Urška Habjan je soustanoviteljica in predsednica Športnega in kulturnega društva Capoeira Slovenija, ki deluje od leta 2005. Svoje znanje capoeire je izpopolnjevala kar v Braziliji, kjer je s presledki preživela skupaj skoraj dve leti.
Kje ste se srečali s capoeiro?
V Braziliji, ko sem bila na počitnicah. Ko sem poskusila, nisem mogla več nehati. Zlasti ko sem gledala domačine, se mi je capoeira zdela umetnost. Njihovo navdušenje, zagon in energija s katero prepevajo in trenirajo, so me povsem prevzeli.
Kaj sploh je capoeira?
Plesno-borilna veščina, kjer gre v osnovi za borbo, ki se skriva v osnovnem plesnem koraku. Z mojega vidika je veliko več kot to, ker obsega del njihove kulture, uporablja se jo kot terapijo in kot sredstvo za izobraževanje, torej ni samo šport. Lahko je tudi umetnost, ker vsebuje glasbeni del s petjem, ploskanjem, igranjem na berimbau, tamburin in veliki boben. Težko jo je opredeliti enoznačno.
V svojem bistvu je borilna veščina. Z njo se lahko naučiš samoobrambe, hitrejših refleksov in še veliko več. Vsak lahko v njej najde tisto, kar želi. Lahko pa je tudi samo oblika druženja in rekreacije. Trenirajo jo lahko otroci in starejši, s tem da vsak dela tisto, kar zmore. Lahko treniraš hitreje ali počasneje, bolj zgoraj ali na tleh. Kar ti dela težave, preprosto izpustiš.
Od kod potem v capoeiri plesni elementi?
Ti plesni elementi so zato, ker so z njimi sužnji prekrili, da vadijo borilne veščine, hkrati pa pomagajo, da znaš uporabljati celotno telo ter zakriti svoj pravi namen. Z zgornjim delom telesa narediš en gib in soigralec te pogleda, kaj delaš, medtem ko udariš z nogo. Bolj gre za neke vrste zvijače s telesom, kar je dobro, ker si mehek in plesen, če pa si statičen, si lahka tarča. Pri capoeiri veliko gibov izhaja iz bokov in treba je znati premikati jih. Meni je zelo pomagalo učenje sambe, da sem sploh začutila, kje imam boke, in da sem jih znala obrniti na levo in desno stran.
Kateri del capoeire je vam najbolj blizu?
Ponotranjila sem vse vidike capoeire, ker učim druge in si ne morem privoščiti, da bi imela en del raje. Moram znati vse, kar pa je pravzaprav življenjski proces.
V Brazilijo ste se večkrat vračali, ste tudi trenirali capoeiro?
Izbrala sem si študij antropologije in temo za magisterij ter doktorat v povezavi s capoeiro. Tako imam vse hkrati, študij, treninge in potovanje.
Kaj ste vi pridobili s capoeiro?
Prek capoeire sem se spoznala, uspelo mi je premagati različne strahove in sram, ker me je bilo strah javnega nastopanja, kaj šele, da bi v javnosti pela na glas in igrala inštrumente. Pri capoeiri pa to gre, ker se moram med nastopom ukvarjati z vajami, da se ne spotaknem. Zelo dobro sem se naučila brati telesno govorico, ker ko z nekom vadim, opazujem, kaj dela, da se znam odzvati na to. Bolj sem sproščena, ker med treningom pozabim na vse in se ukvarjam samo s tistim, kar delam. Izpopolnila sem koordinacijo, moč in ravnovesje. Najprej sem si rekla, da gre za rekreacijo, pri kateri se zelo dobro spotim in naredim nekaj za telo, potem pa sem le videla, da dobim veliko več. Spoznala pa sem tudi zelo veliko zanimivih ljudi.
Besedilo: Suzana Golubov