25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Kako eko je bio?

8. 10. 2010

Je vredno za bioživila plačevati več?

Ob vstopu v Evropsko unijo so tudi za nas začeli veljati evropski zakoni. Kljub temu pa so raziskave med kupci pokazale, da njihovo zaupanje do teh izdelkov ni takšno, kot bi si proizvajalci želeli in pričakovali.

Mogoče so bili potrošniki preprosto prevečkrat prepeljani žejni čez vodo. Kako bi sicer pojasnili, da izdelkom, pridelanim biološko, očitno ne verjamejo kaj dosti. V anketi, ki so jo nemški kolegi izpeljali v 15 članicah EU, je kar 87 moških, starih med 18 in 60 let, na vprašanje odgovorilo, da se med bioživili skriva tudi precej gnilih jajc.

Nekaj zgodovine s tega področja ne bo škodilo. Do leta 1991, ko je v Uniji stopila v veljavo uredba o ekološkem kmetijstvu, obvezujočih predpisov za bioizdelke sploh ni bilo, razen pravilnikov nekaterih združenj in z njimi povezane samokontrole in samoobvezanosti vključenih.

Leta 1999 se je pridružila še uredba o ekološki reji živali, ki velja za izdelke živalskega izvora. V Sloveniji smo pravilnik, ki je skladen z zahtevami obeh uredb, dobili leta 2001, seveda pa danes veljajo evropske uredbe. Poleg izraza ekološko se lahko uporabljata tudi biološko ali organsko kmetijstvo.

Živilo lahko nosi oznako ekološko le, če zadostuje vsem kriterijem in če je bil zanj izdan certifikat. To pomeni, da so njegove sestavine v celoti ali najmanj 95 odstotkov kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma če pravilnik ne dovoljuje drugače. Nosi lahko tudi poseben znak, pri nas na primer BIODAR.

Ta je kolektivna znamka za živila, ki so pridelana ali predelana po standardih za ekološko kmetovanje Zveze združenj ekoloških kmetov. Izjema so ribe in divjačina, ki se jih ne sme označevati z oznako ekološki.

Z označevanjem pa so povezane tudi najpogostejše in najlažje možnosti za prevaro kupcev.

Kadar vam z embalaže namesto “bio” ali “eko” sijejo le oznake, kot so alternativno, naravno, integrirano, nepredelano, neškropljeno, certificirano, prihaja s kmetije, iz kontrolirane pridelave, tradicionalni način proizvodnje in podobni, potem lahko upravičeno pomislite, da vas morda hočejo potegniti za nos.

Ti izdelki niso nujno slabi, vendar pa v nobenem primeru niso iz ekološke pridelave. Take olepšave vam le skušajo pričarati deželno idilo, vendar pa niso zaščitene, zato so brez prave vrednosti.

Prava ekološka živila so vzgojena ali pridobljena brez uporabe umetnih gnojil in kemijsko sintetičnih pesticidov, z živalmi ravnajo, kot zahteva praksa, njihova krma pa je večinoma prav tako bio. Že če je pri neki živali treba dvakrat uporabiti sintetična zdravila, se njeno meso ne sme več prodajati kot bio.

Popolnoma prepovedano je tudi preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki. Bioživilo ne sme vsebovati gensko spremenjenih organizmov in tudi ne ojačevalcev okusa, umetnih sladil in barvil ter umetnih ali naravnim identičnih arom. Le največ ena desetina dodanih snovi lahko izvira iz konvencionalne pridelave, nekatera združenja pa so ta delež omejila na še manj.

Zaupati je lepo, zaleže le nadzor

Da proizvajalci zares upoštevajo predpise uredbe o ekološki pridelavi živil, jih nadzorujejo različne službe. Nadzor pri nas izvaja Oddelek za kontrolo ekološkega kmetijstva pri Kmetijskem zavodu Maribor. Kontrolor vsaj enkrat letno obišče ekološko kmetijo in pridelovalce ekoloških živil, običajno nenapovedano.

Pridelovalce je največkrat treba opozoriti na pomanjkljivo dokumentacijo. Vsakdo, kdor želi svoj izdelek opremiti z napisom bio, mora pravilno obvladati in opraviti vse procese od dobave, veterinarskega pregleda, gnojenja, pridelave do prodaje izdelkov.

Tudi v tujini preverjajo

Kako dobro deluje sistem, kažejo številne raziskave različnih pooblaščenih institucij, med katerimi je tudi Urad za nadzor živil iz Baden-Württemberga, ki je specializiran predvsem za analizo ostankov pesticidov v sadju in zelenjavi.

Pri tem se v povprečju negativno izkaže 75 odstotkov konvencionalno pridelanega sadja in le 5 odstotkov ekološko pridelanega. Pa še pri slednjih gre ponavadi za količino ostankov, ki je pod mejno vrednostjo in so lahko posledica kontaminacije iz bližnjega nasada konvencionalne pridelave.

Če pa pri nekem sadežu najdejo ostanke več prepovedanih pesticidov, tega seveda ne oprostijo, pa čeprav morda nosi znak ekološke pridelave države, iz katere izvira.

Po izkušnjah se “gnila jajca” pogosteje skrivajo med bioizdelki iz prekomorskih držav, zato jih ponavadi še ostreje vzamejo pod lupo. Vendar pa to še ni vzrok, da uvoženim ekološkim izdelkom ne bi verjeli, saj tudi v državah, od koder prihajajo, veljajo enaki ali podobni zakoni in nadzor.

Toda zakaj je kljub dobremu delovanju nadzornega sistema zaupanje evropskih potrošnikov v bioživila tako majhno?

Morda je k temu pripomogla tudi napaka iz vrst ustaljene zveze ekoloških pridelovalcev, ki so izdelke po uredbi Unije za daljši čas prekvalificirali v “poceni bio”. S tem nazivom so označili izdelke s kmetij v času preusmeritve.

V Sloveniji se izdelki s tovrstnih kmetij šele v drugem in tretjem letu preusmeritve lahko označijo za pridelke iz preusmeritve, za ekološke pa šele takrat, ko je kmetija priznana kot ekološka. Tudi na možnost, da bi dokupovali konvencionalno pridelano seme, živali, krmo ali gnojilo, je laže pomisliti kot izpeljati. Zelo jasno je napisano, kaj pridelovalec sme vzeti s konvencionalnega trga, nakup pa mora biti tudi odobren.

Dva svetova: teorija in praksa

Uredbo Evropske unije in zaščitni znak bio danes podpira tudi večina zvez za ekološko pridelavo in predelavo živil, kar je pomembno, sicer je zelo težko verjeti, da bi se delež bioloških živil lahko povečal.

Tržni delež bioloških živil je leta 2003 v Evropski uniji znašal 2, 3 odstotka. Slednje je pravzaprav smešno, saj večina vprašanih potrošnikov meni, da so biološka živila zanje zelo pomembna. Vendar pa jih ob tem tudi skrbi, da je najti pravo ekološko živilo le teorija, v praksi pa so izkusili ravno obratno, kot služenje mastnih denarcev in goljufanje.

Morda ni pravo vprašanje, zakaj so ekološka živila tako draga, marveč zakaj so konvencionalna lahko tako poceni. Veliko običajnih kmetovalcev si povzročenih stroškov ne povrne s ceno, marveč jih nosi skupnost.

Na nemškem inštitutu za raziskovanje ekološkega gospodarjenja so ugotovili, da se pri nastanku konvencionalnega zrezka v primerjavi z ekološkim sprošča štirikrat več toplogrednih plinov, obremenitev podtalnice z nitrati in fosfati pa je približno štirikrat večja.

Če bi kmetijam naložili stroške za obremenjevanje okolja, potem bi se razlika v ceni med konvencionalno in ekološko pridelano svinjino zmanjšala s 60 na 20 odstotkov.

Internalizacija zunanjih stroškov bi bila prav tako nujna. To pomeni, da bi davki za obremenjevanje okolja s sredstvi za zaščito rastlin in nitrati padli na kupce konvencionalno pridelane hrane. Avstrija, Danska in Nizozemska si s takimi davki ne delajo nobene škode, temveč celo dobro izvažajo.

Zahrbtni "doma je ceneje"

Sami pa se morate vprašati, ali si s prepričanjem, da je doma ceneje, v resnici ne mečete polena pod noge. Odkar sveža biološka živila ponujajo tudi supermarketi, so se tudi ekološki kmetovalci prisiljeni že dolgo bojevati s konvencionalno pridelujočimi nasprotniki.

Marsikdo pri nas si privošči drago kuhinjo, kupuje pa najcenejša živila, ki pogosto niso najkakovostnejša. A na splošno očitno še niso pripravljeni, da bi za kakovostna živila plačevali več kot na primer Italijani ali Francozi.

Vendar pa to, da ste biokupec, ne pomeni, da se morate posloviti od svojega avtomobila, počitnic in kina. In morda kljub temu ne boste zapravili več denarja kot do zdaj.

Raziskave so namreč pokazale, da gospodinjstva, ki se oskrbujejo z biološko hrano, ne zapravijo nič več kot običajna, saj zelo redko kupujejo sladke gazirane pijače, raznovrstne čipse, smokije in druge grizljavčke ter se prehranjujejo s hitro hrano.

Skupna igra ekoloških živil in supermarketov je tako in tako temelj za pakt s hudičem. Saj veste, kako je - če nakupujete pri velikem trgovcu, se morate tudi podrediti njegovim pravilom.

Skrb je naslednja: da so proizvajalci lahko konkurenčni, se morajo pogosto omejiti le na izbrane rastlinske vrste ali živali in na manj različnih izdelkov. To pa pomeni več transporta za krmo, gnoj in izdelkov na daljše razdalje – in ideal ekološkega se s tem podre. Kljub temu pa je navzočnost ekoloških živil v supermarketih potrebna, saj “roba” mora priti do kupca.

Prepričanje, da se bodo meščani po izdelke vozili od kmetije do kmetije, je namreč le iluzija. Kmetje pa si lahko odrežejo večjo rezino tudi, če se po regijah povežejo med seboj in prodajajo na krajevnih tržnicah in v bioprodajalnah, kar je pri nas pogosto. Tržnica z ekološkimi živili ni le v Ljubljani, marveč tudi v Naklem, Mariboru, obudili naj bi jo spet v Novem mestu.

Kakšno pot si boste izbrali in kako regionalno boste kupovali, je konec koncev vaša odločitev. Če ste naravnani globalno, potem so vam sadje in zelenjava tudi biološke kakovosti na voljo dejansko vse leto.

Vprašanje pa je, ali imajo jagode, ki so obletele skoraj pol sveta, še kaj zveze z ekološkim. Moramo potem, če se želimo zares vesti ekološko, jesti le tisto, kar zraste v naši bližnji okolici? Te meje si mora postaviti vsakdo sam pri vsakem nakupu.

Mojca Jamnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri