Počasi se približujejo paraolimpijske igre v brazilskem Riu, ki se bodo začele 8. septembra. Udeležili se jih bodo tudi slovenski športniki, ki že trenirajo in se pripravljajo. Eden od njih je ročni kolesar, paraplegik Primož Jeralič, ki je še pred poškodbo na smučanju treniral atletiko.
Kako se počutite v vsakodnevnem prebijanju skozi življenje z vozičkom?
Primož: Na voziček se že navadiš, kot če počasi tečeš. Navadiš se, da tečeš počasi. Glede na svoje sposobnosti tudi prilagodiš vse drugo, ampak tehnologija je šla toliko naprej, da nam recimo v parakolesrastvu omogoča, da s kolesi dirkamo tudi s kolegi, ki nimajo nobenih okvar.
Sem tudi tekmovalen in imel sem željo, da se z nekom, ki je na specialnem cestnem kolesu, peljem. Ko sem videl, da to gre, sem rekel: "Dajmo, poskusimo še kaj." Potem sem naenkrat kar začel trenirati in zdaj sem tu.
Kaj ste si dokazali s tem, da ste vrhunski športnik?
Primož: Sebi sem nekaj že dokazal, ko sem prevozil prvih 24 kilometrov.
Se pogosto sprašujete, ali kaj zmorete ali ne?
Primož: Tega stavka ni, tudi besede ne morem ne poznam. Če začneš tako razmišljati, je že ovira.
Imate kakšen motivacijski obred na dan tekmovanja?
Primož: Poslušam glasbo, ki mi je poznana, in to po istem vrstnem redu. Pravzaprav se uležem na posteljo in se sproščam. V mislih povzemam tekmo, vizualiziram progo in ko se postavim na start, že vem, kakšna je proga, da potem ni presenečenj. Priprave se pravzaprav začnejo že nekaj dni prej: od hidracije, ki jo moraš narediti, preverim opremo, vse mora biti urejeno. Še prej pa sem bil pozoren na pravilno prehrano, spanje, počivanje in treniranje. So trije faktorji, ki jih vrhunski športniki moramo upoštevati: dobro trenirati, jesti in počivati.
Kako pa doživljate dejstvo, da se boste udeležili paraolimpijskih iger?
Primož: Imam odgovornost do vseh, ki so verjeli vame, do podpornikov, sponzorjev in donatorjev. Čutim veliko odgovornost do grba, ko oblečem dres, pozabim na ime in priimek, takrat tekmujem za grb. To sem dobil skozi kulturo športa od malih nog. Tako so me učili in vzgojili. Rekli so: "Dokler tekmuješ za klub, tekmuješ za klub, ko imaš pa grb, tekmuješ za svoj narod."
Kako se vidite na olimpijskih?
Primož: pred nekaj leti sem rekel: "To je moj cilj in če mi uspe priti na paraolimpijske igre, je moj cilj dosežen." Želim pa se tudi izkazati. Če bi se uvrstil okoli osmega mesta, bi bilo to vrhunsko. Med prvimi desetimi kolesarji sva le dva, ki imava obe nogi, preostali so brez ene ali obeh nog, kar pomeni, da so lažji.
Žal se je tudi šport tako profesionaliziral, da tam, kjer se šport še razvija, hodiš dopoldne v službo, da zaslužiš in lahko greš na trening, medtem ko v državah, kjer je šport razvit, vrhunski športniki osem ur trenirajo. Moraš imeti kar pogum, da greš na tekmovanje s takšnimi.
Ste v svojih očeh zmagovalec?
Primož: V svojih očeh moraš biti zmagovalce, sicer si že na začetku poraženec.
Za revijo Lisa pripravila Suzana Golubov. Foto: Arhiv ZPS.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
