Nasilje je vsepovsod, zdi se mi, da smo nekako že imuni zanj. Kaj kdo dojema kot nasilje, je tudi zanimivo vprašanje.
Nekomu se zdi to, da vsak dan kriči na otroka ali partnerja, povsem normalno in sprejemljivo, drugemu se nekaj takega zdi nedoumljivo in grozljivo. Kričanje je tudi nasilje.
Nasilju stop!
Jaz pravim, da je vsem oblikam nasilja treba izreči in pokazati ogromen znak STOP. Zakaj? Ne le da nasilje vseh vrst boli, predvsem želim poudariti, da razvrednoti posameznika, vzame mu integriteto, samospoštovanje in ga prestraši, pri vsem tem je bolečina faktor, ki ga nekako preneseš, a ko sebe izgubiš, je pot nazaj zelo težka.
Naštevam cel kup nasilja: verbalno, psihično, čustveno prek manipulacij in izsiljevanja vseh vrst, telesno.
Nasilje izvajajo starši nad otroki, moški nad ženskami pa tudi primer nasilja žene nad možem sem že obravnavala. Nasilje doživljajo stari ljudje od mlajših generacij, vsi smo žrtve nasilja medijev, politikov, negativne klime in še nasilje do samih sebe poznamo.
Zakaj si vzamem pravico, da kompetentno pišem o nasilju?
Ker sem se sama ujela v tovrstni začarani krog lastnega zakona, kjer sem po letih verbalnega, psihičnega in čustvenega nasilja postala otopela, postala zgolj senca sama sebe, strah me je bilo vsakega premika ali dogodka, ki se ni skladal z vizijo zdaj bivšega moža.
Četudi nisem imela nobene zveze s situacijo ali dogodkom, sem bila kriva za vse, kar sem takrat tudi bolj ali manj sprejela na svoja pleča.
Ponižana in razžaljena
Zakaj sem pravzaprav pustila, da sem ponižana in razžaljena?
Držala sem se mladostniške zaobljube sebi, da se v svojem zakonu ne bom neprestano prepirala in iskala dlake v jajcu. Zato sem se poročila z vizijo, da če bom tiho in pritrdila vsemu, kar bo mož rekel ali predlagal, ne bo mogoče najti povoda, da bi se prepirala.
To je sicer bilo res, ko sva bila še noro zaljubljena, a kot vemo, stanje norosti hitro mine, kmalu padeš na realna tla in tedaj se je med naju neslišno in potihoma priplazilo nasilje, ki sem ga bila deležna.
Kaj bi tajila, dolga leta se mi je to nekako zdelo sprejemljivo in normalno, pred očmi sem si risala izgovore v smislu: danes je utrujen, ubošček, zato je živčen; tega res nisem dobro izpeljala, zato me je po pravici nadrl; v vsakem zakonu se ne cedita vedno vedno med in mleko ... in kar je še podobnih bednih izgovorov.
Žrtev poskuša svoje občutke nemoči, žalosti in brezizhodnosti minimalizirati, da lahko sploh preživi kot osebnost. V sebi sicer veš, da vse to ni prav in da si vreden več, a kaj ko se nevidna mreža splete okoli tebe in si kot ujeta buba, ki jo je pajek s svojimi nitkami popolnoma prepredel in se ne moreš iztrgati. Bolj se boriš, da bi to mrežo nasilja raztrgal, bolj se vanjo pogrezaš. Zato je nasilje tako izjemno nevarno in zato mu je res iz srca treba reči NE!
A ker sem kot človek vseeno nekje globoko v sebi imela vgrajen občutek lastne vrednosti, ki je ni mogel uničiti, sem se po fizičnem nasilju zmogla ultimativno upreti sama sebi in vsem svojim izgovorom ter vstati in izreči NE, tega se ne grem več.
Kar želim povedati, je, da je treba sebi pogledati v oči in si priznati, kaj smo, kdo smo, kaj je naša misija v tem življenju. Če si odgovorimo, da smo vredni spoštovanja, da nismo kup smeti, s katerim drugi lahko pometa, kakor se mu zdi, potem verjamem, da lahko prenehamo biti žrtev ter se odločimo za osvoboditev sebe.
Seveda je to lažje napisati kot uresničiti, tega se jasno zavedam. Kljub temu vztrajam in vem, da je za prekinitev nasilne zveze treba imeti ogromno poguma, volje, energije in ljudi, ki jim lahko zaupamo.
Nasilnež namreč ne bo nikoli sam spregledal svojega nasilniškega vedenja, saj za svoje reakcije krivi vedno drugega, torej je treba vzeti usodo v svoje roke in se odločiti tako, da se nasilju upremo.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem