Oziroma zakaj je rekreacija zakon.
Nekoč je bila država, ki se je imenovala Jugoslavija. Razpadla je, ker nihče ni hotel delati, pa kradli so in najemali kredite in za vse tegobe so bili krivi vsi drugi. Preden je kolapsnila, sta v njej vladala socializem in geslo delu čast in oblast.
V tistih časih je nekako veljalo (poenostavljam, ampak na eni strani ne pričakujte doktorske disertacije), da so ljudje, ki so se rodili z nekakšnim darom, se pravi talentom, pravzaprav nekakšni goljufi. Tako v običajnem življenju kot tudi v športu. Kako je to bilo na posameznem primeru, si lahko ogledate v knjigi (pozor, EPP!) Peter Vilfan.
Potem so se stvari spremenile, uresničile so se nam tisočletne sanje po samostojnem najemanju kreditov, brezglavem trošenju in uživanju v sistemu, ki zagotavlja preživetje odstotku najbolj brezobzirnih, preostalim pa minimalca.
Spremenila se je tudi športna politika. Če so se prej klubi razveselili malega bajsija s krivimi nogami ter na njegovi preobrazbi poskušali (dostikrat seveda zaman) dokazati, kako se z delom in samo z delom, pa z delom ..., so zdaj premerili bodočega košarkarja, nogometaša, smučarja itn., mu pustili, da so starši plačali prvih pet položnic, potem pa ga odslovili.
Selekcioniranje, se reče temu s tujko, pomeni pa: nima se smisla ukvarjati z maso nesposobnih, iz katerih itak nič ne bo, mi bomo iz preostalega odstotka napravili šampione.
In če bi se tega dosledno držali, pa se k sreči ne, ker življenje vendarle zmaga (tudi v prvem modelu je), bi v slovenskem športu kraljevali tisti, rojeni 1. januarja.
Skratka – in tole je zdaj namenjeno šestletnikom, ki prebirajo to besedilo – ne pustite se odgnati. Nihče vam nima pravice težiti s talentom oziroma netalentom, če se vam igra nogomet, košarka, smuča itd.
Nekoč je neki majhen klub z imenom Olimpija odpisal nogometaša z imenom Milivoj, ki je pozneje igral na dveh svetovnih prvenstvih, pa še kakšnih tisoč podobnih primerov se najde. Naj vam najprej dokažejo, da nimate pojma.
Ampak to niti ni tema tegale zapisa. Gremo k njej. Talent, karkoli že to je, vendarle obstaja, in če ne kasneje, ugotovite to pri štiridesetih. Če ne prej, se je treba pri tej visoki starosti sprijazniti, da ne boste nikoli nastopili na olimpijskih igrah, če do takrat še niste, in ne čutite prav posebne naklonjenosti do strelstva.
Da kljub vsemu trudu in predanosti niste premogli nečesa, tisto malo več mišic, pravih mišic, glave v pravem trenutku ... Če ste še tako trmasti in zanikujoči, je pri štiridesetih čas, da se odrečete sanjam o profesionalni športni karieri. (Ampak nič prej!) Kaj zdaj oziroma kaj potem? Ima lahko življenje še kakšen smisel?
Obstajajo ljudje, ki se enako strastno vržejo v kakšno drugo življenjsko panogo. Nekateri v biznis, drugi postanejo ministri za finance, tretji pišejo knjige. Karkoli že, to počnejo predano in z upanjem, da bo zadostovalo. Žal se motijo. Zaslužijo prvi milijon, prodajo prvi paket državnih obveznic na prostem trgu, napišejo prvi roman, za katerega dobijo kresnika ... A globoko v sebi ob tem občutijo praznino. Duša je okej, telo pa nezadovoljno, in če je telo nezadovoljno, tudi duša kolcne in klecne. Ne ostane jim drugega, kot da preostanek življenja preživijo na antidepresivih.
Ali pa odkrijejo blagodeti rekreativnega športa. Ja, vem, to je tisto občasno, brezciljno, v družbi ... Fuj, skratka, ampak je treba.
Recimo, da si bil v prejšnjem življenju tekač in po daljši pavzi spet obuješ superge, zaviješ na prvo rekreativno površino, kjer neki čudaki nekaj potekavajo in te motijo, ker se ne umikajo dovolj hitro, si izmeriš neko distanco, tako iz navade, in malo pošprintaš po njej. Ojej! Ojej prvič, ojej drugič, dokler se tisti tvoji tekmovalni dosežki, osebni svetovni rekordi ne umaknejo tja, kamor sodijo – v osebno legendo.
Začneš tekmovati sam s seboj, z novim, rekreativnim samim s seboj, mogoče še s kakšnim podobnim nesrečnikom, s špehom, ki se ti nabira na trebuhu. Za popestritev zamenjaš še panogo in začneš znova, kjer tam pač osebnih svetovnih rekordov sploh ni in jih lahko nekaj časa postavljaš na novo.
Odkriješ, da je druženje, 'pot' dejansko zanimivejša od cilja oziroma dosežka (ki je itak kilav). Da je ena od dovolj velikih sreč v življenju že to, da se zgoniš, da odtrpiš na kolesu svojih toliko in toliko kilometrov, ur, višinskih metrov, majhnih medsebojnih duelov na gorskih prelazih, vmesnih kavah, opazovanju naravnih lepot in vožnji v njihovem zavetrju, pa v tresočih se nogah, mravljinčastih prstih zaradi ožemanja bilance, pa ker si doma pozabil rokavice in – v tistem najlepšem – čudovito sočnem, osvežilnem, ravno prav hladnem (prvem) piru na vrtu katerega od bifejev na izteku kranjskogorskega smučišča s pogledom na Prisojnik na levi in smrkavce košarkarskega tabora Marka Miliča na desni, ki tam na travniku streljajo z lokom.
Medtem pa Vicenzo Nibali žuli slan kuhan krompir, čaka ga antidoping testiranje, pa merjenje laktatov itn., masaža in spanec in drugi dan nova etapa in zlobni duh v podobi Bradleyja Wigginsa in še kakšnih deset podobnih manijakov.
Skratka, da se zdržati tudi brez tega.
Tadej Golob, pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
