4 načela, ki se jih je dobro držati za bolj zadovoljno življenje

Za zadovoljstvo je potrebno manj, kot si morda mislite.

Večina ljudi, kar lahko opazi vsak, je nezadovoljnih. V vsem obilju, ki nas obdaja, nam primanjkuje najosnovnejših stvari, ki so nujne za zadovoljno in zdravo življenje.

Človekove osnovne potrebe so preproste, medtem ko pri tem ne mislim na neskončne ekonomske potrebe, ki so praviloma nenasitljive. Ker pa se veliko ljudi osredotoča na zadovoljevanje ekonomskih potreb, pri tem kritično pozablja na nekatere osnovne potrebe, ki ostajajo na dolgi rok nezadovoljene, to posledično praviloma pripelje do daljših čustvenih kriz ali stisk.

Osnovne človeške potrebe po Maslowu

Abraham Maslow, ameriški psiholog, je potrebe razvrstil na osnovne potrebe, ki so pomembne za človekovo preživetje in na višje potrebe.

Osnovne potrebe so

najprej fiziološke, kamor spadajo potrebe po hrani, vodi, počitku, gibanju in spolnosti.
Druga vrsta osnovnih potreb so potrebe po varnosti, na primer potreba po zaščiti pred nevarnimi predmeti ali ogrožajočimi okoliščinami, npr. pred boleznimi.
Sledijo potrebe po ljubezni in pripadnosti, kamor štejemo dajanje in sprejemanje ljubezni, izražanje naklonjenosti, zaupanje v druge ljudi in njihovo sprejemanje, druženje in potreba po tem, da pripadamo neki skupini.
Naslednja zvrst osnovnih potreb so potrebe po spoštovanju, kamor spadajo potrebe po tem, da bi bili cenjeni in spoštovani in da bi imeli dobro mnenje o sebi.

Med višje potrebe pa spadajo

kognitivne potrebe, kamor prištevamo potrebe po znanju in razumevanju, vedoželjnost, radovednost in raziskovanje.
Sledijo estetske potrebe, kamor spadajo potrebe po lepoti, umetnosti, simetriji in redu.
Zadnje višje potrebe pa so potrebe po samoaktualizaciji, kamor spadajo potrebe po uresničevanju potencialov oziroma talentov.

Za človekov razvoj so najpomembnejše vse naštete potrebe.

Zdaj pa razmislimo, koliko od tega nam pravzaprav manjka. Presenečeni? No, zdaj nam bo morda malo bolj jasno, zakaj je na svetu toliko nezadovoljnih ljudi.

Ste zadovoljni?

In zdaj premislimo. Skoraj vsem ljudem, ki jih poznam, primanjkuje vsaj ena stvar, ki je po Maslowu nujna človekova potreba, kar pomeni, da mora biti zadovoljena, če naj bi bil človek zadovoljen in duševno zdrav.

Nekateri vztrajajo v toksičnih partnerskih odnosih, kjer niso sprejeti, kjer ni podpore in kjer ne teče ljubezen v obe smeri. Iz tega izhaja, da se najbrž ne spoštujejo, prav tako pa jih ne spoštujejo in ne cenijo niti njihovi partnerji. Torej, če vam manjka 'samo' to, nimate zadovoljenih osnovnih potreb iz dveh najnujnejših kategorij potreb. Taki ljudje so posledično najverjetneje manj zadovoljni v službi ali pa jim uspeh, če so že uspešni, ne pomeni toliko, ker ga nimajo s kom deliti.

Seveda v tem primeru prihaja do kompenzacij, denimo, če si brez partnerja ali si v strupenem partnerskem razmerju, potem iščeš trdnejše vezi med prijatelji. Vendar se nezadovoljstva na enem od ključnih področij vsaj za dolgi rok ne da prikriti. Marsikdo živi v ogrožajočih okoliščinah, kjer se za štirimi zidovi dogaja nasilje, in tako seveda nima zadovoljenih najosnovnejših potreb – po varnosti. Tak človek ne more biti ne zadovoljen ne miren, kaj šele srečen.

Če si želimo biti zadovoljnejši, se morda raje osredotočimo na najosnovnejše potrebe in preverimo, ali so zadovoljene. Marsikdo med nami vzrok za nezadovoljstvo išče popolnoma drugje, a težave so v golem bistvu človeka. Nimamo zadovoljenih osnovnih potreb.

Druga dnevna načela za bolj zadovoljno življenje

Med vso literaturo in knjigami, ki sem jih preštudirala na lastni poti preobrazbe, moram nujno poudariti nekaj osnovnih načel, po katerih živim, in priznam, da je življenje veliko lažje in predvsem lepše.

Po piscu Don Miguelu Ruizu se je dobro držati štirih dogovorov.

Prvi dogovor

Prvi pravi, da naj pazimo na besede, ki jih izgovarjamo sebi in drugim. Naj bodo te brezgrajne. Kajti beseda je veliko več kot zvok ali pisan simbol, beseda je moč. Beseda lahko uničuje ali pa dela čudeže. Z besedo ustvarjamo misli, čustva in dejanja. Zato je izredno pomembno, kako in kaj izgovarjamo.

Drugi dogovor

Drugi dogovor, ki je meni resnično olajšal življenje in me posledično osrečil, je: ničesar ne jemlji osebno. Torej, kar koli vam rečejo drugi, zlasti če gre za žalitve, slabo voljo, ne jemljite osebno. Sicer, če vam šef reče, da ste nekaj naredili slabo, vendarle preverite, ali je res, morda ima prav. Vendar prav vse, kar delajo drugi, ni zaradi nas, temveč zaradi njih samih. Vsak človek je v svojem umu, v svojih 'sanjah'. Celo takrat, kadar se nam zdi, da vse okoliščine kažejo na to, da gre za nas, tudi če nas kdo žali, moramo vedeti, da te žalitve z nami nimajo prav ničesar. Ljudje, ki nas poskušajo zvleči v slabe situacije, v svoje drame, ne reagirajte, to je njihovo. Z vami nima povezave. In če ni v vaših rokah, da bi to ustavili ali preprečili, potem se s tem ne ukvarjajte. Raje namenite energijo nečemu koristnemu. Zato je dobro, če ničesar, kar ljudje čutijo, počnejo ali mislijo, ne jemljemo osebno. Če bomo vse te stvari jemali osebno, bomo bolj ali manj le trpeli ali se celo utapljali v sovraštvu in kovali maščevanja. S trpljenjem pa se radi zasvojimo. Ker je vloga žrtve včasih primernejša preprosto zato, ker nam ni treba ničesar storiti. Zatorej je treba odgovornost za svoje življenje prevzeti v svoje roke.

Tretji dogovor

Tretje še kako koristno načelo pa je, da ne domnevajmo ničesar. Samo pomislite, kolikokrat kar nekaj domnevamo na podlagi dejanja, ki ga je storil nekdo drug, si v sebi že delamo scenarije, v naš že vzplamtevajo čustva, potem pa se pokaže, da smo si vse narobe predstavljali. Po navadi si v glavi delamo lastne scenarije, ki so praviloma negativnejši od resnice. In potem te kepe samo rastejo in rastejo, mi pa smo vse bolj prestrašeni, negotovi, nesramni, celo sovražni. Ne splača se podlegati lastnim negativnim ali napačnim mislim. Preverimo. Vprašajmo. Ne domnevajmo. Če nam nekaj ni jasno, si ne interpretirajmo po svoje, vprašajmo človeka, čigar besede ali dejanja so nam nejasna. Življenje bo lepše, lažje, mi pa bomo zadovoljnejši.

Četrti dogovor

Četrto načelo, ki se ga držim, predvsem zaradi tega, ker sem imela resnično zakoreninjeno navado, da se vedno mentalno bičam ali pa sem imela resnično prevelike občutke krivde na neutemeljenih temeljih, je to, da zdaj vedno v sedanjem trenutku naredim vse, kar lahko. Ljudje se radi trpinčimo, in v svojih velikokrat neutemeljenih občutkih krivde tonemo in postajamo slabe volje ter žalostni, zlasti če se nam zdi, da smo nekaj storili slabo ali narobe. Izvrsten recept, da se to ne bi dogajalo več, je preprost. V danem trenutku naredimo vse, kar lahko. Tako ne bomo obžalovali nečesa, kar je mimo, in se ne bomo tepli po glavi, ker se tega ne da popraviti. Tako bomo vedeli, da smo tokrat naredili vse. Vse, kar lahko naredimo po tem, ko smo neko dejanje že izvršili najbolje, kakor smo ga v tistem trenutku lahko, pa je, da pogledamo, kako bi ga lahko naredili še bolje. In to izkušnjo ob naslednji priložnosti uporabimo.

Postavljanje meja – nujno za zadovoljstvo in zdravje

Postavljanje meja je sila pomembna stvar. Nujna za to, da je človek zadovoljen in zdrav. Veliko ljudi ima s tem težave, in tako so nezadovoljni, ker tistim, ki bi jim morali postaviti meje, tega ne storijo, potem pa so jezni in razočarani, to jezo pa stresejo na bližnje, recimo na svoje družinske člane. In še huje; prepričana sem, da se nenehno pristajanje na manj, kot si želimo ali upravičeno menimo, da si zaslužimo, pripelje do trajnega nezadovoljstva, napetosti, preobremenitev, tesnobe, depresije in fizične bolezni. Zato je postavljanje meja, kaj je za nas še sprejemljivo, nujno.

Kako to storimo?

Prvo je to, da postavljamo lastne meje, da poslušamo sebe, da se zmenimo sami s seboj, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ni. O tem ne sprašujemo svojih prijateljev, ker imajo drugače postavljene meje. In če bomo postavljali meje prijateljev, in ne svojih, potem ne bomo živeli svojega življenja, temveč njihovega. Igrali bomo po njihovih pravilih. Učinek pa bo enak. Mi bomo še naprej nesrečni, jezni, nezadovoljni.

Pri vsaki stvari torej določimo svoje meje sprejemljivosti. Pri partnerstvu, prijateljih, v službi, otrocih. Tudi otrokom je treba reči ne. Osnova so vaše meje sprejemljivosti. V skupnem življenju so seveda pomembni skupni dogovori, a ne za ceno, da počnete nekaj ali ste potisnjeni nekam, kjer vam ni dobro. Pri tem pa bodite pošteni do sebe in drugih in zahtevajte tisto, kar dajete tudi sami. Na primer, ne morete od svojega partnerja zahtevati absolutne svobode, če mu te svobode ne dajete sami.

Kaj pri večini ljudi povzroča nezadovoljstvo v odnosih, celo vsakodnevno merjenje moči pri besednih dvobojih, večna vojna in tekmovanja? To, da ne znamo postavljati meja. Meja, dokler je nekaj še spoštljivo, ljubeče, prijateljsko, konstruktivno.

Pričakovanja in minljivost

Zadnji, a zame ključni stvari. Čim manj pričakujemo od drugih, bolje je, vendar nekako ne smemo nad mejo sprejemljivega. Ohranjanje tega ravnovesja pa je umetnost. Vendar če se cenite in veste, kdo ste, kaj lahko dajete in kaj lahko zahtevate nazaj, to ne bo težko.

Po navadi imamo ljudje prevelika pričakovanja, ker sami ne dajemo niti pol toliko, kot si želimo ali zahtevamo nazaj. Tukaj je treba biti sila odkrit in pošten, najprej do sebe in potem tudi do drugih.

Ravnovesje. In ne nazadnje; minljivost. Zavedati se moramo, da je vse minljivo. Nič ni večno. Ravno tako kot se bodo nekoč odselili otroci, mi pa bomo starejši in se spreminjali skozi življenje, se lahko zgodi, da bodo naša partnerstva in ljubezni minile. Vse situacije minejo in edina konstanta v življenju je sprememba. Prej ko to sprejmemo, bolj bomo znali uživati življenje, ker bomo želeli in tudi znali maksimalno izkoristiti prav vsak dan, ki ga imamo. Na zadovoljstvo!

Besedilo: Damjana Bakarič