Še prejšnje leto so lahko obiskovalce prešteli na prste obeh rok, letos pa je bilo težko najti prazno sedišče. Na državnem prvenstvu v plesu z vozički je bilo navdihujoče vzdušje, polno optimizma, mi pa smo dobili priložnost poklepetati z nekaj plesnimi pari tik po tem, ko so prejeli nagrade.
V organizaciji Zveze za šport invalidov Slovenije, Plesne zveze Slovenije in Plesnega kluba Zebra je potekalo že drugo takšno tekmovanje. Plesna šola Bolero je žarela v ritmih angleškega in dunajskega valčka, quickstepa, sambe, tanga, niso pa manjkali niti paso doble, jive, čačača, rumba, jive, tango in slowfoxa. Predstavilo se je 14 najboljših plesnih parov, od začetnikov do selekcije.
Veseli ritmi zmage
Naša prva sogovornica je bila Nina Wabra Jakič - zmagovalka v svoji kategoriji, ob njej pa je bil sicer v vlogi podpornika mož Gal. Sicer je veliko raje za objektivom kakor pa pred njim, ampak ob slavnostni priložnosti je tudi nam namenil simpatičen nasmeh.
"Najtežje je slikati kombinacijo, saj je zaradi višinske razlike včasih težko ujeti oba v objektiv," nam pove, s čim vse se je srečeval kot dežurni fotograf dogodka, ampak ne pozabi omeniti, da mu je ta naloga nadvse simpatična.
Potrdil je, da bo uradni fotograf tudi prihodnje leto, v to pa se vmeša Nina: "Dokler bom jaz zraven, bo kar moral biti!", in oba se prisrčno nasmejita.
Ob vprašanju, ali mu je težko gledati Nino, ko pleše z drugim, pa gladko odvrne, da nima problema z ljubosumnostjo.
Še dobro, saj njegova žena izvrstno pleše. Za državno prvenstvo ji je s soplesalcem Anžetom Damjanom kljub pomanjkanju časa uspelo naštudirati koreografijo v nekaj tednih.
"Upam, da bo prihodnje leto še večja konkurenca, tudi v drugih kategorijah, in da se bo veliko parov prelevilo iz debitantov v amaterje," deli z nami prihodnje cilje Nina, ki je tudi članica plesne skupine Zebra.
Barbara in Klemen
"Danes je prav enkratno, še posebej, ker sva s soplesalcem po pol leta spet na parketu," z največjim nasmehom na ustih in žarečim obrazom pove Barbara.
Plesala sta s polno energijo in navdušila. Od majhnega je hotela biti balerina, ker pa se je rodila kot invalidka, se to ni moglo uresničiti.
Pred šestimi leti, ko je Petra Škofic pripeljala v Slovenijo tovrstne treninge 'wheelchair dancing', je videla možnosti v uresničenju svojih sanj ravno tu. In vsekakor ji izvrstno uspeva.
Soplesalec skupaj z njo pleše že četrto leto, ob pripravah imata trikrat na teden treninge, ki niso mačji kašelj; trajajo namreč od dveh do štirih ur.
"Najtežje je usklajevanje, pa seveda kondicija, saj je dosti bolj naporno za hodečega plesalca," nam zaupa Klemen, ki prizna, da se mora v taki formaciji veliko gibati s telesom, da izvede pravo koreografijo.
"Najlepše je, ko se ustvari neka posebna energija med plesalcema in sestavljaš popoln par, kar se občuti tudi navzven," nam zaupa.
"Ljudem lahko pokažemo, da se da voziček popolnoma odmisliti, ko vidiš plesni par, ki funkcionira," še z navdušenjem pove, preden ju razgrabijo drugi novinarji in fotografi.
Iz revije Story, foto: Helena Kremelj
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?