Obstajajo prizori, ki jih ni potrebno veliko razlagati.
V tem primeru zadostuje retro kuhinja, urejena v toplih tonih, s karirastim prtom, kruhom na leseni deski - in že smo v preteklosti: v jutru brez naglice, brez ekranov in brez razmišljanja o kilogramih.
"Ni bilo veliko filozofije"
Prav tak občutek vzbuja video, ki se v zadnjih dneh širi po družbenih omrežjih. Hrvaški režiser in umetnik Filip Filković Philatz je z nizom skrbno sestavljenih kadrov gledalce vrnil v čas, ko je bil zajtrk preprost, a - kot pravi - 'zakon'.
Njegov video je zgodba o času, ko je bilo vse manjše, skromnejše in počasnejše, a nekako, vsaj v spominu, veliko toplejše.
Medtem ko danes štejemo kalorije in izbiramo med ovsenimi kašami, chia semeni in toastom z avokadom, nekoč 'ni bilo veliko filozofije'.
Osnova vsega je bil kos kruha, debel vsaj za dva prsta, namazan s svinjsko mastjo, snežno belo in gladko, nato posut z mleto papriko in malo soli.
Preprosto, skoraj revno, a vendar - kot pravi avtor videa - okus, ki je bil boljši od katerega koli dragega namaza danes.
View this post on Instagram
Če si želel nekaj 'boljšega', je bila tu Zdenka. Okrogla škatla s trikotniki in tisto majhno rdečo vrvico, ki si jo počasi vlekel, ob občutku pričakovanja, ko se je edinstvena embalaža odpirala.
Topljeni sir se je lepil na nebo, pa tudi na otroštvo, na tista jutra, ki so dišala po varnosti.
Pogosto je bila zraven tudi pašteta - jetrna ali čajna - namazana na svež kruh, tisti, ki še rahlo poka pod prsti. Prav ta vonj, pravi avtor videa, je bil 'vonj brezskrbnosti'.
Brez vprašanj, brez izbire in zapletov
Potem pa pride sladki del, tisti, ki je bil za mnoge pravi ritual. Kinder Lada v skledi s kravico (na slovenskih mizah bi to verjetneje bila slavna Viki krema) in večna dilema – namazati rjavi ali beli del, ali pa zmešati oba sloja in ustvariti popolno kombinacijo. V tej preprosti odločitvi se je skrivalo malo jutranjega vznemirjenja.
Posebno mesto je imel tudi gres. Moral je biti gost, topel, takšen, ki napolni celo skledo in še več - občutek v želodcu.
In ko ničesar od tega ni bilo, je obstajala najpreprostejša tolažba - kruh in mleko. Koščke kruha daš v toplo skledo, dodaš malo sladkorja - in to je to! Brez vprašanj, brez izbire, brez zapletov.
"Nismo vedeli, kaj so beljakovine niti ogljikovi hidrati," poudari pripovedovalec, kot da se obrača na celo eno generacijo. "Vedeli smo le, da moramo vse pojesti, da bomo zrasli."
In potem - ven. V park, med bloke, na travo. S polnimi želodci in brez skrbi, pripravljeni, kot pravi avtor, 'osvojiti svet'.
Video se konča s preprostim sporočilom, ki je mnogim izvabilo nasmeh in morda malo stisnilo grlo: "Dober tek, generacija."
Vir: Slobodna Dalmacija, Telegraf
