Kaj je prava hrana

Kaj je prava hrana (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
30. 11. 2010

Rad bi vam pojasnil, zakaj se na tržnici prodajajo bioizdelki, kaj je integralna predelava hrane in kaj je umetni gnoj.

Zato se moramo vrniti nekoliko nazaj. Nekje do 40. let prejšnjega stoletja je večina kmetov vračala esencialne minerale nazaj v zemljo s steljo, gnojenjem in kolobarjenjem. Omenjene metode za vzdrževanje kakovosti zemlje so bile v uporabi od začetka kmetijstva. Nato pa je na trg prišlo umetno gnojilo. Od kod? Tudi sam sem bil presenečen ob tem odkritju.

Ob koncu druge svetovne vojne so se morala velika farmacevtska podjetja prestrukturirati. Prej so izdelovala nitrate in fosfate za vojno industrijo oziroma za eksplozivna sredstva, nenadoma pa so ostala s polnimi skladišči in brez pravih kupcev.

Ko je konec vojne, je ponavadi nekoliko manjša potreba po eksplozivih. Ker so si goreče prizadevali pridobiti nov trg, so začeli prodajati nitratno, fosfatno ali kalijevo mešanico gnojil po smešno nizkih cenah. Delo z umetnimi gnojili je lažje, pridelki so bili še večji in tako so postale tradicionalne metode kmetovanja neekonomične.

Statistika pravi, da je do leta 1960 postalo 97 odstotkov ameriških farm popolnoma odvisnih od umetnih gnojil za njihovo preživetje in rentabilnost. Z mešanico nitrata, fosforja in kalija bodo sicer zrasli na pogled lepi kmetijski proizvodi, ker pa je vsaka naslednja letina porabila vse minerale v zemlji, natrij, fosfor in kalij pa so z umetnimi gnojili nadomeščali, je kakovost rodovitne zemlje drastično padla.

Veliko esencialnih mineralov je popolnoma izginilo. Zadnje študije na področju hrane so potrdile direktno povezavo med uporabo umetnih gnojil in zmanjšanimi ravnmi magnezija v naši prehrani.

Človeška telesa niso zelenjava. Ne morejo rasti samo z dušikom, fosforjem in kalijem. Naša telesa zahtevajo tudi selen, litij, krom, kalcij, magnezij, železo, baker, jod, molibden, cink, kobalt, bor in vanadij. Človeško telo ne more proizvajati mineralov. Če jih ni v zemlji, jih ne bo v kmetijskih proizvodih in tako jih ne bo niti v nas.

Brez uživanja vsakega od esencialnih mineralov v pravih količinah ne more noben športnik pričakovati optimalnih dosežkov. Zgolj od obdelovalne zemlje in od proizvodov, ki rastejo na njej, ter od živine, ki se prehranjuje s temi proizvodi, so optimalni dosežki misija nemogoče.

V neki raziskavi, narejeni leta 1995, so merili količino nekaterih elementov v jabolkih. Ugotovljene so bile spremembe v zadnjih 20 letih: 78 odstotkov manj kroma, 63 odstotkov manj kalcija, 168 odstotkov manj magnezija, 70 odstotkov manj bora, 188 odstotkov manj litija, 63 odstotkov več aluminija.

Izgube nutrientov v predelavi

Osiromašenost obdelovalne zemlje je prva težava v zvezi z našimi živili. Veliko nutrientov se izgubi z zorenjem, skladiščenjem, sušenjem, kuhanjem, zamrzovanjem, poparjanjem, pasterizacijo, hidrogenizacijo, ultrafiltracijo in številnimi preostalimi metodami moderne predelave hrane.

Veliko študij potrjuje, da v sedanjem času že tako osiromašeni pridelki lahko izgubijo še tisto malo nutrientov med žetvijo oziroma obiranjem in postavitvijo na vašo mizo.

Vsebnost vitamina E v hrani je zelo odvisna od predelave, skladiščenja in priprave hrane, kjer se lahko pojavijo precejšnje izgube. Tudi vsebnost vitamina C se lahko drastično zmanjša s kuhanjem in stikom z zrakom. V predelanem mesu je od 50 do 70 odstotkov manj vitamina B6, v predelanih kosmičih pa ga je lahko celo do 90 odstotkov manj. Več kot 50 odstotkov folne kisline se lahko uniči s kuhanjem in shranjevanjem. Magnezija, ki je esencialen za vso celično rast in zamenjavo, izgubimo več kot 80 odstotkov pri predelavi zrn.

Omenjena dejstva nisem prebral v kakšnem grozljivem romanu ali alarmantnem rumenem tisku, ampak so vzeta iz strokovnega priročnika in so uradno priznana.

Obstaja pa še vrsta drugih uglednih virov, ki kažejo na degradacijo naše hrane. Dokumentirano je ogromno uničenje nutrientov v zelenjavi zaradi modernih postopkov hladnega skladiščenja.

Ko boste jedli jabolko in bo njegova vsebina porjavela v nekaj minutah, je to znak, da je jabolko oksidiralo med skladiščenjem in izgubilo večino svojih vitaminov. Do 90 odstotkov tiamina se izgubi med sušenjem mesnih proizvodov.

Poparjanje zelenjave in rib lahko uniči tretjino do polovico vsebnosti tiamina, riboflavina, niacina, pirodiksina in vitamina C. Podobne ogromne izgube vitaminov skupine B in vitamina C se zgodijo ob pasterizaciji in ultrafiltraciji mleka. Zamrzovanje mesa lahko uniči do 50 odstotkov tiamina in riboflavina v njem.

Če k temu prištejemo še izgubo nutrientov, ki se je pojavila v naših živilih od konca 40. let, nam ne ostane prav veliko. Najprej se je pojavila degradacija rodovitne zemlje zaradi uporabe umetnih gnojil, ki ne vsebujejo esencialnih mineralov za človeško zdravje. Nato se je pojavilo moderno predelovanje hrane, ki še dodatno oskubi živila in jim odvzame še tisto malo vitaminov in mineralov, ki jih vsebujejo.

Zdaj celo žarčimo nekatere pridelke, da ne gnijejo, in se jim tako bistveno podaljša življenjska doba, vendar ko jih boste zaužili, bodo oropani vseh vitaminov. Leto 1992 pa je prvo uradno leto bioinženirske hrane, genetsko spremenjenih živil, ko se je zelo spremenila sestava nutrientov.

V Ameriki je danes z zakonom določeno, da proizvajalcu ni treba več na izdelek napisati, da je živilo genetsko spremenjeno. Jasno je, da je njihova težnja, da se to čim prej zgodi tudi drugje po svetu. Paradižniki, ki ne zmrznejo in odmrejo ob prvih zmrzalih, ker vsebujejo gene arktičnega morskega lista, so morda dobri za pridelovalca, človeško telo pa pustijo prazno. Noben športnik ne more razviti vrhunske forme s takšnimi osnovnimi materiali.

Edini način za nabavo dostojne zelenjave in sadja je izogibanje kakršnimkoli procesiranim pridelkom in kupovanje svežih pridelkov zunaj ogromnih trgovskih verig:

1. Kupujte pridelke blizu kraja, kjer so bili pridelani.
2. Kupujte samo organsko pridelana zelenjavo in sadje; če je možno neposredno s kmetije.
3. Kupujte na lokalnih tržnicah.
4. Kupujte samo organske proizvode s potrdilom, po možnosti v specializiranih trgovinah z zdravo prehrano.


Napišimo še nekaj o 'bio' oziroma ekološki predelavi hrane in integriranem kmetijstvu. A veste, kakšna je razlika? Citat: (http://www.mkgp.gov.si)

Integrirana pridelava je naravi prijazen način pridelave, kjer se z uporabo naravnih virov in mehanizmov, ki zmanjšujejo negativne vplive kmetovanja na okolje in zdravje ljudi, prideluje kakovostna in zdrava hrana.

Bistveni cilji integrirane pridelave so:

  • uravnoteženo izvajanje agrotehničnih ukrepov ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških in toksikoloških dejavnikov,
  • prednost je dana naravnim ukrepov pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko- farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi, pri čemer se doseže enak gospodarski učinek,
  • pridelava brez uporabe gensko spremenjenih organizmov,
  • nadzorovana uporaba gnojil in fitofarmacevtskih sredstev,
  • pospeševanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti z ustreznimi metodami varstva rastlin (biotično varstvo),
  • gnojenje z organskimi gnojili ima prednost pred gnojenjem z mineralnimi gnojili,
  • pred gnojenjem redno izvajanje analiz in s tem preprečevanje prehoda nitratov v podtalnico ter kopičenja nitratov rastlinah,
  • kontrolirana pridelava in certificiranje pridelkov, kar daje potrošnikom zagotovilo, da proizvodi ustrezajo višjim standardom kakovosti,
  • pridelava zdravstveno neoporečne – varne in kakovostne hrane.

Kaj pa je bio?

Vir: (http://www.eko-kmetije.info)

Ekološko kmetijstvo je posebna oblika kmetijske pridelave, ki poudarja gospodarjenje v sožitju z naravo. Je način trajnostnega kmetovanja, ki upošteva kmetijo kot celosten, enovit sistem, v smislu tla-rastline-živali-človek, in skrbi za ravnovesje vseh vključenih elementov.

Poseben poudarek je dan ohranjanju rodovitnosti tal z večanjem humusa in z uporabo organskih gnojil. V dobro pripravljenih tleh se razvijejo krepke rastline, ki se ob pomoči koristnih živali lažje upirajo škodljivcem in boleznim. Na ekološki kmetiji pridelamo kakovostno krmo, ki ob ustreznih bivanjskih razmerah, prilagojenim potrebam živali, prispevajo k dobremu počutju in zdravju živali in s tem h kakovostni prireji mesa, mleka, jajc.

Mogoče ste nekateri sedaj zvedeli še kaj drugega o gnojenju kot le to, da to grozno smrdi. Dejstvo je, da bo ta oblika kmetijstva vedno bolj priljubljena. Nekaj časa se je veliko pisalo o strupenem česnu iz Kitajske, drugič bo morda prišel na vrsto paradižnik od kje drugje.

Zaradi vsega tega vam predlagam sprehod po tržnici ali pa se navdušite za nov hobi – vrtičkanje!

Mito Šinkovec