Aditivi - ali so v resnici tako škodljivi?

Torta iz trgovine, torta marljive sosede. Dve na las podobni slaščici. Dokler ne pokukamo pod pokrov.

Pod svetlečo glazuro. In prelistamo sestavine. Pri čemer so nam sosedine povsem poznane. Od moke do masla. Pri kupljeni pregrehi pa je tu: uganka na uganko. O večinoma neimenovanih aditivih. O E-jih.

Katera torta je torej boljša? Katera do naših notranjih organov prijaznejša? Katero bomo izbrali? Kaj pa, če izbire ni? In je na voljo samo torta iz trgovine?

»Ja, to se pogosto zgodi. Ker je takšen ritem življenja. Hiter. Zato brez aditivov pač ne gre,« dandanašnjo podobo sveta slika prehranski svetovalec Rok Pirnat Živec. »Ker nimamo več dovolj časa za nenehno pripravo hrane. Poleg tega ne smemo pozabiti, da ogromno hrane uvozimo. Če bi torej hrano pridelali vsak zase, aditivov tako rekoč ne bi potrebovali.«

Pisani bomboni, juhe iz vrečke

»Vse to, seveda, drži kot pribito. A pozor. Zakaj so potem v živilih tudi povsem nepotrebni aditivi. Recimo barvila,« se sodobnim trendom zoperstavlja Tomaž Ogrin, kemik in raziskovalec na Inštitutu Jožefa Stefana.

»Morajo biti živila res tako zelo izrazitih, kričečih barv, da jih sploh kupimo? Ne bi raje posegli po izdelku brez vsakršnih barvil? Sam bi, na primer, izbral sosedino torto. Ali pa je raje sploh ne bi jedel. Ker, veste, aditivi so nadvse zapletena reč, saj gre za 500 in več različnih snovi, in to iz vseh vrst kemije, ki jih v mojem otroštvu niti poznali nismo, kaj šele uživali. Zato se sprašujem, ali so tudi v današnji prehrani res tako nujni, neizogibni.«

Še zlasti v živilih za najmlajše jedce. »Starši mlajših otrok morajo torej vedeti, da je na trgu vse več živil, ki se tržijo za otroke in prav tako vsebujejo aditive, ki jih, upoštevajoč načelo previdnosti, v mladosti ni priporočljivo uživati,« zveni opozorilo Zveze potrošnikov Slovenije in njene živilske tehnologinje Marjane Peterman. »Ti aditivi so predvsem ojačevalci arome, ki jih najdemo na primer v juhah iz vrečke, pa konzervansi, ki jih primešajo celo kisli repi, tu so še umetna sladila in barvila, s katerimi barvajo tako pisane bombone kot pijače.«

Ko se jogurt prelevi v napitek z aditivi

»Alarmni zvonec bi se torej moral že davno oglasiti. Kajti številni aditivi, zlasti umetna sladila, med katerimi je tudi zloglasni aspartam, so v primeru dolgotrajnega uživanja škodljiva,« iz raziskav osrednje sporočilo lušči Ogrin. »Ja, a proizvajalci ne posegajo več tako pogosto po njem in njemu podobnih aditivih. Ker je ljudi strah. Ker je svet preplavila vest o škodljivih aditivih. In to kljub temu da so študije pokazale, da v zmernih količinah aditivi le niso strupeni,« žogico miri Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. S poudarkom, da zgodba o aditivih niti najmanj ni črno-bela.

»Dejstvo je namreč, da lahko aditive dodamo živilom samo, če izpolnjujejo tri pogoje: tehnološko upravičenost, ne smejo biti škodljivi za zdravje in ne smejo zavajati potrošnika. Ja, in več aditivov vsebujejo predvsem predelana živila, kot so na primer piškoti, brezalkoholne pijače, deserti, prigrizki. Tudi torta sosede vsebuje dovoljeni aditiv. To je pecilni prašek. Konzervansi so neizbežni tudi v mesnih izdelkih, medtem ko navadni jogurti aditivov nimajo. Ampak kaj, ko prav ti izdelki brez aditivov prevečkrat ostanejo na trgovski polici. In tako se navadni jogurti brž prelevijo v napitke, ki jim proizvajalci dodajo takšne in drugačne sladkorje, aditive.«

Špinača in srbečica v grlu

»Da so trgovine polne predelanih živil z aditivi, smo torej v prvi vrsti odgovorni vsi mi – potrošniki. In to zaradi našega nekritičnega povpraševanja,« se glasi svarilo Zveze potrošnikov Slovenije. »Sestavine so namreč napisane na vseh izdelkih. A kupci smo o njih velikokrat premalo poučeni, za nameček se nam v sodobnem času nenehno mudi,« dodaja Pirnat.

»Tudi v trgovini si ne vzamemo dovolj časa, da bi se poglobili v sestavine. Še več: namesto da bi brali in preverili, kaj kupimo, jo raje mahnemo v bio- in ekotrgovine. Ampak tam ni nič drugače. Pravzaprav tam v resnici plačamo ogromne zneske za živila z oznako bio in eko, pa čeprav je to zdrava hrana le v narekovajih, saj prav tako vsebuje konzervanse.«

»Ja, vsako živilo je treba posebej preveriti,« nit pogovora nadalje vleče prehranska terapevtka Alja Dimic. »Ker jagode niso alergene, kot se je v zadnjih letih kot ogenj razplamtela vest. Alergije in druge posledice povzročajo v resnici škropiva, s katerimi na teh rdečih sadežih zatirajo škodljivce. Kar je dokazalo že nešteto kupcev. Če so uživali jagode brez škropiv, so jo odnesli brez vsakršnih posledic, škropljene jagode pa so jim jo pošteno zagodle. Vsak mora torej poslušati sebe. Svoje telo. In njegov odziv na zaužito hrano. Nihče me ne bo prepričal, da je špinača iz trgovine tako zdrava, če pa ljudem povzroča srbečico v grlu. Kako je namreč mogoče, da po neškropljeni špinači srbečice ni. In, veste, takšnih zgodb je malo morje.«

Zavajajoči strahovi

»No, ampak vsega le ne gre metati v skupen koš, kot se to godi na spletu, po katerem krožijo številni neutemeljeni seznami škodljivih aditivov,« je odločna Petermanova z zveze potrošnikov. »Številni aditivi so namreč snovi, ki so naravno prisotne v živilih. V sadju in zelenjavi je to recimo aksorbinska kislina (E300). Vedeti je tudi treba, da je uživanje mikroorganizmov, ki bi se lahko razvili v pokvarjenem živilu, zagotovo večje tveganje za zdravje kot aditiv, ki to preprečuje. Dejstvo pa je tudi, da noben aditiv ne sme škoditi zdravju. Zato so na aditivih narejene ocene tveganja in vsaka skupina aditivov se ocenjuje na pet do deset let. Ocene tveganja pa so pogosto narejene tako, kot če bi aditiv jedli z žlico.«

»Ja, res je. Področje aditivov ni samo eno zelo raziskanih, ampak je tudi zelo podrobno urejeno. Nič ni prepuščeno naključju,« nadaljuje Blaznikova. »Zakonodajalec je torej natančno določil, kdaj lahko proizvajalci posamezen aditiv uporabijo in v kolikšnih količinah. Tako je na primer tudi pri modrem sladoledu – ki seveda ni obarvan z naravnimi barvili – točno določena količina barvil, ki jo lahko sladoledni mojstri uporabijo. Pri tem pa je treba vedeti, da so te količine omejene v posameznem sladoledu do te mere, da tudi največji jedci in ljubitelji, ki bi pojedli celo četo tega sladoleda s tem istim aditivom, še vedno ne bi presegli dopustne dnevne količine aditiva. Aditivi tako ne bi mogli nikakor vplivati na njihovo počutje, zdravje.«

Prepovedano barvilo za klobase

Ne nazadnje je tudi sol – ponazarja Petermanova – aditiv. »A ker smo jo v prehrano vključili pred stoletji, ni podvržena oceni tveganja, kot to velja za vse druge aditive. In veste, kaj bi se zgodilo, če bi bila? Potem bi postala prepovedan aditiv.« In bi delila usodo z aditivom E128, po katerem so večinoma posegali Britanci. Da so bile njihove otoške klobase značilno rdeče. A posledično prav zaradi tega barvila menda tudi rakotvorne. Aditiv so zato prepovedali.

»In prav ta zgodba dokazuje, da je skrajni čas, da rečemo bobu bob. In nehamo jesti samo z očmi,« piko na i pristavlja Ogrin. »Če je neki aditiv dokazano škodljiv, rakotvoren, lobiji pa dosežejo, da ga imamo kljub temu v živilih, in to pod pretvezo, da je škodljiv samo v prevelikih odmerkih in da so zato omejili količine, ki jih industrija ne sme preseči, je povsem sprto z zdravim razumom. To je absurdno. Zato so tu dvomi. O tem, kdo sploh še govori resnico. In dvomi tudi o izsledkih vseh teh silnih raziskav, na podlagi katerih pišejo zakone. Treba je namreč vedeti, da jih opravljajo inštituti, ki so javni in pod določenimi pritiski, vplivi.«

Aditivi in njihova nervoza

Zato so tu še raziskave neodvisnih, nevladnih institucij. »Teh zaradi financ seveda ni v takšnem izobilju. A jih je dovolj, da lahko rečemo, da kažejo povsem drugačno sliko,« razgrinja Dimičeva. »Pa še študije imamo, da je raka v zadnjih letih vse več. Nekaj je z našimi živili, prehrano torej hudo narobe,« sliko dopolnjuje Ogrin.

Preberite: Zaradi raka bo do leta 2030 umrlo 5,5 milijona žensk letno

»Na kar nas sprva opozarjajo alergije, tudi vnetja, ki sčasoma, če nanje nismo pozorni, prerastejo v hujšo bolezen. V raka,« besedo prevzame Dimičeva. »In kako to bolezen zdravijo uradni zdravniki na nemških, ameriških madžarskih in drugih inštitutih, s katerimi sem imela priložnost sodelovati? In to četrti stadij raka? V prvi vrsti z ekološko hrano. In s prepovedjo uživanja vseh živil z aditivi. Ali ni to dovolj zgovoren podatek? Zdravje je torej treba vzeti v svoje roke. In pretuhtati, kako naprej. Kaj izbrati, kaj jesti.«

In poskrbeti – pogovor nadgradi še svetovalka za prehrano Živa Pogačnik – za ravnovesje. »Med jinom in jangom. Med petimi ključnimi elementi. In med petimi organi: jetri, pljuči, srcem, ledvicami in vranico. Tako že krepkih dva tisoč in več let uči tradicionalna kitajska medicina. S poudarkom, da pozimi uživamo več toplih živil, med katera sodijo česen, čebula, cimet, poleti pa več hladnih. Recimo lubenico, jabolka. Ne glede na letni čas pa se moramo izogibati aditivom. Ker so za naše organe preveč intenzivni. In imajo preveč nervozno naravo. To se ob uživanju določenih barvil kaže recimo kot hiperaktivnost.«

Neraziskane mešanice

Kar so vrsto let proučevali britanski znanstveniki in nazadnje dokazali, da tako imenovana azo barvila povzročajo hiperaktivnost. Evropska agencija za varnost hrane se s tem ni povsem strinjala. Zatrjujoč, da so britanske raziskave omejene, statistično neznačilne. In s temi – roko na srce precej mlahavimi izgovori – so dosegli, da barvila ostajajo v bombonih, slaščicah, gaziranih napitkih. Edini dosežek je, da je na njih odtlej najti napis, da lahko ta živila zaradi barvil škodljivo vplivajo na aktivnost in pozornost otrok.

»Če ga, kakopak, v vsem tem hitenju mamice in očki sploh opazijo. Zaznajo,« se na glas sprašuje Ogrin.

»Vprašanje je tudi, koliko so poučeni o sestavinah. In o tem, da so predelana živila, ki so polna aditivov, tako rekoč mrtva. Naše telo pa je živo. In mrtvo in živo ne gresta skupaj,« še eno dejstvo niza Dimičeva. Dejstvo, s katerim se strinjajo vsi sogovorniki po vrsti. Tudi Blaznikova. »Ja, takšna živila so biološko manj vredna. Zato je vsekakor bolj priporočljivo izbrati nepredelana živila. S čim manj aditivi. Ne nazadnje moramo biti pri mešanici aditivov vendarle previdni. To, kako aditiv iz enega živila in aditiv iz drugega ter aditiv iz tretjega živila skupaj vplivajo na naše zdravje, še vedno ni raziskano.«

Zato je za konec tu še kako primeren nasvet:

za nakup si je treba vzeti čas. Za prebiranje sestavin. »No, pa tudi za kuho in peko. Saj se dolgoročno zanesljivo obrestuje, če piškote, marmelade in kruh iz trgovine zamenjamo s svojimi mojstrovinami. Ne boste verjeli, vse to je lahko zelo urno narejeno in spečeno. Le elan in malce prakse potrebujemo,« pogovor zaokroža Dimičeva.

Je torej odločitev že sprejeta? Torta iz trgovine ali sosedina?

Besedilo: Igor Krmelj

Članek je bil objavljen v reviji Jana. Zgodbe z najnovejše naslovnice preverite na www.revija-jana.si.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ