Sodobne borilne veščine pa niso le skupek postopkov za mlatenje drugih prebivalcev tega planeta, temveč vas učijo tudi pravilnega dihanja, sproščanja in meditacije. Z njimi ne boste povečali samo svoje fizične moči in hitrosti, temveč tudi svojo notranjo moč in samozavest.

Postali boste bolj prepričani vase in samozavestni, kot rezultat pa vam svojega borilnega znanja ne bo treba velikokrat demonstrirati, če sploh kdaj. Borilne veščine so tako več kot le konjiček – lahko so tudi način življenja.

Naj ne bodo razni kung fu filmi vaš edini stik s temi veščinami – jesen je in mnogi slovenski borilni klubi vpisujejo nove člane. Na voljo imate pisano izbiro: od najbolj agresivnih do najbolj umirjenih veščin. Izberite tisto, ki vam je najbolj pisana na kožo.

Sankukai karate

Karate – kdo še ni slišal zanj?

Gre za najbolj znano in razširjeno borilno veščino, vendar pa so njeni začetki še vedno nepojasnjeni. Za očeta karateja velja indijski menih Bodidarma, vendar pa je neke vrste golorok boj s smrtonosnimi udarci obstajal že veliko prej. Indijske legende umeščajo začetek karateja kar 5000 let pred Kristusom, zgodovinsko potrjena dejstva pa govorijo o približno 2600 let pred našim štetjem. Bodidarma je veščino obogatil s prvinami joge, zena in tibetanske meditacije ter odločilno vplival na oblikovanje mentalne energije v karateju.

Med svojimi potovanji se je ustavil tudi v budističnem templju Šaolin, kjer je duhovnike poskušal navdušiti za svojo veš­čino, a ker so bili ti slabega zdravja, je zanje iznašel poseben sistem telesnih vaj in boksarskih tehnik. Šaolin je naglo zaslovel po izred­nih bojvenikih, ki so svoje znanje širili tudi v druge dežele in vplivali na razvoj tamkajšnjih veš­čin: v Koreji na taekvondo, v Vietnamu na vietvodao, na Filipinih na kalieskrimo, na Tajskem in v Burmi na muajtaj in na Okinavi na karate.

Izberite karate

Sankukai karate je nastal z združitvijo principov in tehnik aikida, juda, šitorjuja ter šukokai karateja. Njegova osnovna ideja je, ne nasprotovati nasprotniku s silo, temveč z vzpostavitvijo harmoničnega odnosa z nasprotnikom in z izmikanjem, krož­nimi blokadami in udarci izrabiti njegovo moč proti njemu samemu. Ta ideja je zastopana tako pri treningu karateja kot tudi v preostalih veščinah sankukaia.

Te so: džiudžic (samoobramba), kobudo (uporaba priročnih orodij: nunčaku, bo, sai), kuacu (pomoč pri poškodbah) in dihalna gimnastika (vaje za ohranjanje zdravja in vitalnosti). Značilnost sankukai karateja je tudi delo oziroma trening s partnerjem. Tehnika že od samega začetka vztraja pri treningu v parih, saj se tako učimo prilagajati nasprotniku in izkoriščati njegovo moč.

Zanimivosti

Karate se je kot ena najstarejših borilnih veščin v preteklosti cepila in širila bolj kot enocelična bakterija na steroidih. Nešteto raznih mojstrov, ki niso bili zadovoljni s trenutno različico karateja, je ustvarjalo svoje, dodalo marsikaj novega in tako imamo danes cel kup različnih izvedb karateja – šotokan, goju-rju, šito-rju, kenpo, kjokušin . .

Razlike med njimi so sicer številne, a ne zelo velike. Pri vseh vrstah karateja se boste najprej primerno ogreli in nato vadili t. i. kate, zaporedja premikov in udarcev, ki jih boste uporabljali tudi v boju. Kate so ‘suh’ trening boja, torej vaja udarcev in premikov brez fizičnega kontakta.

Sledil bo trening s partnerjem, s čimer boste preizkusili svoje znanje na živem telesu, seveda z nadzorovanimi udarci in z majhno silo. Ob koncu vsakega treninga lahko inštruktor dovoli še malo prostega boja, imenovanega kumite. Če ste se med treningom zbrano učili, boste zmagovalec. Če ste lenarili in pol zadev preslišali, boste tepeni. Priznajte si – isto velja za katerokoli situacijo v vsakdanjem življenju.

www. sankukai. org

Vale tudo

Že v stari Grčiji so poznali obliko

krutih bojev brez pravil. Bojevnike so imenovali pankracioniste. Mimogrede, prvak tega ‘športa’ je zagotovo antični grški bojev­nik Teogen, ki je živel v 5. stoletju pred našim štetjem. V svoji karieri naj bi premagal kar 2102 nasprotnika. Kasneje so se taki boji brez pravil uveljavili tudi v rimskem cesarstvu. Zmagal je tisti, ki je preživel. Skozi stoletja se je krutost malce omilila in nastal je vale tudo, kar v prevodu pomeni ‘vse velja’ ali ‘brez pravil’.

Razširjen je po vsem svetu, čeprav se za njegovo domovino največkrat omenja Brazilija. Boji so še ved­no zelo kruti, vendar ne gre več za življenje ali smrt. Prepovedani so grizenje, prijem in udarci v oči in genitalije, navzoči so sodniki, ki lahko kadarkoli prekinejo boj, premagani pa se lahko tudi vda.

Kljub temu je vale tudo še vedno zelo agre­­­­siven šport, zato vas bo temeljito pripravil na realni boj, ki vas lahko doleti kjerkoli in kadarkoli. Veljajo vsi udarci, brce, komolci, kolena, čelni udarci, meti, borba na tleh, vzvodi, lomljenja . . Zmagovalec je tisti, ki po končanem boju še stoji pokonci.

Izberite Vale tudo

Temeljni principi vale tuda so: obvladaj vse vrste boja (spopad stoje, spopad v klin­ču in spopad na tleh), funkcionalnost in ne veliko število (neuporabnih) tehnik, dinamika (proučevanje drugih borilnih veš­čin in uporaba neka­terih njihovih ele­men­­tov) ter po­uda­rek na ‘živem’ treningu. Do­dana je tudi borba z orožjem (palico, nožem), ki je namenjena predvsem razumevanju teh ele-men­tov v primeru kon­fliktov na ulici, prav tako pa je odličen trening za ‘timing’ in razvijanje eksplozivnosti ter refleksov.

Vale tudo je nekaka mešanica boksa, rokoborbe in juda. Kljub kar intenzivnemu fizičnemu treningu pa je veliko poudarka namenjenega tudi grad­nji borbenega duha, saj lahko le dobro trenirana in samozavestna oseba nasprotnika še pred bojem prepriča, da naj opusti pretep, ker se drugače zadeve ne bodo dobro končale. In­tenzivnost in stopnjo kontakta v času treninga vsakdo določi sam zase.

Čeprav je vale tudo borilna veščina, je velik del treninga sestavljen iz povsem običajnih vaj za moč, hitrost, gibljivost in koordinacijo. Vsak začetek treninga so boste temeljito ogreli. Nato bodo sledili tehnike, boj s partnerjem, za posladek pa še intenzivni kondicijski treningi, po katerih boste čutili celotno telo. Zanimivo, ampak v mnogih društvih je žensk skoraj toliko kot moš­kih. Mogoče pa se vam lahko zgodi ljubezen na prvi udarec.

www. slovaletudo.com

TaekVondo

TaekVondo je korejska borilna

veščina, ki v prevodu pomeni način bojevanja z nogami in rokami. V Aziji se je razvijala dolga stoletja, sedanjo podobo in ime pa je dobila šele po drugi svetovni vojni, zato nekateri menijo, da je to najmlajša borilna veščina. Tudi njeni začetki so nejas­ni, obstaja pa več teorij. Prva postavlja začetke taekvondoja v Korejo približno leta 50 pr. n. š, ko so vojščaki dinastije Sila, imenovani Hvarang, začeli razvijati borilno veščino tae­kjon (noga-roka).

Druga teorija razume taekvondo kot posebno obliko kitaj­skega boksa, delo nam že znanega duhovni­ka Bo­didarme. Tretja možnost je, da se je taekvondo razvil neposredno iz okinavskega karateja. Obstaja pa tudi možnost, da se je razvil iz kake druge azijske borilne vešči­ne v kombinaciji s tradicionalnimi korejski­mi tehnikami brcanja.

V Koreji je na začetku 20. stoletja obstajalo precejšnje število borilnih veščin, prevladal pa je taekvondo in postal glavna borilna veščina. Samo ime taekvondo ni obstajalo do 11. aprila 1955, ko je na sestanku vodilnih mojstrov borilnih veščin, zgodovinarjev in politikov general Čoi Hong Hi predlagal ime taekvondo in učni načrt za vadbo te borilne veščine.

Oboje so sprejeli in sogla­sje je dal tudi korejski predsednik. Borilno vešči­no so nato začeli predstavljati in razvijati tudi drugod po svetu. Taekvondo je v Koreji nacionalni šport, trenirajo ga tudi v vojski in policiji. V Evropo je prišel v 60. letih in se hitro prijel, predvsem med mladimi.

Izberite taekvondo

Pri taekvondoju so roke in noge glavno orož­je za napad in obrambo. Veščina temelji na bojevanju z vsemi deli telesa v spopadu z enim ali več nasprotniki. Mojster taekvondoja vas bo verjetno že na samem začetku vpra­šal, ali želite trenirati rekreativno ali intenzivneje.

Obstaja nam­reč precejšnja ločnica med taekvondojem kot športom in kot borilno veščino. Razlike so v psihični pripravi, cilju, taktiki in v nekaterih tehnikah, obema različicama pa sta skupna intenziven fizični in tudi psihični trening.

Tudi pri taekvondoju je eden od temeljnih gradnikov delo na duhu, saj lahko z visoko razvito zavestjo ne samo zmagate v boju, temveč se mu celo izognete. Tae­kvondo je sicer zelo podoben karateju, v katerem pa so bolj v ospredju ročne tehnike; za teakvon­­­­do je značilna hitra nožna tehnika z atraktivnimi nožnimi udarci iz skoka in obrata.

Taekvondo pa ni samo borilna veščina, ampak se vedno bolj uveljavlja kot šport. Ima več disciplin: boje, test moči in specialno teh­niko. Taekvondo je po besedah trenerjev čisto posebna tehnika in se ne more primer­jati z nobeno drugo borilno veščino, zahteva pa tudi veliko gibljivost.

Tekmovanja so zelo privlačna za gledalce, saj se poleg šport­­nega boja, v katerem prevladujejo udarci z nogo, tekmovalci lahko pomerijo tudi v izva­janju določenih predpisanih vzorcev giban­ja ali form v prebojnosti udarca z roko ali nogo ter v različnih vrstah skokov (v višino, daljavo ali v njihovi izpopolnjenosti in domi­slenosti), pri čemer je treba razbiti leseno desko.

www. taekwondo.si

Taj či

Morda ste v zgodnjem jutranjem

sprehodu skozi park že srečali koga, ki je v razkoraku počasi, tekoče drsel z rokami skozi zrak, se elegantno premikal v izvajanju zapletenih gibov. Ob gledanju tega plesa dobite občutek, da človek trenira balet, da skuša pobožati veter ali pa se radosti življenja. Obstaja pa tudi zelo velika verjetnost, da vadi taj či, še eno zelo koristno in pri nas do nedavna bolj malo pozna­no kitajsko veščino in tudi modrost.

Za utemeljitelja taj či čuana velja Chang San-Feng, rojen leta 1247 v obdobju dinastije Sung, čeprav tudi pri taj čiju nekateri viri trdijo, da je star nič manj kot 6000 let. Chang, taoistični redovnik, naj bi nekoč opa­­­zoval, kako žerjav napada kačo. Navdu­ši­la sta ga mehkoba in gibkost gibov, s kate­rimi se je kača spretno izmikala napadom žerjavovega kljuna. Taj či tako še danes zavrača grobe, silovite in večkrat odrezane udarce in brce drugih borilnih veščin.

www. drustvo-interes.si

Izberite taj či

Taj či je starodavna kitajska borilna veščina, ki združuje telo, razum in duha. Od daleč spominja na zelo počasen balet. Va­jenci se gibljejo skozi serije zaporednih likov, ki sestavljajo različne forme, pri tem pa uporabljajo tudi napredne tehnike globokega dihanja, sama tehnika pa jih med drugim vodi v stanje meditacije.

To ni nič čudnega, saj je to bistvo mnogih starodavnih borilnih veščin, kar je tudi taj či. Je pa pri njem glavni poudarek na obrambi, ne na napadu.

Mnogi Kitajci, med njimi veliko starejših, že stoletja vadijo počasne, tekoče in na pogled zelo lepe gibe za ohranjanje vitalnosti. Danes si mnogo ljudi v zahodnem delu sveta s taj čijem krepi zdravje in s pridom izko­rišča terapevtske učinke, na primer zmanjševanje stresa, izboljšanje ravnotežja in gib­lji­vosti ter tudi za boj proti artritisu.

Skrivnost te veščine je v samih gibih. Na videz počasno, a tekoče premikanje je ses­tavljeno iz velikega števila obratov in trenj v sklepih. Glava se obrača v vratu z ene stra­­ni na drugo, dlani se gibljejo, komolci in ramena se vrtijo … Z vsako vajo si malenkost povečate gibljivost in si utrdite skle­­­pe. Pa tudi kite, vezi in mišice, ki podpirajo, varujejo in premikajo sklepe, postajajo moč­nejše in čedalje zdržljivejše. Taj či pomaga ohranjati pravilni položaj hrbtenice, saj se med pravilno vadbo sproščajo pritiski zaradi danes pogoste napačne drže.

Tipičen trening se začne z vajo či kung za umiritev in poganjanje življenjske sile (či) po telesu. Po ogrevanju vas bo inštruktor začel učiti počasne tekoče gibe, in ko jih boste obvladali, boste iz njih sestavili posamezne like. Vsak lik ima ime, ki ste jih verjetno že slišali v kung fu filmih, npr. ‘žerjav razpre krila’. Imena niso naključje, saj gre pri taj čiju za posnemanje gibanja iz narave.

‘Zvi­janje vratu, medtem ko se oziramo za postavno lepotičko’ začuda še ni v repertoarju vaj taj čija. Iz teh likov potem sestavite različno dolge forme. Osnovna vam bo vzela le kakih 15 minut, naprednejše pa imajo več sto likov in za njihovo izvedbo je potrebna debe­la ura. Taj či povezuje jin

z zemljo in jan z nebesi. Forme, krajše in daljše, so zasnovane tako, da v sebi vzpo­stavite harmonijo,

s čimer si zago­tovite duhovno in telesno vitalnost ter po nekaterih pojmovanjih tudi daljše življenje. Vsekakor pa vedrino in dobro zdravje.

Aikido

Čeprav je Aikido moderna borilna

veščina, nastala šele pred kratkim, pa ima korenine v veščini aikidžudžucu, ki je nastala na Japonskem v 9. stoletju, ko so deželo trgale mnoge majhne vojne med deželnimi klani. Zelo učinkovita veščina je dolgo veljala za tajni borilni sistem, šele pozneje se je skrivnost začela širiti in veš­čina je postala dostopna tudi drugim ljudem.

Eden teh je bil Morihei Uešiba, ki so ga v tem obdobju smatrali za najboljšega učenca te veščine in velja za očeta aikida. Uešiba v sicer smrtonosno veščino vnesel svoje prepričanje, da je treba boj, v katerem je cilj poškodovati ali celo ubiti nasprotnika, prepovedati. Tako so ga njegova znanja, temperament in prizadevanja spodbudila, da je izbral svojo lastno pot – rodil se je moderni aikido.

Izberite Aikido

Aikido je tako postal izključno obram­bna veščina, katere cilj je obraniti se, ne da bi poškodovali napadalca. Aiki­do ne pozna izrazov, kot je sovražnik oziroma napadalec. Zanj se uporab­lja japonska beseda uke, ki v prenesenem pomenu pomeni “tisti, ki zna sprejeti tehniko”. Značilnosti aikida so, da ne vsebuje udarcev, ampak samo obrambne tehnike za nevtralizacijo napada in da je nemoralno in neetično poškodovati partnerja.

Osnove aikida so v glavnem izpeljane iz borilnih veščin džudžicu ter veščine mečevanja kenjucu (iaidžucu). Aikidoka (tisti, ki trenira aikido) se brani z različnimi tehnikami umi­­ka, vzvoda, meta ter kombinacijami le-teh.

Cilj aikida je nenasilje, in to ne samo v telovadnici, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Aikido hoče dokazati, da napad ni najboljša obramba in da je napačno prepričanje, da je na silo treba odgovoriti s silo. S to veščino se ne boste naučili dobro pretepati, ampak v vsakem trenutku in položaju pokazati nasprotniku, da ste veliko bolj izurjeni kot on in da naj raje odneha, dokler je še čas.

Kljub temu si ne mislite, da je to borilna veščina za mehkužce in punce. Že po nekaj mesecih boste tudi z aikidom znali nasprotniku povzročiti veliko telesnih poš­kodb – le da bo to vaša zadnja, ampak res zadnja zavestna izbira.

www. shodokan.si

Gregor Logar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ