Erika Drobnič: Zgodba o uspehu

Njen dolgoročni cilj je imeti trgovino z vsemi njenimi inovativnimi izdelki za otroke, za katere želi, da so kakovostni, praktični, večnamenski in brez odvečnega balasta. Meni, da moraš iz vsake slabe stvari potegniti nekaj dobrega. Če tega ne narediš, te lahko povsem potre.

Kaj se je zgodilo z vašo službo?

Erika: Deset dni pred koncem drugega porodniškega dopusta so me postavili pred dejstvo, da naj podpišem veliko slabšo pogodbo ali pa dobim odpoved. Ker nisem hotela podpisati mnogo slabše pogodbe, ki bi pomenila premestitev z vodilnega delovnega mesta na mesto referentke za izterjave, sem dobila odpoved. Bilo mi je jasno, da me več nočejo, razumela sem tudi, da po osmih letih nisem bila več dobra, ker sem postala mamica. Želela pa sem se dogovoriti za daljši odpovedni rok, kar mi je uspelo prek mojega odvetnika. Izborila sem si tri mesece, s tem da mi ni bilo treba delati, ker so mi sporočili, da zame nimajo dela.

Ste začeli razmišljati o novi službi?

Erika: Ko sem šla od svojega šefa, konec leta 2009, se je kriza že poznala. Iskala sem delo, ki sem ga že poznala, torej na bankah in zavarovalnicah. Vsi so me spraševali, zakaj menjam delovno mesto, saj je to v Sloveniji očitno še nenavadno. Po pol leta iskanja sem videla, da bo z novo službo bolj težko. V predalu pa sem že imela dve inovaciji, le zaščiteni še nista bili. Lotila sem se ju že med porodniškim dopustom, saj sta nastali iz potrebe. Takrat sem iskala zibelko. Te na trgu so sicer zelo praktične, a jih lahko uporabljaš le nekaj mesecev, poleg tega so drage. Nisem se odločila za nakup zibelke, ker se mi je zdelo, da bi jo imela za prekratek čas. Začela sem razmišljati, kaj bi bilo najboljše iz te zibelke narediti, ko jo dojenček preraste? Mizica in stolčka sta se mi zdela primerna za otroke, ko malo zrastejo, seveda pa sem upoštevala vse potrebne standarde.

Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za inovatorstvo?

Erika: V nekem trenutku sem se odločila, da bom šla samostojno pot, kar ne pomeni, da se v življenju ne more še kaj obrniti. Bila sem kar precej potrta zaradi izgube službe, prvega pol leta sem se počutila zelo slabo, kot da nisem več vredna. Maja 2010 pa se je zgodil dokončen preobrat, odločitev, da se bolj posvetim inovatorstvu.

Kaj se je zgodilo?

Erika: Takrat sem z zibelko in posteljico šla na prvi sejem ženskih inovacij v Seul, kjer sem za zibelko dobila zlato medaljo in bronasto za posteljo, kar je zame bila potrditev.

Ni to šlo nekam hitro?

Erika: Imela sem neverjetno srečo, po drugi strani pa nesrečo v nekdanji službi. Iz vsake slabe stvari moraš potegniti nekaj dobrega, potem si zmagal. Če pa tega ne narediš, te lahko povsem potre. V življenju sem že imela tak trenutek odločitve, ko se mi je rodil prvi otrok, Kai. Med nosečnostjo so mi povedali, da bo imel Downov sindrom. Takrat sem se morala odločiti, kako bom nadaljevala svoje življenje. Drugače je roditi zdravega otroka kot otroka s posebnimi potrebami. Če je že vse drugo v redu, je psihično drugače, ker veš, da te bo ta otrok bolj potreboval in da morda nikoli ne bo samostojen. Tri tedne sem mlela dan in noč, ali bom rodila, in ko sem se odločila, sem najprej poklicala moža in mu rekla, da s splavom ne bi mogla živeti, ker je zame to umor. To je moje mnenje, a ne obsojam nobene ženske; vsaka s tem živi sama in se mi obsojanje ne zdi pošteno.

So vas obsojali?

Erika: So, ker sem rodila, čeprav sem vedela, da bo otrok imel Downov sindrom. Res pa je, da sem vprašala, ali bo Kai trpel. Zanesljivo bi se odločila drugače, če bi mi rekli, da bo ta otrok zelo trpel. Navsezadnje, ko se je Kai rodil, nisem nehala živeti, nisem bila nesrečna, življenje je še vedno potekalo naprej kot prej. Z možem sva se prilagodila potrebam otroka, ne morem pa reči, da sem se kakšni stvari odpovedala in da grozno trpim. Imamo zelo kakovostno življenje, smo povezana družina, lepo nam je, z možem še vedno počneva stvari, ki jih rada počneva, in teh stvari učiva tudi otroka, poleg tega se počutim dobro.

Je bilo glede nove službe podobno?

Erika: Bilo je podobno, ker sem se morala odločiti, kako naprej. Poskušala sem si najti novo službo, pa ni bilo nobenih sadov. Nisem pa želela na silo v neko službo, da bi čez dve, tri leta kdo pomislil, da mu nisem všeč, in bi me potem vrgel ven. Sebe ne morem zatajiti, imam svoja načela, prek katerih ne morem. Tako po mojem živiš veliko lažje, ker si naredil tisto, v kar verjameš. Odločila sem se, da moram poskrbeti zase. Od maja po mednarodnem sejmu ženskih inovacij v Seulu sem bila že toliko v teh zadevah, takrat sem tudi v Ljubljani dobila od mednarodnega združenja inovatorjev najvišje priznanje za najboljšo žensko inovacijo, da sem začela iskati nekoga, ki bi izdeloval zibelko.

Ste patent zaščitili?

Erika: Od vsega začetka sem rekla, da patenta ne bom prodala, da se bom dogovorila za partnerski odnos s proizvajalcem in dobivala odstotke od prodanih izdelkov. Oktobra sem se seznanila z Lestetikom, d. o. o., velikim družinskim podjetjem pri Grosuplju. V 14 dnevih so naredili prototip, ki sem ga konec oktobra nesla v Nürnberg na enega največjih svetovnih mednarodnih sejmov inovacij, kjer se nas je predstavljalo več kot 800 inovatorjev z vsega sveta.

Zibelka se že izdeluje?

Erika: Pred novim letom smo končali 'piljenje' prototipa po evropskih standardih, zdaj pa sem končala še tekstilni del. Smo tako daleč, da lahko gremo na evropski trg, sprva kar prek internetne prodaje, medtem ko se s posredniki dogovarjamo za ZDA in Kanado. Moram reči, da se kar odpira in so se ljudje začeli oglašati tudi sami.

Kaj pa posteljica, jo boste tudi začeli izdelovati?

Erika: Tudi, gre pa za isti koncept – ko otroku kupimo sobo, posteljica z njegovim odraščanjem spreminja namembnost in obenem ohranja standardne, skratka iz posteljice do pisalne mize iz istega kosa.

Kaj ste zdaj po poklicu?

Erika: Ko sem bila brez službe, sem kar rekla, da sem inovatorka, pa ne, ker bi se sramovala izgube službe, nasprotno, o tem je treba spregovoriti. Verjetno se podobno dogaja številnim ženskam, ko pridejo s porodniškega dopusta in jih degradirajo ali odpustijo. Očitno na nas gledajo, da smo mame in bomo veliko na bolniški, sploh name, ki imam otroka s posebnimi potrebami. Odprla sem s. p. za razvoj in inovacije, razvijam posteljico in prodajo, razviti pa bo treba še vse druge inovacije, ki so ostale na papirju.

Ste že od nekdaj imeli svoje zamisli?

Erika: Inovatorja sta oče in brat, tudi stric je bil inovator. Izhajam iz stare obrtniške družine, kjer so morali biti inovativni.

Ste vse, kar se vam je zgodilo, obrnili v svojo korist?

Erika: Sem, vse izkušnje, ki sem jih dobila do zdaj, mi pridejo zelo prav.

Kakšno vizijo imate, kako se vidite?

Erika: Da delam tisto, kar zelo rada delam, združeno ustvarjam in razvijam neki produkt. Vedno sem rada risala, bile so različne ideje, le da je med študijem in službo vse to bilo bolj ob robu. Zdaj se lahko izrazim, kar je največ. Tudi če nimaš toliko denarja na računu, kot ga je mogoče bilo prej, je zadovoljstvo stokrat večje. Rada se gibljem med ljudmi, rada prodajam, komuniciram, rada imam stike s tujino, da se mi širijo obzorja. Imam delo, ki me veseli, in še nikoli nisem tako rada delala kot zdaj.

Še veliko idej imam za v prihodnje in sem na poti, da vse počasi uresničim. Najprej bomo na trg poslali zibelko, potem se bomo lotili sobe. Moja želja je, da uresničim čim več idej, počasi, korak za korakom. Sledilo bo pohištvo, želim pa si še, da bi poleg pohištva delali tudi svoj tekstil z lastnim dizajnom. V petih letih bi rada imela virtualno trgovino z novim konceptom nakupovanja, kjer bi vse to prodajali.

Napisala: Suzana Golubov. Foto: Sašo Radej

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek