Partnerja se imata rada, a skupaj ne moreta biti. Žalostno je gledati, kako se pari prav trudijo, da se ne bi slišali in razumeli. Zamislite se nad svojim partnerskim odnosom in preverite, v kolikšni meri se ta zgodba ujema z vašo.
Ne moreta več živeti skupaj
Partnerja sta stara približno 50 let in skupaj tako rekoč že od najstniških let. Imata dva odrasla otroka, postala sta tudi že dedek in babica. Videti sta odlično, sta mladostna in pravzaprav na zunaj zelo lepa človeka.
Pa sta se v vseh teh letih izgubila.
Čeprav na ves glas in z vso vnemo trdita, da se imata zelo rada, ne moreta več živeti skupaj in mož se je bil prisiljen odseliti. Ljubita se, a skupno življenje se jima zdi po novem nepredstavljivo.
Kar soproga pripoveduje o določenih dogodkih iz skupnega življenja, mož ne sliši kot dejstva ali pojasnitev situacije, temveč dojame njene besede kot napad in sliši le tisto, kar je zanj očitek. Vedno ponavlja, da ga žena posipa z vsemi mogočimi očitki iz preteklosti, pa četudi so se neki dogodki zgodili že pred 10 ali 20 leti.
Gospa te dogodke vedno obuja v tistih situacijah, ko hoče nadvladati moža. Gospod se upira tako, da beži v delo in se izogiba soočanju z lastno ženo, vsake toliko pa izgubi kontrolo in začne kričati.
Mož prizna, da s tem izvaja verbalno nasilje, a tudi skesano pove, da ne zna in ne more več nadzirati pritiska, ki ga čuti od soproge.
Seveda je v tej situaciji prizadeta tudi gospa, ne razume, da mož ne sliši njenih pripovedi, zahtev ali želja in kar naprej ponavlja, da se zelo veliko pogovarjata. Verjamem, da komunicirata, vendar se pri tem postavlja vprašanje, ali se sploh slišita ali sploh znata evaluirati vsebine, o katerih teče pogovor?
Po navadi se ljudje po dolgih letih, preživetih skupaj, niti ne slišimo več oziroma drug drugega izklopimo in ne slišimo poante ali močne vsebine, ki nam jo sporoča. Ker smo 'izklopljeni', slišimo le sebe in svoj prav, vse, kar partner pove, nas niti ne zanima, ker običajno to občutimo kot napad nase in svoje mišljenje.
Komunikacija, poslušanje in slišanje partnerja
To so tri različne kategorije, ki vsaka po svoje opredelijo nivo sodelovanja v zvezi. No, seveda se to lahko aplicira tudi na odnos starši-otrok ali na odnos zaposleni-nadrejeni.
Ko dva posameznika izbereta, da bosta delila svoje življenje drug z drugim, si želela dobro in sodelovala v skupno zadovoljno in mirno življenje, je prav, da v takšno zvezo vsakdo vloži svoj trud, energijo, željo, da se ima lepo, in seveda tudi voljo, da sproti čisti in gradi svojo vezo.
To je seveda povezano z določenim investiranjem sebe in svoje energije, a kot smo se učili že v osnovni šoli, brez vložka ni rezultata.
Včasih je treba tako malo, da se imamo lepo ...
... zadovoljno in srečno.
Kdaj ste se zalotili, da vas je prešinil občutek sreče? Ali bi ga sploh prepoznali? Kaj sploh sta sreča in zadovoljstvo?
Ustavite se za trenutek in prisluhnite sebi in temu, kaj vam pravi vaš notranji glasek. Splača se nekaj dati od sebe, da potem tudi nekaj dobiš. Ali je to tako težko? Ni, kajne.
Potrudite se in začnite poslušati z možgani sebe in svojega partnerja. Vedno se obrestuje!
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
