nasilje je del vsakdana. Kraje in ropi so pogosti. Ležeča pod platneno streho sva bila preveč ranljiva, da bi se po nepotrebnem izpostavljala.

Drugi razlog je bila zasičenost s površnimi srečanji z ljudmi. Ljudje so večinoma prijazni in midva nisva ljudomrzneža, ampak kjerkoli sva se ustavila, so naju najprej obkrožili otroci in v naju večinoma le buljili iz neposredne bližine. Včasih so malo prosjačili, redko spregovorili kak­šno besedo. Sledili so jim odrasli, s kate­rimi sva ponavadi spregovorila nekaj besed, nekaj vljudnostnih fraz. Izmenjali smo si nekaj klasičnih vprašanj in le redko sva se s kom spustila v tehtnejši pomenek. Zju­traj, spočita in polna energije, sva se zlahka srečevala z ljudmi. Po­pol­dan sva bila bežnih, a intenzivnih srečanj že rahlo naveličana. Zvečer sva vsekakor želela imeti nekaj miru in časa le zase.

Pred prihodom v osrednjo Afriko sva pričakovala neskončna prostranstva in džunglo, kamor skorajda še ni stopila človeška noga. Na zemljevidu tega območja ni krajev, ampak je narisana le cesta, skoraj ravna in dolga. Resničnost je seveda povsem drugačna, saj je cesta živ­­ljenjska arterija teh krajev. Ob njej ljudje živijo, delajo, hodijo na polje ali v šolo. Vse, kar se dogaja, se dogaja ob cesti. Tu najdemo tržnice, trgovine, cerkve, gostilne in stojnice. Ob njej mojstri popravljajo kolesa, krojači vrtijo šivalne stroje, čev­­ljarji popravljajo in ustvarjajo čevlje, mizarji delajo pohištvo iz masivne­­­­­ga lesa.

Če sva našla prostor, ki nama je bil všeč za začasni dom, sva se ustavila in počakala, da so naključni pešci in kolesarji odbrzeli mimo naju. Delala sva se, da sva se ustavila slučajno, za prigrizek ali požirek vode. Včasih sva čakala vso večnost, tudi debelo uro in več. Takoj ko je bil zrak čist, sva pograbila kolesi in smuknila v grmovje. Umaknila sva se dovolj daleč, da s ceste ni bilo mogoče slišati šelestenja najinega šotora ali hrumenja gorilnika.

Voda, tekočina življenja

Hrane lahko na kolesu tovoriš za ves teden, če je nuja tudi za dva. Če se znajdeš v stiski, lahko dan ali dva kolesariš tudi povsem brez hrane. Preživiš lahko ves teden, celo dva.

Z vodo je drugače. V vročem ozračju osrednje Afrike že brez fizičnega napora potrebuješ precej vode, na kolesu pa je moraš popiti ogromne količine. Ker je ne moreš natočiti na vsakem ovinku, jo moraš tovoriti s seboj. Z Moniko sva lahko natočila do 15 litrov vode. To seveda pomeni 15 kilogramov dodatne teže. A drugače ne gre.

Na potovanjih ponavadi pijeva vodo direktno iz vodovoda, ampak v Afriki nisva hotela tvegati in sva jo razkuževala z jodom. V večjih vaseh sva jo črpala iz priročnih črpalk, ki jim po domače rečemo štirna, sicer pa sva domačine pobarala zanjo in jo točila iz vodnjakov ali plitvih lukenj, skopanih v mehko zemljo.

Med zambijsko prestolnico Lu-sako in mestom Chipata, ki leži tik pred mejo z Malavijem, sva v dveh tednih kolesarjenja našla le en kamp, namenjen turistom. Stal je ob reki Luangwa, približno na polovici poti med Lusako in Chipato, namenjen pa je bil pustolovcem, ki v terenskih avtomobilih potujejo po teh krajih. V tem kampu sva imela na vsej poti še največje težave s pit­no vodo. Cene v kampu so bile oderuške, saj je bila pijača kar petkrat dražja kot ponavadi. Ledeno hladno kolo sva popila, za ustekleničeno vodo pa se nama je zdelo škoda denarja. Natočila sva jo v kopalnici, vendar je bila cev napeljana direktno iz reke in voda je bila motna in rjave barve kot bela kava.

Čez noč sva jo pustila v steklenicah, misleč, da se bo blato posedlo na dno, ampak voda je bila tudi zjutraj še vedno povsem motna. Nisva se mogla pripraviti do tega, da bi jo pila. Izlila sva jo, nato pa obupano razmišljala, kaj naj storiva. “Bazen, ” se je domislila Monika. Odhitela sva do majhnega bazena, v katerem sva se zvečer namakala in uživala v pog­ledu na sončni zahod nad reko Luan­gwa. Vodo sva natočila na majhnem umetnem slapu, ki je tekel v bazen. Upala sva, da je pred njim kakšen učinkovit filter. Okus je bil oduren, misli na to, kaj se je v tej vodi dogajalo, pa sva kar odrinila iz zavesti. Važno je, da sva premagala dehidra­cijo in preživela. Preostanek bazenske vode sva ob prvi priložnosti zlila na tla in v svoje posode in mehove natočila čisto vodo iz vaškega vod­njaka.

Kolo, osnovno prevozno sredstvo

Kolesarski popotnik mora biti v Afriki samozadosten ne le v smislu tovorjenja hrane in vode, ampak tudi kar se tiče kolesa. Obvla-dati mora osnovno kolesarsko mehaniko in s seboj mora imeti vse potrebno orodje in rezervne dele. V kolesarskih delavnicah ob cesti pač ne gre pričakovati nič drugega kot mogoče kakšno rezervno špico za gorska kolesa.

Nekaj špic sva seveda zamenjala, največ dela pa sva imela s počenimi zračnicami. Med enoletnim kolesarjenjem po Sredozem-lju sem moral zračnico zakrpati petkrat, v Afriki pa sem jo moral tolikokrat v enem samem jutru, saj so bile najine gume videti kot kaktus. Med iskanjem prostora za taborjenje sva namreč naletela na trnovo grmovje, ki ga v somraku nisva videla. Namesto zgodnje­ga starta naju je čakalo celo dopoldne krpanja gum.

Kot kolesarja so naju domačini dojemali povsem drugače kot dru­ge, sicer redke obiskovalce, ki so po cesti brzeli v avtomobilih ali na motorjih. Avtomobil je namreč za povprečnega Afričana povsem nedosegljiva dobrina, kolo – črno moško kitajske ali indijske izdelave – pa je njihovo osnovno prevoz­no sredstvo. Stane sicer celo premo­ženje oziroma povprečno mesečno plačo, ki pa jo v ruralnih krajih Afrike zaslužijo le redki, saj skoraj nihče ne hodi v službo. Ljudje se preživljajo s poljedelstvom in živinorejo, občasno tudi z lovom ali ribolovom.

Na kolesu se Afričan ne prevaža sam, ampak pelje tudi prijatelja, ženo ali kar vso družino. Z njim prevaža tudi tovor – videla sva kolesa, otovorjena s posodami za vodo ali palmovo vino, šopi banan ali košarami manga, z ogromnimi vrečami oglja, s celimi skladovnicami drv ali z zaboji kole. Zatorej z najinimi težko otovorjenimi kolesi nisva preveč izstopala. Pre-cej začudenja in tudi občudovanja je požela prikolica, ki sem jo vlekel za seboj, saj so se iznajdljivim domačinom kar iskrile oči ob misli na to, kaj vse bi lahko vanjo naložili. Svojevrstna zanimivost je bila tudi velika hupa, ki jo imam na krmilu, in le redki so se lahko premagali, da je ni malo stisnili in glasno zahupali. Pi-bip, pi-bip, bledolična kolesarja sta tu!

Temperatura (odlomek iz knjige Kolo, severovzhod)

Številke mi pri temperaturi ne pomenijo veliko, čeprav so nekaterim ljudem zelo pomemben podatek. Sam bolj prisegam na opisno temperaturo. Je malo hladno, mraz ali tako zajebano ledeno, da ti jajca zmrznejo. Je toplo, vroče, soparno ali za crknit. Je vreme, da bi ostal v senci, za majico s kratkimi rokavi, za srajco z dolgimi rokavi, za tanek velur, za debelega, za jakno, za bundo ali da bi ostal notri. Tovrstni podatki mi povedo veliko več kot deset, dvajset ali trideset stopinj, pa naj bo plus ali minus.

Koliko stopinj je bilo, je eno od najpogostejših vprašanj po vrnitvi s potovanja v domovino, zlasti na mojih potopisnih predavanjih. Vroče je bilo. Koliko stopinj? Vroče, kot pri nas poleti. Ampak koliko stopinj? Tako je bilo vroče, da mi je švic zalival oči. Koliko stopinj je to? Tako je bilo vroče, da sem v bidon vtaknil vrečko čaja in po petih minutah pil čisto pravi čaj. Ampak koliko stopinj je to? Osemintrideset. Aja, to je pa res vroče.

Gregor Födransperg - Fedr

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri