Vida Petrovčič: "Med hujšanjem nisem bila tečna"

"Hujšati se da in ljudje, ki se odločijo za hujšanje, naj vztrajajo pri tem, naj bodo disciplinirani. Treba se je zavedati, kaj je vzrok in kaj posledica. Če je posledica debelost, je treba preveriti vzroke in si preprosto povedati: ne bom več dopuščala vzrokom, da živijo, ne bom več to delala, da ne bom imela takih posledic. Čeprav znata vzrok in posledica majčkeno šepati pri odločit­vi," je odločna Vida Petrovčič ob predstavljanju svojih pogledov na hujšanje.

Je pomlad primeren čas za nov način življenja, za hujšanje?

Spomladi vse cveti, vse raste in veliko je energije, treba je iti ven. Zelo pomembno je, da greš na sonce, se nadihaš svežega zraka, sprehodiš, da piješ precej vode in mogoče spustiš kakšen obrok. S tem si vse naredil. Ljudje dobijo diabetes, če jedo preveč sladkorja in škroba, ker trebušna slinavka takrat prekomerno dela, sicer pa se spočije, in ko se spočije, se človek malo pomladi.

Bistvo zgodbe je, da se ti notranji organi malo spočijejo. Ponoči načeloma spimo, če pa se pred spanjem najemo, mora želodec mleti, če pijemo vino, delajo jetra. Alkohol ni v redu, zlasti pivo, ki ima visok glikemični indeks. Če pivu rečeš ne, je to že zelo veliko. Gre za odločitev, ki mora biti resnično osebna.

Kako začnemo hujšati?

Najprej je odločitev, potem je treba ozavestiti samega sebe, svoje ­vzorce, prepričanja, reakcije in pokukati ven iz svoje škatle in reakcije.

Ali za hujšanje nujno potrebujemo strokovnjaka?

Ljudje naj najprej poskusijo sami, če pa jim ne bo šlo, naj si koga poiščejo, ker v vsakem primeru morajo shujšati sami. Nihče drug ne bo shujšal namesto njih. Naj preprosto jedo manj, naj vse obroke prepolovijo, lahko si recimo kupijo manjše krožnike. Tudi hodijo naj pol ure več na dan, pijejo manj alkohola in hodijo prej spat, da se spočijejo.

Velikokrat ljudje utrujenost potešijo s hrano namesto s počitkom. Napačni vzroki in posledice. Če smo žejni, jemo, če smo utrujeni, jemo. Prenehajmo, hrana ni odgovor, čeprav ima najhitrejši učinek. Če imam težavo, pijem alkohol. Zakaj? Treba se je umiriti. Ves čas živimo v coni udobja in čim nekaj skoči iz te cone, hočemo spet nazaj v udobje. Takrat je najlažje nekaj pojesti in s tem na hitro spet doseči udobje, pa sploh ni pomembno, ali je to prava rešitev.

Je za primerno težo pomemben notranji mir in zavedanje vsakega trenutka?

V vsakem trenutku moram vedeti, kaj se z mano dogaja. To pomeni, da se moram zelo veliko ukvarjati sama s sabo in ozavestiti svoja občutenja. Ozavestiti, zakaj posegam po hrani, kadar sem nervozna, zakaj raje ne popijem skodelice kamiličnega čaja, zakaj kadar sem zaspana in utrujena, posežem po hrani …

Tega pravzaprav ne počnemo, ker se ne ukvarjamo s sabo. Nismo navajeni, premalo časa imamo zase, premalo se družimo in pogovarjamo o pomembnih stvareh, preveč se pogovarjamo o materialnem. Vse zunanje moramo ponotranjiti, poiskati medsebojno zvezo s sabo, da lahko prerastemo neke vzorce obnašanje in prepričanja, ki niso prava.

Za odločitev je v bistvu potrebna brca, pa vedeti moraš, kaj moraš narediti, kar je zelo pomembno. Ljudje so zbegani, ker bi radi, pa ne vejo, kako. Pomembna so druženja, kjer se ­lahko pogovarjaš o hujšanju. Tudi sama vodim delavnice na temo hujšanja in na njih ženske govorimo natanko o teh stvareh, vendar popolnoma neobremenjeno. Brez presoje, analize, ni pomembno, ali je kdo shujšal ali ne, mi se samo pogovarjamo o tem. Kaže, da ženske velikokrat potrebujemo druženje in pogovarjanje – nekakšen krožek hujšanja.

Ste zdaj sinonim za hujšanje?

Bila sem že, še preden sem napisala prvo knjigo. Vsi so se spraševali, kaj je zdaj to. Knjiga je bila samo še vprašanje časa. Zanimivo, da sem bila na naslovnici Jane, ko sem shujšala, nikoli pa zaradi novinarskega dela. Nad tem dejstvom sem se zamislila.

Je pri vzdrževanju teže potrebna disciplina?

Zagotovo, prav tako pa tudi odločenost. Disciplina je mogoče težka beseda, lahko marsikoga odvrne, ampak lahko se vprašamo, ali je potrebna disciplina, da vsak dan pospravimo posteljo. Tako kot pri pospravljanju, se nekega dne navadimo, da imamo vsak dan določena opravila. Če je kakšno opravilo, ki nam ne gre najbolje od rok in bi raje videli, da ga ne bi bilo, treba opraviti, se lahko vživimo v vlogo, da smo profesionalne čistilke oziroma trenerke, fizioterapevtke, medicinske osebe, pač profesionalne osebe, ki delamo profesionalno.

Kaj je osnova vaše diete?

Moja dieta je zasnovana na živilih z nizkim glikemičnim indeksom. Jem samo takšna živila. Pogledam živilo, če ima nizki glikemični indeks, ga vzamem. Kakšne so kombinacije, je odvisno od vsakega posameznika, kaj mu bolj paše. Eni ne marajo jajc, eni mesa, eni rib, eni imajo raje sir . .

Ste se posvetovali s strokovnjakom, ko ste se lotili diete?

Kar se tiče glikemičnega indeksa, sem brala knjige. Seveda pa mi je na začetku zdravnica rekla, naj shujšam zaradi holesterola, ampak ona mi ni priporočila te diete. Bila je zdravnica iz medicine dela. Kolikor slišim od ljudi, imajo zdravniki zelo stroge metode za hujšanje in se ob njih ne počutijo dobro.

Kako to, da ste se lotili pisanja knjige Shujšajmo skupaj?

Dajala sem intervjuje za različne ženske časopise. Kljub temu so me ljudje vedno spraševali, kaj in kako. Videla sem, da ni dovolj, da dam samo intervju, ker ga ljudje pozabijo. Navsezadnje sem knjigo napisala sama, intervjuje pa so pisali drugi in nikoli niso omenili vsega. Pomembno je, da v življenju poiščemo modele, ker gre z njimi lažje. Začutila sem, da me ljudje dobesedno smatrajo za model, ker so me spraševali in ker me vsi poznajo in me gledajo na televiziji, saj je to moj poklic. Rekli so: glej, kakšna je in mi telefonirali tako, da sem se odločila napisati knjigo.

Zakaj ste kmalu zatem napisali še knjigo Skuhajmo skupaj?

Prvo knjigo sem si zamislila, ker sem novinarka, kot knjigo s povratno informacijo. Zanimajo me ljudje, ravnala sem tipično novinarsko. Bila je interaktivna knjiga, zato sem že čez tri mesece izdala drugo knjigo z odgovori na vprašanja ljudi. Prva je bila vržena v prostor, ljudje so jo začeli brati in ženske so mi pisale na elektronski naslov in na dopisnice, priložene v knjigi. Očitno so se v njej našle in so tudi pisale, da so se videle v knjigi. Ti dve knjigi sta sestri, celota.

Zakaj ste potem pred kratkim napisali še knjigo 70 najboljših receptov za hujšanje?

Zato ker ženske, ki hujšamo, jemo jedi z nizkim glikemičnim indeksom, teh pa ni prav veliko, niti kombinacij niti idej. V prvi knjigi sem napisala, kaj jem, in to je zelo malo: jogurt in grenivka. Kamorkoli sem prišla, so ženske spraševale, kaj sploh lahko jem …

Poleg tega se vedno pojavi drama: ženske, ki hujšajo, po večini so ženske, vsaj z njimi imam stik, postanejo predmet pogovora. Dobi se družba in ta ženska postane center debate, kar je treba preprečiti. Tudi ko prideš k mami na kosilo, je težava, kaj naj skuha za kosilo. Zato sem napisala te recepte, ki so dejansko preizkušeni.

Je hujšanje postala dejavnost?

Rada se ukvarjam s tem, hkrati se precej izobražujem. Najbolj me veseli delo s posamezno osebo, da ne gre za 'industrijo'. Pogosto so vsa ta hujšanja množična zaradi tega, da se naenkrat pobere veliko denarja. Lahko si privoščim ukvarjanje z eno osebo, ker s tem lastnega preživetja ne ogrožam. Razlika med skupino, v kateri je 50 žensk, in individualnim treningom je velika. Pravzaprav sem trenerka. Če bi se recimo vi odločili hujšati, bi vam pomagala tako, da bi vi s svojimi izkušnjami in tistim, kar zmorete, lahko dojeli, usvojili in izpeljali hujšanje. V tem je razlika med osebno vodenim hujšanjem in programi, ki so zapisani in po katerih morajo vsi enako delati, pa nihče ni zadovoljen.

Kaj zajema individualni trening?

To pomeni, da z osebo skupaj hujšava sedem tednov. Greva skupaj skozi vse psihične ovire in dogodke. Kot da bi bila trenerka Tine Maze in bi jo poskušala usmerjati, da poišče način smučanja, ki je njej najbližji. Lahko bi bila tudi trenerka za kakšno drugo zadevo, saj se na tem področju postavljajo splošna vprašanja in lahko veljajo za katerokoli drugo zadevo.

Kako so vas gledali v službi, ko ste se začeli ukvarjati s hujšanjem?

V službi mi direktno ni rekel nihče nič, ampak nekdo z radia mi je rekel, da je slišal, da se moja knjiga dobro prodaja. Odgovorila sem mu: A veš, da se res. Odvrnil je, češ naj počakam, da bom napisala kakšno pravo knjigo … Problemi, ki jih imajo ljudje s hujšanjem, so pravi problemi in tudi knjiga je zato prava.

Dobila sem občutek, da intelektualci na te stvari gledajo zviška. Saj ni pravih in nepravih tem. Prave teme so tiste, ki jih imajo ljudje za problem. Tudi kot novinar sem tako razmišljala. V Polnočnem klubu gostje po navadi niso privilegiranci, ki bi bili vsak dan na programu. To so majhni ljudje z velikimi temami. Vsak majhen človek ima tudi velike teme. In hujšanje je ravno tako velika tema majhnega človeka. Veliki ljudje po navadi ne povedo, kako hujšajo, in skrivajo težave.

Napisala: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.