Že dolgo sem želela na Triglav – še ena od tistih želja na seznamu, kaj bi še rada doživela, dokler sem še kos takšnim izzivom. Pred vzponom me je skrbelo le to, ali bom zmogla več ur hoje, po poti pa sem ugotovila, da je pri tej dvodnevni odpravi še veliko drugih stvari, na katere je treba misliti, preden se podaš na pot, kajti Triglav ni ravno mačji kašelj – čeprav na družbenih omrežjih pogosto lahko vidimo fotografije ljudi na vrhu, ki so videti, kot da so se tja mimogrede sprehodili. Ne, ni tako, naj vas objave ne zavedejo.
Pred samim vzponom sem vedela, da me čaka dolga po, vendar sem se bolj spraševala, ali bom fizično zmogla, ne pa o tem, kaj vse me čaka na poti. Danes bi vsakomur, ki se odpravlja na Triglav, svetovala predvsem eno: ne podcenjujte ga. Pozabite na to, da poznate nekoga, ki je šel gor v sandalih, da ste slišali, da so na vrhu že šestletni otroci. Vsak človek ima drugačno kondicijo, izkušnje, psihično pripravljenost in predvsem drugačen odnos do višine.
Pred Triglavom sem testirala predvsem sebe
Zase lahko povem, da sem bila pred vzponom kar dobro fizično pripravljena. Redno se namreč ukvarjam s športom, pogosto grem tudi na Šmarno goro, v mesecu pred vzponom pa sem obiskala tudi nekaj višjih vrhov. Nisem želela samo preveriti, ali bom zmogla več ur hoje, ampak ugotoviti, kaj pravzaprav potrebujem za dvodnevni vzpon na najvišjo goro.
Koliko hrane vzeti? Koliko vode? So pohodne palice res potrebne? Kakšne čevlje obuti? Koliko rezervnih oblačil potrebujem? Kaj naj bo v nahrbtniku in kaj je popolnoma nepotrebno? Prav ti manjši vzponi pred Triglavom so mi dali ogromno informacij. Ugotovila sem, kaj mi ustreza, česa ne potrebujem in predvsem, kako čim bolj smiselno pripraviti nahrbtnik.
Na pot smo šle počasi – in v tem tudi uživale
Na dvodnevno odpravo smo se podale tri dame v srednjih letih in si pot zastavile precej lahkotno. Nismo želele tekmovati s časom, ampak smo želele uživati v dnevu, razgledih in na sami poti. Iz Ljubljane smo se z avtom odpeljale do Rudnega polja na Pokljuki, kjer smo parkirali na brezplačnem parkirišču pri vojašnici. Le nekaj metrov naprej je še eno parkirišče, vendar je tam parkiranje plačljivo. Od Rudnega polja smo se odpravile proti Vodnikovemu domu, za kar smo potrebovale približno tri ure hoje. In ker nismo imele nobene potrebe po hitenju, smo si pri koči privoščile kosilo in kar dve do tri ure počitka. To je tudi ena od stvari, ki bi jo priporočila: če imate čas, si ga vzemite. Triglav ni samo fotografija na vrhu. Pot do njega je velik del izkušnje.
Iz Vodnikovega doma do Planike
Po počitku smo pot nadaljevale proti Domu Planika pod Triglavom, kjer smo imele rezervirano prenočitev. Planika ponuja različne možnosti namestitve – od skupnih ležišč do manjših sob.
Me smo imele rezervirano sobo za pet oseb, vendar smo si jo delili še z drugimi pohodniki. Če si želite dvoposteljno sobo, je dobro rezervirati dovolj zgodaj, saj so te precej hitro zasedene. Na voljo so tudi skupna ležišča za večje število pohodnikov. V Planiki lahko izberete samo prenočitev, prenočitev z zajtrkom ali polpenzion, lahko pa se za hrano odločite tudi po naročilu. Cene so, kot je za visokogorske koče pričakovati, nekoliko višje. Pijača se začne pri približno 5 evrih, za obrok pa boste odšteli okoli 20 evrov, odvisno od izbire.
Me smo iz sobe imele čudovit pogled – naravnost proti Triglavu. In priznam, pogled na vrh, ki te čaka naslednje jutro, je precej dobra motivacija.
Kaj vzeti s seboj na vrh?
Ko smo prišli v Planiko, smo večji nahrbtnik pustili v prostoru za prtljago in za naslednje jutro pripravili manjšega, samo za vzpon na Triglav. V njem sem imela: dokumente, telefon, robčke, vodo, manjši prigrizek, rezervno majico, vetrovko, po potrebi toplejšo jakno oziroma bundo, rokavice. Posebej bi izpostavila rokavice brez prstov, saj so zelo uporabne pri prijemanju jeklenic in klinov. In seveda telefon. Ne samo zaradi fotografij – čeprav smo jih na poti naredili kar precej. Samovarovalni komplet in čelada sta mi prišla še kako prav.
Pred vzponom me je najbolj skrbela pot po grebenu od Malega Triglava proti vrhu Triglava. In moj strah se je izkazal za upravičenega. Ker se precej bojim višine, je bil ta del poti zame psihično najzahtevnejši. Zato bi vsakomur, ki ima podobne težave ali se na takšnem terenu ne počuti povsem suvereno, priporočila samovarovalni komplet in čelado. Čelada je pri takšnem vzponu po mojem mnenju praktično obvezna. Če opreme nimate, si jo lahko izposodite tudi na Planiki. Predhodna rezervacija ni potrebna. Mi smo si opremo izposodili zvečer pred vzponom, cena najema pa je bila približno 15 evrov za čelado in 25 evrov za samovarovalni komplet. Možnost izposoje je še posebej dobrodošla zato, ker je samovarovalni komplet precej težek in ga je škoda nositi s seboj že od Rudnega polja do Planike.
Planika–Triglav: približno dve uri
Po zajtrku smo se odpravili proti vrhu. Do Triglava smo potrebovali približno dve uri, skupaj s krajšimi postanki. Čas je sicer zelo odvisen od vaše fizične pripravljenosti, razmer in gneče. In prav slednja lahko pot precej podaljša. Na določenih delih je pot ozka, ker se srečujejo pohodniki, ki se vračajo z vrha, in tisti, ki se nanj šele vzpenjajo. Včasih je treba preprosto počakati, da lahko varno nadaljujete pot. Prav na tem delu mi je bil samovarovalni komplet v veliko pomoč, vendar ne samo zaradi varnosti, ampak predvsem zaradi občutka samozavesti. Ko se moraš osredotočiti na to, kam stopiti, kje se prijeti in kako nadaljevati, je precej lažje, če veš, da si ustrezno opremljen.
In potem – vrh
Po približno dveh urah smo stali na vrhu Triglava. In občutek? Noro dober. Predvsem zato, ker sem vedela, da sem se na vzpon pripravila tako fizično kot psihično in da sem kljub strahu pred višino prišla do cilja. Razgled je bil tisti dan popoln. Sonce, jasno nebo in pogledi, zaradi katerih hitro pozabiš na utrujene noge. Seveda smo naredili ogromno fotografij. Ker če že prideš na Triglav …
Pot nazaj ni nič manj pomembna
Po krajšem postanku na vrhu je sledil spust nazaj do Planike, za kar smo potrebovale približno dve uri. Tam smo si privoščile kratek počitek, nato pa nas je čakala še pot nazaj proti Rudnemu polju. Če gledamo samo čas hoje, smo skupaj opravile približno šest ur hoje, brez daljših postankov in v normalnem pohodniškem tempu. Z vmesnim kosilom, počitki, fotografiranjem in uživanjem v razgledih pa seveda precej več. In prav zato se mi zdi dvodnevna različica vzpona odlična izbira, če ni vaš cilj, da bi Triglav osvojili čim hitreje.
Kaj vzeti s seboj v nahrbtniku?
Ena največjih napak pri takšnih pohodih je po mojem mnenju lahko tudi to, da vzamemo preveč stvari. Za dvodnevni pohod sicer potrebujete nekaj več opreme, vendar ni treba, da je nahrbtnik poln vsega, kar imamo doma. Moje priporočilo je naslednje:
Oblačila: kratke hlače, dolge pohodne hlače, rezervne majice, topel pulover oziroma flis, vetrovka, toplejša jakna ali bunda, pokrivalo za sonce, nekaj za zaščito pred mrazom, dodatne nogavice, rezervno spodnje perilo.
Higiena in osebne stvari: sončno kremo SPF 50+, dezodorant, zobna ščetka in mini zobna pasta, robčki, osvežilni robčki, manjše pakiranje osnovnih zdravil, če jih uporabljate, magnezij in obvezno prenosno baterijo (powerbank). Vse to naj bo v čim manjših pakiranjih. In še en pomemben nasvet: sončna krema ni stvar, ki bi jo pustili doma. Na višini je sonce lahko zelo močno, tudi če se vam zdi, da vreme ni posebej vroče.
Koliko vode potrebujete?
Sama sem imela s seboj en liter vode v termovki. Več je za svoj način hoje niti nisem potrebovala, saj lahko zalogo sproti dopolnite. Vodo lahko namreč natočite že približno po eni uri hoje v Dolini jezer – na voljo so pitniki – nato pa ponovno pri Vodnikovem domu. Na vrhu oziroma pri kočah lahko vodo seveda tudi kupite, vendar je cena precej višja. Za 1,5-litrsko plastenko vode smo odšteli približno 7,50 evra. Zato se mi zdi bolj smiselno, da imate svojo steklenico oziroma bidon in jo po potrebi dopolnite na poti.
In še nekaj, česar vam Instagram ne pokaže
Triglav je čudovit. Ampak ni sprehod po parku. Ne pustite se zavesti fotografijam ljudi, ki so na vrhu v skoraj vsakdanjih oblačilih, ali zgodbam o tem, da so se gor povzpeli zelo mladi otroci. To, da je nekaj mogoče, še ne pomeni, da je za vsakogar enako varno ali primerno. Fizična pripravljenost je pomembna. Izkušnje s hojo v hribe prav tako. Psihična pripravljenost pa mogoče še bolj, kot sem pričakovala. Če se na Triglav odpravljate prvič, bi vam priporočila, da pred tem naredite nekaj daljših in zahtevnejših pohodov. Tako boste ugotovili, kako vaše telo reagira po več urah hoje, kakšna obutev vam ustreza, koliko vode potrebujete in kaj dejansko želite imeti v nahrbtniku. In če vas je strah višine, kot je mene, si vzemite čas, uporabite ustrezno varovalno opremo in predvsem ne hitite.
Bi šla še enkrat? Če sem čisto iskrena – trenutno ne.
Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo. Ravno nasprotno. Triglav je bil čudovita izkušnja in zelo sem vesela, da sem ga osvojila. Ampak v Sloveniji je še toliko drugih čudovitih hribov in gora, ki jih želim obiskati, da se mi trenutno ne zdi potrebno, da bi se na isti vrh odpravljala še enkrat. Poleg tega je moj strah pred višino še vedno tam. Z vzponom sem sicer ugotovila, da ga lahko ob ustrezni pripravi, opremi in predvsem s svojim tempom precej dobro obvladam, vendar ni kar izginil. Zato bom za zdaj raje počasi osvajala druge vrhove, nabirala izkušnje in uživala v tem, da je pred mano še toliko novih poti. Morda pa čez nekaj let pride tudi dan, ko se bom na Triglav želela vrniti. Takrat bo morda vzpon drugačen – z več izkušnjami, več samozavesti in mogoče tudi z malo manjšim strahom pred višino. Do takrat pa: Triglav – ✔. Zdaj pa naprej, novim vrhovom naproti.
