V prejšnjem članku smo govorili o simbolnem pomenu hrane, o tem, kako si ljudje s hrano navidezno zapolnijo ali navidezno osmislijo življenje, kako s hrano, prek nje ali z nadzorom hranjenja poskušajo pridobivati občutek nadzora nad lastnim življenjem.
Danes bomo s simbolne prešli na še bolj konkretno raven, govorili bomo o tem, kako si ljudje s hrano dobesedno napolnijo telo ali življenje, seveda zato, ker so njihova osnovna čustva prazna ali bolje rečeno – nezadovoljena.
Velikokrat v življenju ne jemo zgolj zato, da bi se nasitili, ampak tudi zato, da bi se sprostili, ker uživamo v okusih, ker si ob skupnem hranjenju s potencialnim partnerjem utiramo pot do njega, se spoznavamo, ker se tako znebimo odvečnega stresa ipd.
Vsi ti dodatni pomeni in smisli hranjenja so največkrat neškodljivi in imajo celo neko pomembno, največkrat socialno funkcijo. Zaradi vsega le redko postanejo človeku škodljivi. Žal pa se vse prepogosto zgodi tudi to, da hrana postane nagrada, da se začnemo hraniti zato, da bi nagradili ali še bolje rečeno kompenzirali tista čustva, ki jih ne znamo doživeti ali zadovoljiti v vsakodnevnem življenju, vendar si jih želimo.
Seveda tako hranjenje ne reši težav, zgolj nadgradi jih, ker namesto da bi se znali naučiti izražati čustva, navezovati medosebne kontakte, ustvariti intimni odnos ali preprosto samo povezati se z nekom, to nadomeščamo s prekomernim hranjenjem in k običajnim čustvenim težavam dodamo še težave s samozavestjo zaradi npr. povečane telesne teže kot posledice čustvenega prenajedanja ali pa razvijajoče se bulimije ali faz anoreksije, ko poskušamo kompenzirati težave zaradi faz prenajedanja. Posledično nerešenim čustvenim konfliktom dodamo še težave s samopodobo, ki izvirajo iz katerekoli motnje hranjenja.
Če se želimo rešiti kompulzivnega prenajedanja, je prvi korak ta, da prepoznamo emocionalne kompulzivno pobudnike, ki izzovejo tovrstno vedenje. To so navadno stresni dogodki, dlje časa trajajoča zmerna negativna čustva ali burni distresorji, ki razdražijo naše misli in čustva tako, da akutno posežemo po hrani, namesto da bi zadovoljili čustva.
Zakaj?
Ker je to preprosto lažje. Najesti se do skrajnosti je nekaj podobnega kot se napiti ali zadeti ... In potem se zdi, kot da je svet lepši in mi srečnejši. Seveda, ko se 'streznimo', je vse samo še slabše. Nastopi faza abstinenčne krize, ko se že tako negativnim občutkom pridružijo še občutki krivde, ki samo še poslabšajo situacijo in razvijajo depresivno razpoloženje.
Takšne osebe uporabljajo hrano zato, da bi se počutile bolje (takrat, ko se sicer ne), in ne, da bi napolnile želodec. Po tem, ko so se hudo sporekli s fantom, nujno potrebujejo celo goro sladoleda (najbolje kar iz litrske posodice), da se pomirijo.
Če to naredimo občasno, da se razvedrimo in spremenimo razpoloženje, še nismo zasvojenec. Če je to prva misel, ki se zgodi vsakič, ko smo razočarani, pod stresom ali izčrpani, potem smo se ujeli v zanko, iz katere bo kar težko izskočiti. Takrat je to zagotovo kompulzivno prenajedanje in klasične diete za hujšanje zagotovo ne bodo zalegle. Potrebna bo širša, duševna obravnava.
Kako razlikovati, kdaj gre za fizično in kdaj za emocionalno lakoto?
Čustvene lakote ne moremo napolniti s hrano, zato se po takem hranjenju ne počutimo bolje, ampak zaradi občutkov krivde, ker smo pojedli enormno količino kalorij, še slabše. Hranjenje pa po drugi strani fizično lakoto zadovolji in nas poteši, torej povzroča občutke pomirjenosti.
Čustvena lakota se pojavi nenadoma, medtem ko fizična prihaja postopoma. Fizično lakoto poteši kakršnakoli hrana, tudi zdrava, npr. zelenjava, medtem ko emocionalna običajno zahteva predvsem sladkarije in prigrizke, nujno potrebujemo pico, sladoled ali čokolado.
Čustvene lakote ne občutimo v trebuhu, ampak predvsem v glavi, kjer se pojavljajo tudi številne misli in obsesije, povezane s hrano in občutki krivde, zato za reševanje občutkov čustvene lakote veliko bolj pomagajo čustvene sprostitve in relaksacijske misli ter tehnike, kakršne predstavljamo na portalu @life, ki sprostijo napetosti v glavi.
Kako zaustaviti emocionalno lakoto?
Prvi korak je akutno odstranjevanje napetosti in negativnih misli, ki so ustvarile emocionalno lakoto. To je najlažje narediti s številnimi znanimi relaksacijskimi tehnikami, ki jih na portalu @life predstavljamo.
Je pa res, da se velikokrat čustvena lakota pojavi nenadoma in nas preseneti, tako da včasih ne zmoremo racionalno razmišljati, kaj narediti. Zato je smiselno predvsem delati dolgoročno in pri sebi odkriti pobudnike emocionalne lakote.
Če vemo, kaj nas naredi čustveno lačne, se poskušamo temu izogniti in se vesti tako, da se čim manjkrat pojavijo situacije, ob katerih 'izgubimo glavo'. In tretji glavni korak, ki pravi, da je treba spoznati svoje čustvene potrebe in se začeti obnašati tako, da bomo te osnovne čustvene potrebe imeli zadovoljene. To pa je žal najtežji korak in velikokrat za nekatere pretežka naloga, za katero nimajo dovolj podpore v okolju in kompetenc, ki bi jim pomagale. Tem želimo s tovrstnimi članki pomagati, da razumejo, da pot do zadovoljitve in sreče v življenju ni samo v pridobivanju materialnih dobrin, ampak predvsem v bogatem čustvenem in medosebnem komuniciranju, iskanju in najdenju osebnega smisla ter življenju v skladu s svojimi vrednotami.
Vse drugo so življenjski odkloni, ki se jim seveda ne moremo popolnoma izogniti, vendar pa bodo v nas vnašali nemir, zato je smiselno, da čim prej najdemo pravo pot.
Prof. Matej Tušak
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
