Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije je pred kratkim izdal monografijo Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladostnikov, ki predstavlja izsledke mednarodno primerljive raziskave s področja socialno-ekonomskega položaja, prehrane, gibanja, tveganih vedenj in drugih.
O prehranjevalnih navadah slovenskih mladostnikov, povezanih z zdravjem, smo se pogovarjali z mag. Matejem Gregoričem, strokovnjakom za prehrano na Inštitutu za varovanje zdravja.
Najstniki so že po definiciji uporniški in samosvoji. Se to kaže tudi v njihovem prehranjevanju?
Mag. Gregorič: Zagotovo. Privzgajanje zdravih prehranskih navad je najbolj učinkovito zgodaj v otroštvu, ko otroci najbolje sprejemajo tradicionalne vrednote družine.
Študije kažejo, da otroci po 12. letu postanejo večji individualisti. Družina ima veliko manjši vpliv, močnejši je vpliv vrstnikov.
Težava je tudi, da se vse več mladostnikov prehranjuje zunaj doma. Doma skoraj nimajo stika s pripravo hrane, zato je tudi ne znajo pravilno izbirati. Pri pripravi hrane doma se krepi znanje o kakovostni, zdravi in okusni hrani.
Verjetno imajo pri tem močan vpliv tudi trendi? Kako vsi ti dejavniki vplivajo na prehranjevanje mladostnika?
Mag. Gregorič: V neki raziskavi smo pri mladostnikih želeli ugotoviti, kateri so zaviralni in kateri spodbujevalni dejavniki za zdravo prehranjevanje. Ugotovili smo, da sta glavna zaviralna dejavnika predvsem pomanjkanje časa in obremenjenost z vitkostjo.
Zanimiv izsledek te raziskave je prepričanje mladostnikov o zmogljivosti in obnovljivosti mladega telesa v smislu, kaj zato, če se slabo prehranjujem, saj sem še mlad in telo lahko to prenese.
Zdravo prehrano so povezovali z nečim, kar je cenovno težje dostopno. Zmotila jih je pomanjkljivost oziroma konfuznost nasvetov. Enkrat neko živilo kujemo v nebo, drugič svarimo pred njegovo škodljivostjo. Moti jih tudi slab zgled učiteljev in staršev.
Pri mladostnikih se je pokazala neke vrste črnogledost, ki je tudi sicer vseprisotno tveganje v sodobni družbi, češ le zakaj zdravo jesti, saj je že tako vse okolje zastrupljeno. Pokazalo pa se je tudi, da mladostniki nekako trgujejo z zdravjem. Sami sicer priznajo, da ne jedo najbolj zdravo, ampak po drugi strani pa ne kadijo, ali pa nasprotno.
V nezdravo prehranjevanje jih zapelje tudi prizadevanje za užitek, torej kar je mastno ali sladko, je povezano z nekim užitkom, in ne vidijo razloga, da bi se temu odrekli, če jim je to na voljo. Seveda se je pokazal tudi vrstniški vpliv, želja biti kul.
Na podlagi te raziskave se vidi, da je dejavnikov, ki zavirajo, da bi se mladostniki zdravo prehranjevali, cel kup, spodbujevalnih pa zelo malo. Nesmiselno je na mladostnike vplivati z dolgoročnimi cilji v smislu, če boš zdaj zdravo živel, bo to naložba za življenje in ne boš imel nekaterih bolezni. Bolje delujejo kratkoročni cilji, predvsem želja po hujšanju ali pa znebiti se aken.
Kakšen je odnos mladostnikov do hrane sploh? Se jim zdi hrana pomembna stvar v življenju ali samo sredstvo za preživetje?
Mag. Gregorič: Včasih smo znali hrano vsi bolj ceniti, predvsem zato, ker je bilo treba vložiti trud, da si jo sploh imel, in smo bili bolj vpeti v okolje, od koder smo jo črpali. Danes otrok predvsem ve, da hrano najde na trgovski polici, da je dostopna kot voda iz pipe, ne ve pa, kako na polico pride.
Poleg tega prehranjevanje ni več racionalno obnašanje. Ne prehranjujemo se več toliko zaradi lakote, ampak je prehrana predvsem duševno zadoščenje, užitek. Tu postaja trženje zelo pomembna komponenta, ki se je v javnem zdravju vse bolj zavedamo predvsem zato, ker sta dve tretjini vseh oglasov, ki so namenjeni otrokom, za nezdravo hrano.
S trženjem sicer ni nič narobe, vendar bi bilo treba več promovirati zdravo prehrano. Poleg tega trženje vpliva tudi na prehransko znanje otrok in mladostnikov in gre velikokrat za zavajajoče oglaševanje, ki pomembno pripomore k spreminjanju prehranskih navad.
Lahko to razložite na kakšnem primeru?
Mag. Gregorič: Dober primer zavajajočega oglaševanja so jogurti. Oglašujejo, da je jogurt brez maščob, na embalažo narišejo veliko ničlo, vendar v drobnem tekstu lahko prebereš, da ima dodanega precej sladkorja ali umetnih sladil, ali pa obratno.
Če ne bo imel ne enega ne drugega, bo namreč tak izdelek preprosto neokusen in s tem neprivlačen za porabnika. Proizvajalci, ki uporabljajo tržne mehanizme, vedo, da ni dovolj, da je izdelek samo privlačen na polici, tu je še posredno oglaševanje – izdelek se lahko znajde v šolah, povezuje se z igricami na spletu, izdelku prilagajo igračke ali junake iz risank …
Odrasli pogosto izpuščamo obroke zaradi hujšanja ali pa pomanjkanja časa. Kako je s tem pri mladostnikih?
Mag. Gregorič: V povprečju zaužijejo od dva do tri obroke na dan, priporočilo pa je štiri do pet obrokov. Tudi odrasli se premalo zavedamo, da ni pomembno samo, kako boš izbral živilo, ampak tudi to, kako si boš čez dan organiziral dinamiko prehranjevanja.
Če redno uživamo vse obroke in upoštevamo, da je med njimi vsaj uro in pol premora, se izboljša presnovni sistem v telesu, kar ugodno vpliva na samovzdrževanje ravni glukoze v krvi.
Presladek ali pa preobilni obrok povzroči, da krvni sladkor hitro naraste, kar povzroči cel kup negativnih metabolnih odzivov. V evoluciji je telo skozi encimske in hormonske mehanizme vzpostavilo prilagodljivost pomanjkanju hrane.
Če izpustimo obrok, telo to razume kot obdobje stradanja in bo ob prvem naslednjem obroku vzpostavilo mehanizme lakote – tako bom pojedel več, kot bi sicer, in telo bo iz te hrane počrpalo vsa hranila in jih skladiščilo v maščobe. Če imamo redne obroke, ne izbiramo več hrane, ki je v energijsko zadoščenje, ampak uživamo hrano, bogatejšo z vlakninami, več sadja in zelenjave ter posledično lažje vzdržujemo svojo telesno težo.
Katere obroke mladostniki najpogosteje izpuščajo?
Mag. Gregorič: Najpogosteje zajtrk. Raziskava iz leta 2005 kaže, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami na samem repu, kar pomeni, da so slovenski otroci izredno slabi zajtrkovalci, zlasti med tednom.
Kdo pa so najboljši zajtrkovalci?
Mag. Gregorič: Pri 11-letnikih so to Nizozemci, pri 13-letnikih in 15-letnikih pa Portugalci. To je odvisno od tega, kakšni so kulturni, družbeni, družinski vplivi, od tega, kdaj se začnejo šole, ali je zajtrkovanje družinska in kulturna vrednota, ali pa je pogojeno z možnostjo zajtrkovanja v šoli.
Zakaj naši mladostniki izpuščajo prav zajtrk?
Mag. Gregorič: Pri mladostnikih smo ugotovili, da je težava prezgodnja ura. Predvsem pri dijakih vozačih je jasno, da jim ni do hrane, če vstanejo ob petih in se potem vozijo in potem že tečejo v šolo …
Veliko jih ima težave zaradi pomanjkanja spanja – prepozno hodijo spat, nimajo apetita, posledično se pojavlja jutranja slabost. En del lahko pripišemo tudi združevanju malice in zajtrka v šoli.
V šoli prezgodaj ponudijo malico, običajno že po prvi šolski uri. Pogosto ta malica sploh ni več premostitveni obrok, ampak je že pošten obrok. Če bi bila malica vsaj po drugi šolski uri ali pozneje bi nastala neka vrzel, v katero bi lahko umestili tudi zajtrk.
Mladostnice zajtrk razumejo kot obrok, ki po nepotrebnem dodaja kalorije v dnevno prehrano. Sicer pa podatki kažejo, da se je v primerjavi s prejšnjo raziskavo trend nekoliko izboljšal. Delež teh, ki zajtrkuje, je nekoliko večji, kljub temu pa jih nikoli ne zajtrkuje skoraj tretjina.
Med vikendom se ta navada nekoliko izboljša, ker so v družinskem okolju. Starejši so, slabše je. Nekoliko bolj redni zajtrkovalci so fantje in tisti, ki socialno-ekonomski položaj svoje družine ocenjujejo kot višji.
Kakšna je vloga šolske prehrane?
Mag. Gregorič: V Sloveniji je šola eden boljših korektorjev sicer slabih prehranjevalnih navad otrok in mladostnikov, saj ima organiziran sistem prehrane, ki omogoča dostop do vseh priporočenih obrokov med poukom in varstvom. Ti obroki so strokovno načrtovani in šole se trudijo ponuditi zdrave in uravnotežene obroke.
Težava je v srednjih šolah, kjer pogosto nimajo niti svojih kuhinj niti ustreznega kadra. Šola je tudi dober socialni korektor, ker ne dela razlike med enimi in drugimi, država pa zagotavlja subvencije za socialno ogrožene.
Katero hrano mladostniki najraje izbirajo?
Mag. Gregorič: Tisto, ki jim je najbolj dostopna. Ponudba v okolicah šol in na ulicah je usmerjena v tisto, kar je mladostnikom všečno in gre v promet. Tu se kaže konfuznost, ki sem jo omenil. V šoli jim razlagamo, kaj je zdravo, potem pa jim tega ne omogočimo.
Zato so na voljo določeni mehanizmi, na primer evropska shema šolskega sadja. To je ukrep evropske politike, ki omogoča, da poleg rednih obrokov v šolah zastonj dobijo določene vrste sadja in zelenjave, obveznost šole pa je izvajanje spremljajočih dejavnosti. To pomeni, da sadja v šoli ne ponujajo samo fizično, ampak se o pomenu uživanja sadja pogovarjajo prek učnih vsebin, otroke peljejo v sadovnjak in jim pokažejo, od kod to sadje pravzaprav pride.
Zadnje raziskave kažejo, da s tem programom zadovoljimo priporočene potrebe po sadju pri otrocih. Nekoliko slabši smo pri zelenjavi, zato bo treba pozornost s sadja prenesti tudi na zelenjavo.
Mladostniki uživajo premalo rib, dekleta pa tudi premalo mleka in mlečnih izdelkov ter mesa, zlasti ker so to živila, ki jih povezujejo z maščobami. Sicer pa mladostniki najraje uživajo živila, ki jih uvrščamo med energijsko gosta živila s 7 do 10 kJ/ml. Sem spadajo vsi izdelki, ki so presladki, premastni in posledično hranilno revni.
Tu se pojavi paradoks, da so s tako hrano energijsko dovolj preskrbljeni, hranilno pa podhranjeni, kar pomeni, da jim primanjkuje vitaminov, mineralov, folne kisline ... Pogosto posegajo po sladkih oziroma slanih prigrizkih, zelo so priljubljene tudi sladkane pijače.
Katera so tveganja, če uživamo preveč sladkorja?
Mag. Gregorič: Sladke pijače so še večji dejavnik tveganja kot sladkarije, ker je to samo raztopina sladkorja in v teh pijačah navadno ni prav nič dobrega. Običajno temeljijo na barvilih, umetnem okusu in predvsem na sladkorju.
Skrb zbujajoče je, da polovico vsega dodanega sladkorja zaužijejo otroci ravno po tej poti. Mladostniki popijejo premalo vode – vnos pijač z dodanim sladkorjem pri dekletih zajema 51 odstotkov, pri fantih pa 69 odstotkov zaužite tekočine na dan.
Pri sladkanih pijačah so ugotovili zelo jasno korelacijo med uživanjem teh pijač in glukozno intoleranco oziroma razvojem diabetesa tipa 2 ter posledično debelostjo. Tveganje za razvoj debelosti povečujejo še uživanje energijsko gostih živil, ki so hranilno revna, premajhna telesna dejavnost, premalo sadja in zelenjave, posredno tudi intenzivno oglaševanje teh živil ter slabi socialno-ekonomski pogoji.
Se mladostniki odločajo za vegetarijanstvo ali druge načine prehranjevanja?
Mag. Gregorič: Za mladostnika je zanimiva vsaka alternativnost. Želja biti drugačen se lahko kaže tudi v odločitvi, da bo vegetarijanec ali vegan. Pomembno je, da so mladostnikom informacije o alternativnih načinih pravilno predstavljene. Veganstvo pogosto povezujejo z varstvom okolja in odnosom do živali.
Če je mladostnikom to napačno predstavljeno, jih lahko to v želji, da bi reševali svet, pripelje v skrajnosti, ki so nevarne za zdravje. Težava je, da v ozadju teh prehranskih navad tičijo številne pasti, ki se jih morda ne starši ne otroci ne zavedajo. Na inštitutu smo v zadnjem času zelo aktivni in poskušamo opozoriti na ta tveganja. Vendar nismo vnaprej proti taki prehrani.
Če je ustrezno načrtovana, sestavljena iz živil, ki nadomeščajo tiste vire hranil, ki bi jih dobili z mešano prehrano, je povsem neproblematična.
Napisala: Janja Štrumbelj, fotografije: Sašo Radej
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?