25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Samo Jeranko: »Pod vodo se počutim svobodno«

Samo Jeranko: »Pod vodo se počutim svobodno« (foto: osebni arhiv, Helena Kermelj) osebni arhiv, Helena Kermelj
16. 4. 2017 Vir: Jana

Sedemindvajsetletni potapljač, ki je odraščal v Ribnici in živi v Ljubljani, se je z enim samim vdihom potopil več kot 100 metrov globoko.

Samo Jeranko je s 108 metri globine, ki jih je dosegel predlani, ko je bilo na Cipru zadnje svetovno prvenstvo v globinskem potapljanju, osvojil srebrno odličje in postavil slovenski državni rekord. »Boljši je bil le Aleksej Molčanov, ki je v tej disciplini ‒ globinskem potapljanju na vdih, pri čemer za potop lahko uporabiš plavuti ‒ tudi svetovni rekorder,« pravi skoraj dva metra visok magister strojništva. »To je moj največji tekmovalni uspeh.«

Samo Jeranko, prosti potapljač

V bazenih in na morju

Tako v tekmovalnem kot tudi netekmovalnem potapljanju gre za to, da ste odvisni le od lastnega telesa ‒ v pljuča poskušate spraviti čim več zraka in ga nato čim bolj racionalno izrabiti. Nekateri se tako potapljajo zaradi preizkušanja lastnih moči, občudovanja podvodnega sveta, podvodnega ribolova in fotografiranja, nabiranja školjk in še zaradi kakšnega drugega razloga, nekateri se med seboj merijo na tekmovanjih.

Tekmovalnih disciplin je kar precej – kot kraljevska pa velja globinsko potapljanje s plavutjo, v kateri je bil Jeranko na svetovnem prvenstvu drugi. »S pomočjo plavuti se lahko potopiš približno 40 odstotkov globlje kot brez njih, kar pomeni, da je pritisk, ki si mu na največji globini izpostavljen, bistveno večji. Tudi zaradi tega je potop precej zahtevnejši,« pojasnjuje.

Na tem mestu se seveda pojavi vprašanje varnosti. Ne nazadnje je Avstrijec Herbert Nitsch, ki se je potopil nepredstavljivih 253 metrov globoko, utrpel precejšnje posledice. »To je povsem druga vrsta potapljanja, imenovana 'no limits', brez meja, torej. Gre za ekshibicijske potope, pri katerih se zanašate na spremljevalce in opremo in če gre kaj narobe, gre lahko zelo narobe. Sam imam pred tako vrsto potapljanja kar malo strahu,« razlaga sogovornik. »V disciplinah, v katerih tekmujem, je za varnost poskrbljeno in nesreče se ne dogajajo. Pri globinskem potopu se spustiš v globino ob vrvi in če sonar, ki spremlja tvoj potop, zazna, da si za deset ali več sekund zastal, se sproži dvig na površje. Poleg tega te med vračanjem zadnjih 30 metrov, ko bi lahko šlo zaradi utrujenosti kaj narobe, spremljajo potapljači.«

Občutek svobode

Tako kot številni drugi potapljači je Jeranko v svet potapljanja prišel prek plavanja. V osnovni šoli in v gimnaziji je tekmoval za ribniški plavalni klub, pozneje pa za ljubljansko Olimpijo. »Sem se pa že kot otrok na morju zelo rad potapljal, podvodni ribolov mi je bil od nekdaj v veselje.«

Samo Jeranko

V plavanju je bil s štafeto večkrat državni prvak in kot posameznik osvojil kar nekaj medalj v absolutni konkurenci. »Nikoli pa nisem nastopil na kakšnem velikem tekmovanju, recimo na evropskem ali svetovnem prvenstvu.«

Leta 2012, ko je na državnem prvenstvu še zadnjič stal na stopničkah za zmagovalce, se je od plavanja dokončno poslovil. Že pred tem pa je njegovo športno življenje nekaj let potekalo dvotirno. »Leta 2008 sem opravil tečaj prostega potapljanja. Občutek svobode, ki sem ga imel pod vodo, me je čisto prevzel,« pojasnjuje, kako je prišlo do 'okužbe'. Manj kot leto dni zatem je osvojil prve naslove državnega prvaka v bazenskih disciplinah, nato pa so njegovi rezultati iz leta v leto napredovali.

Tudi hobi

»Trening je sistematičen. Del ga opravim v bazenu, kjer na primer večkrat preplavam določeno razdaljo z enim vdihom, del pa na suhem. Slednji obsega različne vaje za moč, tudi vaje z utežmi, za moč nog pa delam še krajše hitre teke v klanec,« razlaga. »Specifične priprave za globinske potope pa se v bazenu seveda ne da opraviti. Zato treniram na Bledu, na Hrvaškem in občasno v Egiptu.« Blejsko jezero, ki ga omenja kot odlično pripravljalno okolje, se s 30 metri globine ne zdi ravno idealno, če se pripravljate na 100 metrov globok potop. »Če se na dno potopite s praznimi pljuči, je čisto dovolj globoko,« se nasmehne.

Jeranko je času, ko se je povsem potopil v potapljanje, zaključil študij strojništva na ljubljanski strojni fakulteti. »Po magisteriju sem bil dobro leto zaposlen kot razvojni vodja pri podjetju J&J Design, razvijali smo hibridno plovilo greenline 36. To je bila izjemna izkušnja.« Nato je kot vrhunski športnik dobil zaposlitev pri slovenski policiji. Potapljanje je in bo, kot pravi, še dolgo njegovo življenje, konec koncev je to tudi njegov hobi. »Pri podvodnem ribolovu zelo uživam, pred nedavnim pa me je začelo privlačiti tudi podvodno fotografiranje.«

Prijateljsko vzdušje

Pri klubu za prosto potapljanje Apnea organizira tudi delavnice in tečaje potapljanja, ki jih kot inštruktor tudi vodi, ter pripravlja različne druge dogodke. Organiziral je tudi že predavanje, ki sta se ga udeležila že omenjeni Rus Aleksej Molčanov in Hrvat Goran Čolak.

»Potapljačev, ki se srečujemo na tekmovanjih, ni veliko in lahko rečem, da smo kot družina. Seveda smo tekmeci, a z nekaterimi smo predvsem prijatelji. Z Aleksejem in Goranom smo skupaj prepotovali kar nekaj sveta, družijo nas številne skupne dogodivščine. Poleg tega se na tekmovanju ne osredotočaš na rezultat tekmeca, ampak poskušaš doseči kar najboljši rezultat, ki si ga sposoben. Tekmovalni dosežek, ki je posledica tega, je pravzaprav v drugem planu.«

Jerankov pogled je tudi nekoliko bolj dolgoročno uprt v področja, ki se povezujejo in prepletajo s potapljanjem. »To vključuje navtiko v povezavi s potapljanjem ‒ v mislih imam koncept aktivnih počitnic, ki ga bom začel vzpostavljati letos. Na hrvaški obali bom ponudil počitnice, kjer bodo udeležencem na voljo izkušnje jadranja, prostega potapljanja in podvodnega ribolova, pa tudi stoječe veslanje in še kaj,« razloži svoje načrte.

Samo Jeranko

Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: osebni arhiv, Helena Kermelj.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri