Zakaj moški zelo čudno in debelo gledajo na 'babje' zadeve? Zakaj naj bi bili tako zelo različni v dojemanju intimnih, osebnih in čustvenih področij?
Marsikatera ženska bo zelo hitro prisegla, da njen moški koncepta ljubezni s spoštovanjem ne razume, da to, kako gledamo dame na svoja partnerska dogajanja, ni enako temu, kar vidijo naši moški.
Jaz pa pravim, da je tako verjetno v večini primerov lahko dejstvo, a vseeno opažam, da je čedalje več parov, kjer se moška stran zaveda svojih kompetenc in hkrati zna izkazovati svoja ljubezenska čustva do partnerice, spoštuje njun intimni svet, na srečo pa še vedno ostane 'lovec'.
Ja, vedno pravim, da moški naj ostane moški s svojimi atributi, s svojo energijo, k temu naj doda še malce empatije, želje ugoditi drugi strani in izkazati skrb in pozornost svoji izbranki, pa smo že zelo blizu zmagovalni kombinaciji, ob kateri se bodo marsikateri ženski zašibila kolena.
A je to tako zelo težko, dragi naši moški?
Na to vprašanje lahko odgovorijo tisti moški, ki si želijo lepega in skladnega življenja v paru. Kajti ko pameten individuum ugotovi, da se je za lastno ugodje in zvestobo koristno prilagoditi sklenjenim medsebojnim dogovorom, ki sta jih oblikovala s partnerico, kajti tako zveza deluje, lahko živi srečno in zadovoljno življenje.
Se sliši kot obrabljen kliše?
Morda, a poznam odrasle moške, in niso mamini sinčki, in so skozi nekaj težkih partnerskih izkušenj spoznali, da lahko z malo razumevanja do partnerjeve drugačnosti in nekaj več medsebojnega poslušanja ter prilagajanja oba pridobita neverjetno skladnost in umirjenost, ki je na dolgi rok neprecenljiva.
Zato je treba biti malce bolj ozaveščen, da s tem, ko sebi želiš dobro, se tudi do partnerice obnašaš tako, da bo tudi njej v zadovoljstvo biti s svojim moškim.
Trdim, da so v številnih primerih ženske tiste, ki znajo s svojimi zahtevami in pričakovanji, da se jim bo absolutno v vsem ugodilo, uničiti moškost svojih partnerjev, da se ti za ljubi mir v hiši podredijo in izvršujejo navodila svoje drage brez pomisleka, z leti pa postanejo seveda 'copate', po katerih njihove ženske čedalje bolj tečno hodijo.
A zgodi se absurdna situacija: ženska ugotovi, da ob sebi nima več moškega lovca, ki si ga je izbrala na začetku zveze, temveč ima nekega osebka, ki živi z njo, ji v vsem ugodi, a ne razmišlja več s svojo glavo, nima idej in ne daje pobud.
Ampak dominantna gospa bi pa občasno vseeno rada nekoga, ki bi udaril po mizi in rekel, da bomo zdaj kakšno stvar naredili po njegovo. Tega njen moški ne zna in ne zmore več. Pa začne gospa jamrati, da je zelo nesrečna in nezadovoljna, ker od njenega moža nič ni.
Uh, se ugriznem v jezik in vseeno izustim, da je k svojemu nezadovoljstvu pripomogla tudi sama s svojimi tečnarjenjem in neprestanimi zahtevami, da je sčasoma psihološko in čustveno kastrirala svojega dragega in kako zdaj pričakuje, da se bo spremenil njun odnos, ki je v sami biti zdaj patološki?
Torej, če naredim povzetek in vem, da me bo katera od vas, drage moje, hotela nabiti na križ, tvegam in trdim, da smo za take in podobne situacije velikokrat krive prav same.
Moški naj bodo moški, me bodimo ženske, kdaj se jim prepustimo in naj sami odločijo o zadevah, ki jim dosti pomenijo.
Navsezadnje smo na koncu ženske tiste, ki vodimo polovico svojih partnerskih niti, naši moški nam posledično znajo jesti iz roke, pa se ob tem ne bodo počutili manjvredni ali zaničevani.
Moške cenimo in ljubimo, oni enako nas, drugi brez drugih ne moremo, in prav je tako.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
