Moj svet je boks

Boks, ena od najstarejših športnih zvrsti, se je iz obračuna s pestmi razvila v plemenito športno disciplino, ki so jo občudovali kralji, trenirali aristokrati, starodavni vladarji pa so se z njo ukvarjali, da bi izboljšali svoje borilne sposobnosti. Trenutek resnice v ringu. Ni moške družbe, ki ne bi kdaj ob pivu komentirala kakšen boksarski dvoboj. Včasih so govorili o nepozabnih časih Alija, Foremana in podobnih legend, danes govorijo o Dejanu Zavcu, zastavonoši slovenskega boksa v boju za prepoznavnost naše Slovenije.

Večina meni, da boks izvira iz nekaterih delov Afrike, predvsem iz Egipta, in da se je potem razširil po južni Evropi. Prva borba je omenjena v reliefnih zapisih Mohameda Osmana Hashija, nastalih okoli leta 3. 000 pr. n. št. V letu 1927 pa je arheolog dr. E. A. Speiser v Bagdadu odkril kamnito ploščo, staro sedem tisoč let, ki prikazuje dva moška, ki se pripravljata na dvoboj. Boks je večkrat omenjen tudi v indijski Ramajani in Mahabharati, dokaz, da je obstajal že pred tisoč­­­­­letji, pa so tudi nekakšne rokavice, najdene na Kreti, ki naj bi bile iz časa minojske civilizacije, tj. iz okoli leta 1. 500 pr. n. št. Od kod boks izvira, je torej težko določiti. Grki so v ta stari šport umešali tudi ‘božji’ element ? verjeli so, da je boks igra bogov na Olimpu, zato so ga leta 688 pr. n. št. uvrstili med olimpijske športe.

Rimljani so naredili še korak dlje in boks ponesli med množice; v rimskih amfiteatrih so si dvoboje lahko ogledali tudi navadni ljudje. Rimljani so tudi prvi uvedli usnjene obveze, s katerimi so si borci obvarovali pesti. Počasi so obvezam dodajali plasti usnja in tako se je izoblikovala nekakšna boksarska rokavica. V rimskih časih je bil boks v zadovoljstvo krvi željne množice pogosto dvoboj do smrti in neredko so bili sužnji tisti, ki so se borili. Okrog njih so na tla narisali krog, iz katerega je stopil živ le eden. Od tod tudi izvira beseda ring.

Leta 393 n. št. , tj. med obdobjem rimskega gladiatorstva, je cesar Avgust boks prepovedal zaradi brutalnosti. Na začetku borbe niso bile sestavljene iz rund in ni bilo časovnih omejitev. Vse se je končalo ob nokavtu, odstopu ali smrti borca. Grki so prvi uvedli v ta šport pravila, vendar pa takrat boksarji niso bili razvrščeni v kategorije glede na težo. Zapisov o pomembnejših borbah, če ne upoštevamo nekaj zapisov o športnih prireditvah v južni Italiji, ni bilo vse do 17. stoletja, ko je boks postal priljubljen v Londonu.

S širjenjem ozemlja se je v Ameriki širilo tudi pretepanje vseh vrst. Prva ameriška boksarja, oba črnca, sta si ustvarila ime v Angliji. Bill 'Black Terror' Richmond, ki je bil do 52. leta starosti poražen le enkrat, je bil znan po tem, da je nokavtiral nasprotnika v samo 25 sekundah, Tom Molineaux pa je bil delavec na plantaži, ki si je z bok-som priboril svobodo. Ko so v Angliji prepovedali boks v večini mest, so borci s pestmi za kruhom odhajali v Ameriko. Marsikdo je boksarske rokavice nataknil takoj, ko je stopili z ladje, saj je le tako lahko nahranili svojo družino v novi domovini. V svetu boksa je dolgo prevladoval Yankee Sullivan, potem pa mu je nasproti stopil Tom Hyer, znan kot The Great American Hope (veliko ameriško upanje). Njegova zmaga v 16 rundah za 20 tisoč dolarjev proti Sullivanu v Rock Pointu v Mary­landu 7. februarja 1849 je bila prva športna zgodba v zgodovini, ki je bila poslana po telegrafu.

Boks z golimi pestmi in brez sodnikov je bil kaotičen. Prva moderna pravila je uvedel Jack Broughton (London Prize Ring Rules). Ta pravila so borce ščitila predvsem pred smrtjo. Udarjanje po pokošenem borcu in udarci pod pas so postali prepovedani, Broughton pa je uvedel tudi uporabo oblazinjenih rokavic.

Čeprav je bil boks z golimi pestmi v vseh pogledih bolj brutalen kot moderni boks, so imeli boksarji po londonskih pravilih določen privilegij. Lahko so se med bojem spustili na kolena in imeli 30 sekund za razmislek, kaj počnejo v tem športu. Tako so lahko prišli k sebi. Pri modernem boksu bi za isti manever borec izgubil točke.

Boks za velike nagrade je bil v 19. stoletju na robu legitimnosti. Dvoboji so potekali v igralniških dvoranah, pogosto pa jih je prekinila policija. Svet boksa se je trudil legitimizirati ta šport, promotor Tex Rickard in priljubljenost velikih šampionov pa so sčasoma pripeljali do vzpostavitve Queensberryjevih pravil in profesionalizacije boksa. Prvi svetovni prvak težke kategorije, ki je zmagal po Queensberryjevih pravilih (ta veljajo še danes), je bil Gentleman Jim Corbett, ki je v New Orleansu leta 1892 porazil Johna L. Sullivana.

Profesionalni proti amaterskemu

V starih časih so boksarje motivirale predvsem denarne nagrade, promotorji so nadzirali dvoboje, gledalci pa so služili s stavami. Moderne olimpijske igre pa so oživile zanimanje za amaterski boks. Ta se je tako leta 1904 vrnil na olimpijske igre, ki so bile v St. Louisu.

V olimpijskem boksu so borbe omejene na tri ali štiri runde, točkuje se čiste udarce, ne glede na moč udarca, boksarji pa nosijo na glavi zaščito in so oblečeni v majico. V primerjavi z amaterskim, ki je sicer zelo prisoten na Kubi in v nekdanjih ruskih republikah, je profesionalni boks na splošno še vedno neprimerljivo bolj priljubljen. Za večino boksarjev je amaterski boks le priprava na profesionalno kariero. Amaterski boks urejata organizaciji Evropska amaterska boksarska zveza (EABA) in Amaterska mednarodna boksarska zveza (AIBA).

Najuspešnejši olimpijski tekmovalci v boksu vseh časov so Madžar László Papp (1948? 1956) in Kubanca Teófil Stevenson (1972? 1980) ter Félix Savón (1992? 2000). Vsakemu od njih je uspelo osvojiti tri zlate medalje na treh olimpijskih igrah. V bivši Jugoslaviji je bil najboljši Hrvat Mate Parlov, ki je bil osemkratni prvak Jugoslavije, petkratni prvak Balkana, svetovni amaterski prvak, leta 1972 pa je v Münchnu osvojil tudi zlato olimpijsko odličje, kar je bil sploh prvi jugoslovanski olimpijski naslov v boksu. Pozneje sta njegov uspeh v poltežki kategoriji ponovila Slobodan Kačar (1980) in Anton Josipović (1984). Parlov je uspeh nadgradil še z naslovom profesionalnega svetovnega prvaka v poltežki kategoriji po verziji WBC. Veljal je za tihega in prijaznega človeka, ki ne bi pohodil niti mravlje, letošnje poletje pa je žal umrl zaradi posledic pljučne bolezni.

Amaterski in olimpijski boks veljata za odskočno desko v svet profesionalnega boksa. Tega upravljajo številne boksarske federacije, ki prek promotorjev sestavljajo sezname izzivalcev in določajo dvoboje. V pravem gozdu teh federacij se povprečen gledalec boksa zlahka izgubi in velikokrat se sploh ne ve, kateri naslov po kateri verziji je res pomemben. No, najpomembnejši so dvoboji po klasifikacijah: World Boxing Association (WBA), World Boxing Council (WBC), International Boxing Federation (IBF) in World Boxing Organization (WBO).

Pomembna razlika med amaterskim in profesionalnim boksom je tudi v promociji dvobojev in velikanskih vsotah denarja. Napetost pred dvoboji stopnjujejo promotorji, kot je kontroverzni Donald 'Don' King, znan po razmršeni pričeski in razuzdanosti. Bil je producent legendarnih dvobojev The Rumble in the Jungle in Thrilla in Manila, veliko pa je prispeval tudi k vzponu in padcu Mika Tysona. Njegov je tudi znani izrek: Samo v Ameriki. Promotorji so nekakšno nujno zlo sveta boksa in nadzirajo vse, kar se dogaja z boksarji pod njihovim okriljem. Brez njih se pravzaprav ne da uspešno tekmovati.

In kje je tu najboljši slovenski boksar? Pred profesionalno kariero je Dejan Zavec osvojil devet naslovov amaterskega državnega prvaka in več zmag na mednarodnih turnirjih, športno pot pa je nadaljeval v nemškem boksarskem klubu Sport Events Steinforth. Kariero profesionalnega boksarja je na lestvici začel s približno 1. 380. mesta, a je že po prvem letu napredoval in bil uvrščen okoli 100. mesta. V svoji karieri je osvojil naslov medcelinskega boksarskega prvaka v velterski kategoriji po združenjih IBF in WBO, v začetku leta 2008 pa je postal še prvak Evropske unije.

Boksar 'na daleč' (out-fighter)

Klasični boksar, znan tudi kot boksar 'na daleč', drži razdaljo med sabo in nasprotnikom. Bori se s hitrimi in dolgimi udarci, največkrat s poldirektom, in tako utrudi nasprotnika. Ker so njegovi udarci šibkejši, se zanaša bolj na zmago za le eno točko kot pa na nokavt. Glede na to, da nadzorujejo tempo dvoboja in vodijo nasprotnika ter ga taktično utrudijo, so ti boksarji znani kot dobri strategi.

Kaj potrebujejo: velik razpon rok, dobre reflekse in hitre noge.

Najbolj znani boksarji: Gentleman Jim Corbett, Jim Driscoll, Benny Leonard, Gene Tunney, Tommy Loughran, Maxie Rosenbloom, Billy Conn, Willie Pep, Muhammad Ali, Nicolino Locche, Eusebio Pedroza, Pernell Whitaker in Ivan Calderon.

Boksar 'na blizu' (puncher)

Je bolj 'kompakten' boksar, ki se je sposoben boriti bližje nasprotnika, pri borbi pa uporablja kombinacijo tehnike in surove moči. Po navadi nokavtira nasprotnika s kombinacijo udarcev, včasih celo z enim močnim. Njegovo premikanje in taktika sta podobna kot pri boksarju 'na daleč', vendar se manj giba.

Kaj potrebuje: kompakten trup.

Najbolj znani boksarji: Corrie Sanders, Jimmy Wilde, Sam Langford, Harry Wills, Stanley Ketchel, Sugar Ray Robinson, Joe Louis, Archie Moore, Tony Zale, Carlos Mon-zon, Khaosai Galaxy, James Toney, Miguel Cotto, Evander Holyfield in Oscar de la Hoya.

Boksar 'na moč' (brawler/slugger)

Takemu boksarju manjkata v ringu predvsem nekakšna finost in delo nog, vendar pa to nadoknadi s surovo močjo udarcev. Po navadi se ne giba veliko, zato ima raje stabilnejšo držo, ima pa težave s hitrimi nasprot-niki. Zelo rad zanemarja kombinacije in favorizira nenehne močne neposredne ter počasnejše in močnejše udarce, npr. udarec od spodaj navzgor pod brado (aperkat). Nje­­gova slabost je, da ga zaradi predvidljivosti nasprotnikovi udarci prej dosežejo.

Kaj potrebuje: surovo moč in zmožnost prenesti precej kaznovalnih udarcev nasprotnika.

Najbolj znani boksarji: John L. Sullivan, Jim Jeffries, Stanley Ketchel, Max Baer, Rocky Graziano, Sonny Liston, George Foreman, Ruben Olivares, Wilfredo Gomez, Nigel Benn, Rocky Marciano in Manny Pacquiao.

Stiskalec (swarmer)

Stiskalec poskuša biti čim bližje nasprotniku, zato mu rad namenja kombinacije krošejev in aperkatov. Mora imeti trdno brado, saj dobi kar nekaj direktov nasprotnika, preden se mu približa. Ta taktika manjših borcev je zelo učinkovita v dvoboju z večjim nasprot-nikom, ki je na blizu neučinkovit.

Kaj potrebuje: agresivnost, vzdržljivost, trdno brado in zmožnost izmikanja.

Najbolj znani boksarji: Mike Tyson, Joe Frazier, Rocky Marciano, Aaron Pryor, Henry Armstrong, Marvin Hagler in Ricky Hatton.

Boksarjev kot

Vsakemu boksarju je dodeljen kot, v katerem med rundami počiva in dobiva napotke trenerja. Po navadi ob kotu stojijo trener, pomočnik trenerja in zdravnik, po angleško imenovan tudi cutman, ki boksarja 'krpa'. Če boksarju grozi nevarnost trajne poškodbe, se lahko iz kota dvoboj tudi prekine.

Štirje osnovni udarci

Poldirekt Hiter udarec naravnost s spred-njo roko iz osnovnega položaja. Trup se rahlo zarotira v smeri urinega kazalca, pest pa se zavrti za 90 stopinj, da je pri udarcu postavljena horizontalno. Druga (zadnja) roka ostane poleg obraza in ga tako ščiti. Po udarcu se sprednja roka spet hitro pomakne nazaj v osnovni položaj. Nasprotnik ima pri tem udarcu malo prostora za izvajanje protiudarca. Poldirekt se uporablja za držanje razdalje do nasprotnika in preizkušanje njegove obrambe.

Direkt Močan udarec naravnost z zadnjo roko. Iz osnovnega položaja zadnja roka potuje v višini brade naravnost v nasprotnika. Zadnja rama se potisne naprej, tako da se dotakne brade. Hkrati se sprednja roka pomakne nazaj ob obraz in ga ščiti. Za več moči se trup in boki zarotirajo v nasprotni smeri urinega kazalca, teža pa se prenese na sprednjo nogo.

Kroše Polkrožni udarec s sprednjo roko od strani. Iz osnovnega položaja se komolec pomakne nazaj, pest je postavljena horizontalno, komolec je pokrčen. Zadnja roka je postavljena ob bradi, za zaščito, trup in boki se zarotirajo v smeri urinega kazalca, pest pa kot torpedo v polkrožnem zamahu leti v nasprotnika. Sprednja noga istočasno pivotira v smeri urinega kazalca, tako da se leva peta pomakne navzven. Po udarcu se boksar hitro postavi v osnovni položaj.

Aperkat Vertikalni udarec z zadnjo roko. Iz osnovnega položaja se trup pomakne narahlo na desno, zadnja roka se spusti pod raven nasprotnikovih prsi, kolena so rahlo pokrčena. Iz tega položaja se zadnja roka v polkrožnem gibu navzgor izstreli v nasprotnikovo brado ali telo. Istočasno se borec iztegne v kolenih in tako še dodatno pospeši udarec. Desni aperkat, ki mu sledi levi udarec od strani (hook), velja za smrtonostno kombinacijo.

Strategija ‘rope-a-dope’

To strategijo je uporabil Muhammad Ali v enem od najbolj znanih dvobojev Rumble in the Jungle proti Georgu Foremanu. Boksar se nasloni na vrvi ringa, z obrambnimi udarci se pokriva, kolikor je le mogoče, in nasprotniku dopušča kar nekaj udarcev. Tako čaka, da se nasprotnik utrudi in popusti v obrambi, nato pa njegovo utrujenost izkoristi in ga napade.

Mentalni pritisk

Boksarski dvoboj se ne začne z zvenom zvonca ob ringu in v polni dvorani, ampak že mnogo prej, z mentalnim pritiskom in besednimi udarci, ki si jih boksarja delita pred dvobojem. Nekateri so bili pravi mojstri v poniževanju nasprotnika in dvigovanju samozavesti. Muhammad Ali je bil znan po svojem hvalisanju: “Povem vam le eno. Nikoli še ni bilo takšnega boksarja, kot sem jaz, in nikoli več ga ne bo! ’’ Nasprotnike je zmerjal z izjavami, kot je: zavaljeni debeluh, ki ga bo ravnokar povozil največji boks ar vseh časov. Sonnyja Listona je pred dvobojem v Vegasu celo poškropil z vodno pištolo. Bil je mojster retorike in draženja tekmecev. Tudi danes imajo nekateri boksarji oster jezik, eden takih je Floyd Mayweat­h­­­er, ki je znan po bleščečih predstavitvah (z znanimi osebnostmi) in razkazovanju svojega bogastva ter javnimi treningi. ‘Čedni fant’ Mayweather je junija končal svojo kariero.

Boksarska dvorana slavnih

Boksarski šport ima dve priznani dvorani slavnih: širše priznano The International Boxing Hall of Fame (IBHOF) in The World Boxing Hall of Fame (WBHF). O legendah na kratko.

Muhammad Ali Kaj še ni bilo povedanega o Muhammadu Aliju? Znano je že vse od njegovih dvobojev v času vietnamske vojne do njegove spreobrnitve v islam. Živel je precej pestro življenje v ringu in zunaj njega, njegove zmerljivke, namenjene tekmecem, pa so bile najbolj domiselne. Zadnja leta mu na žalost življenje otežuje Parkinso-nova bolezen.

Marco Antonio Barrera Če so vam všeč boksarji, ki so bojevali v ringu prave vojne, gotovo poznate Marca Antonia Barrero. V zadnjih letih je bil producent nekaterih najzanimivejših dvobojev zadnjih let.

Joe Calzaghe Že vse desetletje je neporažen prvak v super srednje težki kategoriji.

Julio Cesar Chavez Eden od najbolj nadarjenih borcev zadnje generacije, ki se ob čud­nih odločitvah sodnikov obnaša precej sporno.

Oscar De La Hoya T. i. zlati deček je neverjeten borec, a z velikim madežem v svoji zapuščini ? nikoli mu ni uspelo zmagati kakšnega velikega dvoboja, zato ga v boksarskih krogih imenujejo ‘skoraj zmagovalec’.

George Foreman Eden izmednajbolj zastrašujočih težkokategornikov svojega časa, ki je bil bolje poznan kot Lean Mean Fat Grilling Machine.

David Haye Neporažen svetovni prvak srednje težke kategorije. Po zmagi nad Enzom Maccarinellijem z nokavtom v drugi rundi se premika v težko kategorijo.

Roy Jones Jr. Bil je pravi borec v vseh pogledih. Napeti trije dvoboji Jonesa in Anto-nia Tar­verja so navduševali gledalce. Zadnji dvoboj s Felixom Trinidadom ga je spet postavil na zemljevid.

Jake LaMotta O njem so posneli film z Robertom De Nirom. Je boksar s težkim življenjem in šestimi dvoboji z legendarnim Sugarjem Rayem Robinsonom.

Sugar Ray Leonard Petkratni svetovni prvak v težki kategoriji, izjemen taktik, čigar kariero je predčasno prekinila poškodba očesa.

Enzo Maccarinelli Kljub zakletim porazom proti Davidu Hayu se bo do konca letošnjega leta gotovo potegoval za svetovnega prvaka.

Rocky Marciano Človek, ki se je boril s posebno plemenitostjo, tako v ringu z drugimi boksarji kot v zasebnem življenju s pljučnico, ki jo je staknil kot otrok. Upokojil se je neporažen.

Erik Morales Imenovan El Terrible je zaslovel z dvoboji z Marcom Antoniom Barrero in s trilogijo bojev z Mannyjem Pacquiaom.

Sugar Ray Robinson Za marsikoga najboljši boksar vseh časov. Z 200 dvoboji v karieri si je zaslužil dvorano slavnih.

Mike Tyson Bil je res izredno nadarjen, a to ni bilo dovolj za njega. Najmlajši težkokategorni svetovni prvak je bil v ringu rušilna krogla za nasprotnike, v zasebnem življenju pa je žal zrušil samega sebe (bankrotiral je in bil obtožen posilstva).

Slovenske legende

Slovenski boksarski prostor ureja Slovenska boksarska zveza, ki ji predseduje puščavski lisjak Miran Stanovnik. Slovenci, ki so bili zelo uspešni v času bivše Jugoslavije, so danes večinoma trenerji v boksarskih klubih, kot na primer legenda slovenskega boksa Janez Gale. Imamo pa tudi svetovnega vojaškega prvaka do 81 kg Robija Krambergerja in mnogo drugih odličnih boksarjev.

Neporaženi boksar Dejan Zavec je trenutno prvo ime slovenskega boksa. Da je odličen frontman boksa v Sloveniji, pa priča tudi njegova osebnost, saj se, ko izstopi iz ringa, prelevi v družinskega človeka z izjemnimi in plemenitimi vrednotami. Boks prikazuje kot simbol spopadanja z vsakdanjim življenjem.

Kako trenirati kot Dejan Zavec?

Obdobje priprave je razdeljeno v tri faze, vsaka pa traja običajno od štiri do šest tednov. V prvi, osnovni fazi se pridobiva kondicija (s tekom, fitnesom). V drugi preidemo na boksarski trening, zadnje, specialno obdobje priprave pa pomeni piljenje forme in tehnike, takrat se pripravlja tudi taktika za borbo. Glede na odziv telesa je treba trening tudi prilagajati. Dobra priprava zahteva torej vsaj tri do štiri mesece dobrega in nemotenega dela. Optimalna priprava na 12 rund trajajočo borbo pa navadno traja od štiri do pet mesecev.

Oprema

Par rokavic

Obvezen del opreme. Pred dvobojem se dogovori o znamki in o teži uporabljenih rokavic, pri čemer se upošteva, da lažje rokavice omogočajo hitrejše in močnejše udarce. Teža znaša med 227 g (amaterji) in 170 g (profesionalci).

Obveze za dlani

Ščitijo kosti roke in omogočajo bolj usmerjene udarce. Moderne rokavice so težje kot tiste, ki so jih nosili včasih.

Ustnik

Ščiti zobe pred poškodbo.

Kapljičasta vreča (speed bag)

Vreča, ki se uporablja kot pripomoček pri treningu refleksov in ponavljajočih udarcev.

Velika cilindrasta vreča

Napolnjena je s peskom ali sintetičnim materialom. Uporablja se pri treningih za moč in za trening težkih udarcev v trup.

Kolebnica

Za boljšo aerobnost, agilnost in hitrejše noge.

Medicinka

Spušča se ležečemu boksarju na trebuh (gre za simulacijo udarca, hkrati pa boksar uri trebušne mišice) ali pa si jo dva hitro podajata (simulacija hitrih udarcev).

Obrazna zaščita

Amaterji jo nosijo vedno, profesionalci pa po navadi le na treningu, da si ne poškodujejo obraza.

Ogledalo

V njem boksar opazuje svojo tehniko gibov.

Prava teža

Odkar so boksarji kategorizirani po telesni teži, ji v pripravljalnem obdobju posvečajo največ pozornosti. Ker se trudijo biti čim lažji, ko jih tehtajo, in čim težji med dvobojem, manipulirajo z vodo v telesu. Tako stroge diete kot tehtanje večkrat na dan so sestavni del končne priprave na dvoboj, zato je potrebno veliko discipline. Zadnji mesec pred dvobojem se zelo pazi na prehrano, jesti je treba predvsem beljakovine in ogljikove hidrate, sladkarijam in maščobam pa se je treba izogibati. Na tehtanju pred tekmovanjem teža boksarja ne sme niti za gram presegati teže, ki je še dopustna za določeno kategorijo.

Olimpijski boks je razdeljen na 11 kategorij Lahka mušja (do 48 kg), mušja (do 51 kg), bantam (do 54 kg), peresna (do 57 kg), lahka (do 60 kg), lahka velterska (do 64 kg), velterska (do 69 kg), srednja (do 75 kg), poltežka (do 81 kg), težka (do 91 kg), super težka (nad 91 kg).

Kaj in kako jesti

Boksarji morajo jesti hrano, s katero lahko nadzirajo težo in ki jim daje dovolj energije za deljenje udarcev med dvobojem. Ker pa jim posebne, stroge diete tik pred dvobojem lahko škodijo, večina odstopa od svoje idealne teže za od tri do pet odstotkov. Dieta mora biti skrbno premišljena, saj je razmerje med oglikovimi hidrati, beljakovinami in maščobami točno določeno. Ogljikovi hidrati (40–45 odstotkov) so za boksarja koristni, ker nadomeščajo iz­gub­­­­ljen glikogen in ohrajajo vzdržljivost med dolgimi dvoboji. Beljakovine (30–40 odstotkov) pomagajo zaceliti majhne natrganine v mišicah. Maščobe (okoli 15 odstotkov) ne smejo biti zapostavljene kljub želji po lovljenju idealne teže. Maščobe omega 3 in omega 6 so ključne za tvorjenje pomembnih elementov. Ribe, oreščki, olive in podobna hrana so kar prava izbira.

Pojejte od pet do šest obrokov na dan, v rednih intervalih na vsake tri ali štiri ure (da je raven inzulina optimalna). Refleksi so pomembni, hrana zanje pa so vitamini in minerali, torej jejte veliko sadja, zelenjave, rjavega riža in testenin. Zaužijte tudi veliko vlaknin (polnozrnate kosmiče in testenine). Uživajte le zdrave maščobe in tudi prehranske dodatke (omega maščobe), če je treba. Jejte čim bolj raznoliko hrano, pozimi so priporočljivi tudi dodatni vitamini. Pijte veliko vode in se tako izognite dehidraciji, ki upočasni vaše reflekse in hitrost gibov.

Kako NE jesti

Ne jejte ogljikovih hidratov pred spanjem, saj jih telo ne bo pokurilo. Prenajedanje in hitre diete so smrt za vzdrževanje telesne teže, ki je pri boksarju poglavitna. Sladkarije so za telo škodljive. Ne pijte gaziranih in umetno sladkanih pijač.

Pred dvobojem Medtem ko zunaj sezone boksar lahko zaužije malo več ogljikovih hidratov in maščob, mora tik pred dvobojem jesti predvsem lahko prebavljivo hrano, ki ohranja visoko raven sladkorja. Večina trenerjev odsvetuje uživanje sadja, zelenjave in stročnic, saj lahko ob nervozi povzročijo drisko.

Po dvoboju Treba je hitro nadomestiti rezerve glikogena, torej zaužiti veliko ogljikovih hidratov in tudi beljakovin. Zaradi izmučenosti boksarji po navadi prva dva obroka zaužijejo v tekoči obliki.

Temeljni kamen za razvoj slovenskega boksa je položen

Seme navdiha je zasejal Dejan Zavec. Pred njim so morda še tri ali štiri leta boksa, potem pa bodo prišli mladi, uspeha željni boksarji. Mnogo boksarjev je uspešnih še v precej višji starosti, a vedeti je treba, da je to zelo odvisno od kategorije. V višjih, težjih kategorijah ima boksar več časa kot v lažjih. Razlika med kategorijami je namreč v hitrosti boksa. V super težki kategoriji boksar običajno udari približno 50-krat v eni rundi, v lažjih kategorijah pa od 150- do 300-krat, kar je ogromna razlika. Boksarska leta se prej iztečejo, postaneš prepočasen, fizična moč se zmanjša, priprave in regeneracija zahtevajo daljše obdobje, to pa sčasoma onemogoči doseganje vrhunskih dosežkov.

10. oktobra bo Dejan stopil v ring z namenom osvojiti evropski naslov velterskega prvaka. Nasproti mu bo stal na lestvici bolje uvrščeni Jackson Osei Bonsu iz Belgije. Ta izjemno izkušeni boksar je kar 80 odstotkov svojih dvobojev zmagal z nokavtom, poleg tega pa se hvali tudi z zastrašujočim razmerjem zmag in porazov, saj je v 29 borbah izgubil samo enkrat. 32-letni Zavec proti 27-letnem Jacksonu. Nedvomno bo to eden izmed največjih spektaklov v slovenskem boksu, ki bo gotovo do roba napolnil mariborsko dvorano.

Urban Ocepek

foto: Aleksander Štokelj

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?