Gospod sprejemalec

24. 4. 2008
Deli

’Čekič’. To je prva stvar, ki mi odzvanja v ušesih, kadar slišim za odbojko. Pomislim tudi na to, kako so me včasih pekla zapestja, ker sem s tem pojugoslavljenim prijemom vedno nepravilno sprejemal servise in podaje. In na prvič izpahnjen sredinec, kup otiščancev ter mivko na privatnih predelih, kadar smo z dekleti tolkli žogo na plažah. Jebiga, pač nisem rojen za ta šport. Zame je preveč pozerski in sem nanj prav jezen.

Navsezadnje gospod sprejemalec to dokazuje tudi z osemkratno osvo­­-jitvijo naslova državnega prvaka v odbojki na mivki. Pa z naslovom državnega klubskega prvaka, z drugim mestom na CEV Challengerju ZG 2004 in z večlet-nim igranjem za priznane evropske klube. Dovolj bodi o lovorikah.

Spet eden iz Amerike

12 igralcev na 162 kvadratnih metrih. Odbojka je očit-no moštveni šport, čeprav se jo tako za hec da igrati s steno, a to je povsem duhamorno početje. V zadnjem desetletju doživlja pravi razcvet ? predvsem zaradi atraktivnejše odbojke na mivki, kjer igralci, še bolj pa igralke na ogled nudijo mišice, ritke in prepotena telesa.

Vsi vemo, da dve ekipi loči mreža, da se igra začne s servisom in da žoga ne sme pasti na tla. Žogo je dovoljeno udarjati z rokami, no, predvsem z zapestji, v najkasneje treh potezah (podajah) pa jo je treba vrniti na nasprotno stran, da se nadalje z njo ukvarja nasprotnik. In ne, libera, igralca, ki vedno nosi dres drugačne barve, se ne cilja nalašč. Le včasih. Vse lepo in prav, če tega športa, prvič igranega v ZDA leta 1895, ki si je status olimpijskega priboril leta 1964, norci ne bi razvili do pravih skrajnosti.

Tako lahko pri zelo popularnem servisu iz skoka oziroma pri tako imenovanem brazilskem servisu, ki so ga v osemdesetih na začudenje nasprot­­­­nikov začeli uporabljati prav Brazilci, igralci žogo počijo tako močno, da ta odleti prek mreže s hitrostjo do 125 kilometrov na uro ali še več (dvakrat hitreje kot pri običajnemu servisu), najboljši igralci ali ex-igralci (npr. Karch Kiraly) na mivki pa so že pred petimi leti v sezoni lahko skupčkali do tri milijone dolarjev zaslužka. Tam čez lužo, kjer še iz dirke udomačenih krastač naredijo sponzorsko fešto, in žal ne pri nas.

O športu kot življenskem vodilu

“Šport me je naučil ogromno lepega. Bili so prijetni in manj prijetni trenutki, kar se v živ­ljenju dogaja vsakemu. Prijet­nih je bilo veliko več, saj sem na srečo izkusil tujino in doživel ogromno lepih tako športnih kot privatnih trenutkov. Manj prijetnih trenutkov je pa bilo res malo in še ti so bili vezani predvsem na nekatere ljudi, ki se na ta šport res ne spoznajo, a se imajo kljub temu za strokovnjake na tem področju.

Sprašujete me, zakaj sem se odločil za ta šport in ali bi naredil še enkrat isto? Igranje odbojke na mivki je bilo v tistem času, to je na začetku mojega igranja, zame nekaj prelepega. In to me je tudi pritegnilo bliže dvoranski odbojki. Zaradi tistih trenutkov bi po eni strani zagotovo storil enako in se ponovno zapisal odbojki. Po drugi strani pa, če samo pomislim na vse nevoščljivce in na splošno na razmere v slovenski odbojki, moram priznati, da bi se zelo težko spet odločil za poklic pro­­fesionalnega odbojkarja. ”

O razlikah med dvoransko odbojko in odbojko na mivki

“Glavna razlika je predvsem v fizični in tehnični pripravljenosti. Poleg tega, da igrata na mivki, morata igralca sama pokrivati skoraj enako veliko igralno površino, kot jo v dvoranski odbojki pokriva šest igralcev. Razlikujejo se tudi načini treningov, predvsem glede kondicijske priprave ig­­­ralca. V tujini se pri dvoranski odbojki tej pripravi ne posvečajo več toliko, saj so statistike pokazale, da se je zaradi novih pravil zmanjšal efektivni del tekme na zares skrom­nih 30 minut. Treningi so zato krajši, vendar bolj intenzivni.

Nasprotno pa je pri odbojki na mivki kondicijska priprav­ljenost izjemno pomembna, saj imaš lahko na turnirju tudi po tri tekme v enem dnevu, kar je za igralca res utrujajoče. Oba igralca morata biti zato zelo dobro kondicijsko pripravljena, saj nimata zamenjave ? če eden ne zdrži, pomeni to poraz za oba.

Če pa pogledamo, kako se obe panogi razvijata, bi človek le stežka rekel, da se je v zadnjih letih kaj naredilo za popularizacijo odbojke kot celotne panoge. Če se v zadnjih letih ne bi pojavil ACH VOLLEY, predvsem pa njegov generalni sponzor, ljubljanska družba ACH, d. d. , in prvi človek te družbe, mag. Herman Rigelnik, ki je postavil zelo visoke profesionalne zahteve in cilje na vseh ravneh, bi po mojem mnenju odbojka nazadovala v vseh pogledih.

V odbojki na mivki pa nimamo takih klubov in je vse prepuščeno zvezi, ki pa ne naredi dovolj, da bi se ta vrsta odbojke razvila tako, kot se je razvila v drugih državah, čeprav nekatere niso imele takega igralskega potenciala, kot smo ga imeli in ga še imamo mi. ”

O mednarodnih izkušnjah

“Vedno pridejo prav, saj igralci igrajo proti močnejšim nasprotnikom, višjemu bloku, močnejšemu servisu … V domačem prvenstvu je pri igralcih, ki igrajo na taki ravni, včasih le vprašanje motivacije, saj so razlike prevelike. ”

O kakovosti domače odbojke

“Na klubski ravni je ACH Volley pokazal, kaj je treba storiti, če hočeš uspeti v Evropi. Ses­tavili so dobro ekipo ljudi tako na igrišču kot tudi zunaj njega, kar je še kako pomem­­­­b­no za uspešno delovanje kluba.

V Evropi so (smo) pokazali, da se lahko kosajo (kosamo) tudi z najboljšimi, za korak več pa bo verjetno treba storiti še kaj. Kaj? Bom pametno tiho, ha, ha. Naj dodam, da smo bili v naši prvi evroligaški sezoni deležni dobrih ocen na vseh ravneh. Igralno in izkustveno se mora­­­mo sicer še 'piliti', dozoreti.

Glede reprezentance pa je stvar taka: pri nas se vedno ponavljajo iste stvari, to je, da so zmeraj igralci tisti, ki morajo za svoj grb pustiti srce na igrišču, odgovorni ljudje pa … Mislim, da me razumete. V takih razmerah je težko delati in dosegati rezultate, ki jih realno sicer lahko pričakujemo glede na našo kakovost. ”

O psihološki vojni na igrišču

“Odbojka je taktičen šport, saj se na tekme pripravljamo tudi tako, da si ogledamo videoposnetke in statistiko nasprotne ekipe (včasih preveč). Psihološka vojna se je pred leti dosti bolj poznala, saj si se takrat, ko si recimo skočil v blok nasprotniku, lahko obrnil proti njemu in mu zakričal v obraz. Poleg tega, da si ga blokiral, si ga tako tudi psihično uničil. Danes to ni več dovoljeno, saj takoj dobiš opozorilo sodnika, nato pa rumeni karton. Zdaj to počnejo naši navijači, ki prav ob uspešnem bloku skandirajo na tribunah, nas s tem dodatno motivirajo, nasprotnika pa nekoliko potrejo. Psihologija, pač. Zato smo navijačem nadvse hvaležni in brez njih tekma sploh ne bi imela pravega (tudi psihološkega) naboja. ”

O podpori družine

“Družina je najpomembnejši dejavnik v moji zgodbi, saj je bila z menoj v vseh težkih časih, ki sem jih preživljal kot profesionalni športnik. Tu mislim predvsem na poškodbo gležnja, ki sem jo utrpel leta 2004, rehabilitacija pa je trajala dolgi dve leti. Predstav­lja­­­­te si lahko, kakšen napor je moral biti za vse, predvsem pa za soprogo Alenko, ki je bila takrat še noseča. Ko je rodila, je imela na skrbi kar dva nebogljena dojenčka, ki sta cele dneve stokala in jamrala … (no, jaz zagotovo bolj kot hčer­­ka Anna). ”

O trendu visokih igralcev

“Višina je pri odbojki pomembna, ni pa nujna, saj so nižji igralci v večini primerov dosti bolje tehnično pripravljeni. ”

O siceršnjih aktivnostih

“Moram povedati, da sem poleti zelo rad igral odbojko na mivki, ker sem v tem res užival. Zaradi poškodbe pa sem se moral odločiti za samo eno panogo in odločil sem se za dvoransko odbojko. Po dolgih letih si bom lahko privoščil prvi pravi poletni dopust. Rad hodim na morje, igram tenis ter obiščem kakšnega prijatelja v Evropi. Zaradi velike ljubezni do odbojke na mivki pa vseeno ne bom ostal križem rok. ”

O ciljih za prihodnost

“S klubom imam še enoletno pogodbo. Sem v odlični fizični in psihični formi, zato mislim, da bom tudi po končani pogodbi odigral še kakšno leto. Že letos sem namreč prejel nekaj ponudb iz tujine, ki pa sem jih seveda zavrnil, saj sem do leta 2009 član ACH VOLLEY-ja. Sicer pa vsako poletje skupaj z BVK KOPER organiziramo turnirje odbojke na mivki v Sloveniji, kar glede na medijske odzive in čedalje bolj številčno publiko počnemo zelo uspešno. V prihodnosti bi rad naredil tudi prvi pravi center odbojke na mivki pri nas, kjer bi se lahko igralo tako poleti kot pozimi. S tem bi lahko mladim igralcem, ki imajo radi ta šport, nudil razmere za trening, ki jih sam nisem imel. ”

Rudolf Skok, foto: Aleksander Štokelj, osebnih arhiv J. Č.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"