Kako si včasih življenje zagrenimo kar sami

17. 2. 2016
Deli
Kako si včasih življenje zagrenimo kar sami (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Tudi če skozi življenje oddrsamo kot nevidne sive miške in tudi če brez kakšnih pretiranih tresljajev le vztrajno živimo to življenje, ki nam je dano, smo na koncu zvezdniki vsaj tega edinstvenega šova – svojega lastnega življenja.

Življenja, za katero smo prepričani, za katero upamo ali pa za katero se vsaj trudimo, da bi ga imeli pod nadzorom. Ker je samo naše. Zanj scenarij pišemo mi, v njem igramo glavno vlogo in zato tu in tam pozabimo, da se ves svet morda le ne vrti samo okoli nas.

A izkušnje, ki jih preživimo, nas potiskajo naprej, nadaljujejo ta naš zelo edinstveni film življenja, ki pa ima v zgodbi tudi nekaj nujnih zapletov. Verjeli ali ne, kot scenaristi lastnega življenja si nekaj teh zapletov v zgodbo pripišemo kar sami. Prav mojstrsko si znamo razburkati sicer mirne dni, največkrat brez zavedanja, da si to sploh počnemo. In ker je življenje že samo po sebi dovolj nasičeno z ovirami in neprijetnimi presenečenji, vam razkrivamo nekaj tistih komplikacij, ki si jih po nepotrebnem ustvarimo sami.

Slabe stvari se ne pripetijo vedno z nekim zloveščim namenom.

Saj poznate tisti trenutek, ko nekoga pokličete po telefonu in se ne javi, potem pa klica ne vrne ves dan. Morda več dni. In to sprejmete kot žalitev na osebni ravni. Pa ko se nekdo v vrsti vrine pred vas, ko vam blagajničarka pred nosom zapre blagajno in morate v daljšo vrsto, ko se sodelavci odpravijo na kosilo in vas ne povabijo.

Mnogo družbenih pripetljajev ljudje radi povezujemo z nekim zloveščim namenom, češ da so se zgodili, ker se nekdo namenoma prav do nas želi vesti neprimerno. A to ni res. V večino teh dogodkov nas nihče ni imel namena osebno vplesti. So se pač zgodili. Scenarij, ki ga potem izpeljemo, je le produkt naše domišljije, obenem pa tudi enostaven način, kako si lahko brez potrebe zagrenimo ves dan, namesto da bi le skomignili in na vse skupaj nemudoma pozabili.

Ne živimo vsi ljudje po načelu istih prioritet.

Hitro si lahko nakopljemo veliko slabe volje, ko od ljudi okoli nas, od partnerja, prijateljev ali družinskih članov pričakujemo, da nam bodo brali misli. Da se bodo odzvali glede na to, kako pričakujemo, da se bodo odzvali. Da bodo zaznali, ko smo slabe volje, da bodo zaznali, kdaj smo lačni, razdraženi, zdolgočaseni, da se bodo spomnili, da so nam pred dvema tednoma obljubili kavo ali pa, da se bo partner spomnil, da bi danes morala praznovati šestinpolmesečno obletnico prvega skupnega obiska kina.

Neuslišana pričakovanja so najpogostejši razlog za slabo voljo, ki si jo nakopljemo sami, le zato, ker smo prepričani, da vsi razmišljajo enako kot mi.

Pustite, da vam ljudje kradejo.

In tu ste verjetno takoj pomislili na denar. Verjamemo, da denar zelo budno pazite, vedno preverite, kje imate denarnico, vedno premislite, preden kupite več, kot potrebujete, vedno nadzorujete stanje na računu. Denar znamo vsi zelo dobro varovati.

A ljudje nam kradejo nekaj drugega, še bolj dragocenega – naš čas. Našo najbolj omejeno surovino, ki je ne moremo na noben način shraniti ali povečati, jo pa tako radi razdajamo, kot da je neskončna. Dajemo jo sebičnim ljudem, ki nam jo kradejo zato, da hranijo svoje namene. Dajemo jo toksičnim ljudem, ki nam jo kradejo zato, da nas spravljajo v slabo voljo. Dajemo jo egoističnim ljudem, ki so prepričani, da je njihov čas vreden več kot naš. Morda je prav, da zato bolj kot na denar pazite na svoj čas.

Primerjate se z drugimi.

Stojite ob ograji, kukate k sosedu na dvorišče in si mislite, zakaj vi nimate takšnega avtomobila, zakaj si vi ne morete privoščiti prenovitve fasade, zakaj vaša trava ni tako zelena. V času Facebooka, ko ljudje nenehno promovirajo le najbolj čudovite trenutke svojih življenj, je nergan­je nad svojim lastnim postala vsakdanja praksa.

Primerjanje je, kot je rekel že Roosevelt, kradljivec veselja. Ker bo vedno nekaj, česar nimamo, in bomo zato nesrečni. S tem pa pozabimo uživati v vsem, kar nam življenje daje in ponuja.

Na Univerzi v Kaliforniji so na obširni študiji celo dokazali, da ljudje, ki se pretirano primerjajo z drugimi ljudmi, živijo bolj nesrečna življenja. Rešitev? Zavedno odmikanje od primerjanja z drugimi ljudmi, osredotočanje na to, kar imamo, in ne na to, česar nimamo, soočanje z dejstvom, da popolnost ni dosegljiva in uživanje v poti, ne v samo v rezultatih.

Čakate na pravi trenutek ali znak, ki vam bo pomagal pri odločitvi.

Živeti pogumno, sprejemati drzne odločitve, podajati se v izzive. Tako se doseže najhitrejše premike k napredku in spremembam v življenju. A ljudje imamo radi zagotovila. Varnost. Vse v telesu nas spodbuja k temu, da izberemo varno pot.

Zato se pri zahtevnejših odločitvah večkrat odmikamo od naglosti in upamo, da se ob neki priložnosti vsi planeti postavijo v idealni položaj, preden naredimo korak naprej. Želimo, da nas predrami neki znak, nekaj, kar nam bo kot luč iz nebes osvetlilo pot in nam ponudilo garancijo, da se odločamo pravilno. Čakamo na ta trenutek, na ta znak, na to metafizično spodbudo in obenem zamujamo priložnosti in izgubljamo čas.

Takoj pomislite na najslabši možen scenarij.

Zdi se, da je to morebiti nekakšno podtalno nacionalno programiranje, ker smo Slovenci nasploh zelo nagnjeni k temu, da vsako neprijetno situacijo nemudoma prevrtimo v absolutno katastrofalen scenarij. Morda zato, da se že takoj pripravimo na najslabše, potem pa smo prijetno presenečeni, ko ugotovimo, da je vse v redu in da do konca življenja morebiti le ne bomo preživeli v zaporu, ker nas je policist videl kolesariti v napačno smer (ali pa, ker smo 'pozabili' plačati za pašteto in par jušnih kock, očitno).

Verjemite, večina nas razmišlja podobno, ker pustimo, da nas misli popeljejo preko racionalnih hipotez – in potem je vsaka prometna kazen grozodejstvo, vsak kašelj nedvomno rak in vsaka neznana telefonska številka jezni dacarji.

A pozor – negativnost goji negativnost in nas kot močan tok lahko hitro povleče še globlje v temne misli.

Samo grabimo in nikoli ničesar ne vrnemo.

S tem seveda ne mislimo na obratovalne postopke našega parlamenta, ampak na naš čisto običajni vsakdanjik. Kjer vse, kar je dobro, sprejemamo za samoumevno, nikoli pa ne naredimo dodatnega koraka in česa v družbo tudi vrnemo. Za karmo, za pozitivno energijo, za dobro počutje, kakršenkoli je že razlog, da kdaj postanemo prostovoljci, da kdaj pomagamo, darujemo, da se preprosto ovijemo v občutek dobrega.

Včasih je to lahko že samo spodbudna beseda, s katero pokažemo, da nam ni vseeno. Ali pa obisk stare mame, ki ga že mesece odlašamo. Nasmeh. Objem. Pozornost. Ker na tem svetu so tisti, ki samo jemljejo, in ti so vedno nesrečni. In so tisti, ki kdaj tudi kaj dajo. Tisti drugi. Srečni ljudje. Bodite slednji.

Napisal: Darjo Hrib. Foto: Shutterstock.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"