K pisanju tega članka so me spodbudile zgodbe otrok, ki sem jih slišala na eni od slovenskih osnovnih šol, s katerimi sem sodelovala glede socialnih omrežij.
Zgodbe so me spodbudile k razmišljanju, kako drugačni so danes otroci, ker se svet razvija in spreminja – tako znotraj družin kot zaradi vpliva pluralistične družbe današnjega časa.
A ne glede na hitre spremembe so otroci ohranili povsem enake potrebe kot mi in naši starši, celo stari starši nekoč, in to so potrebe po sprejemanju, čustveni in fizični bližini, pripadnosti, varnosti, pomembnosti v očeh bližnjih, pa seveda po ljubezni, pomoči, prisotnosti in navzočnosti najbližjih.
Če se tokrat usmerimo le na bližino, čustveno in fizično, bi za marsikaterega otroka veljalo, da mu jo zagotavljata računalnik in televizija.
Očeta in mamo, ki ju ni doma ali otroku nista fizično in čustveno dostopna, kaj hitro nadomestijo stiki prek socialnih omrežij, računalniške igrice, resničnostni šovi, kanali za otroke in glasbeni kanali.
Kaj se otrok iz teh vsebin nauči?
Da moraš biti malo drugačen, da te drugi opazijo, najprej na socialnem omrežju, nato v resničnem življenju, na primer v šoli. A to sta dva popolnoma različna sveta: v enem otrok lahko razvija popolnoma drugačno identiteto, kot jo ima v resnici.
Nato se nauči, kaj so vrednote: denar, obleke, avto, hiša z bazenom, počitnice daleč stran, pa uživanje, brezdelje, zabava, čas, posvečen zunanjosti, in zanimivi načini, kako priti do denarja, tako da za želeno vložiš minimalni trud.
A to so programi, ki prodajajo ameriške sanje in so daleč od realnega sveta slovenskega otroka, vendar delno dosežejo svoj namen: kreirajo podobo skoraj popolnega mladostnika in sveta, za katero potem norijo mlade generacije po vsem svetu.
Otrok se prek računalnika nauči tudi, da ni dobro to, kar si, ampak so dobre tiste osebnostne lastnosti, ki jih on nima. To spodbujajo današnja družba, revije za mladostnike in različni drugi mediji: zvezda razreda ali šole, zabaven, drzen, odprt za nova prijateljstva z ljudmi vseh starosti, izredno priljubljen ...
Spodbujajo, da otrok dela nenavadne, nevsakdanje stvari, hodi na zmenke z ljudmi, ki jih spozna na internetu, brez sramu izpostavlja svoje telo, se pretvarja, da je starejši.
A kaj se zgodi, ko otrok izklopi računalnik
Ali TV-program in mora funkcionirati v vsakdanjem življenju tak, kakršen je, z vsemi svojimi skrbmi in težavami? Kaj se zgodi, ko varno zavetje pretvarjanja ostane doma, izpostavljeni pa mora v šolo, v družbo, na ulico? Kakšno sliko si ustvarijo drugi o njem in nato on o samem sebi na podlagi njihovih informacij?
Otroci, ki ustrezajo opisom iz tega članka, niso zadovoljni sami s seboj, so zelo kritični in se ne sprejemajo, imajo nizko samopodobo. Najverjetneje imajo težave pri socializaciji: druženje, navezovanje stikov z vrstniki; v šoli: so učno manj uspešni ali neuspešni, izolirani, nezaželeni v razredu; v družini, kjer so brez nadzora prepuščeni samovzgoji ali pa morda živijo v nevarnem okolju, kjer ni čustvene varnosti, ampak vladajo negotovost, zmeda, bolezen, odsotnost, nasilje, alkohol, druge odvisnosti.
Lahko imajo težave v svojem čustvenem svetu: so depresivni, anksiozni, imajo samouničevalna vedenja, motnje hranjenja, so suicidalni in prek elektronskih medijev iščejo potrditve, da so v redu, ali kličejo po pozornosti, na pomoč.
Skrbni starši vcepljajo varne načine srfanja po spletu
In potem so na drugi strani otroci, katerih početje na internetu in gledanje oddaj spremljajo in nadzirajo starši, ki otroka seznanijo tudi s pastmi medijev in mu vcepljajo varne načine srfanja po spletu.
To so skrbni starši, ki so seveda tudi zaskrbljeni, kaj delajo otroci, ko njih ni zraven. Otroka prav tako seznanijo tudi s kaznijo, če se dogovorov ne bo držal, ki jo nato 'izpeljejo'.
Starši lahko za vedenje in kulturo otroka največ naredijo s tem, ko izkazujejo, kakšni so sami, kakšen odnos imajo do elektronskih medijev, koliko jih uporabljajo in za kaj; kakšen zgled jim predstavljajo.
Pa seveda implicitno: prek vzgoje, vrednot, ki jih družina živi, odnosa, ki ga družinski člani vzpostavijo drug do drugega. Tu pa je predvsem pomembno zaupanje; otrok naj staršu dokaže, da je vreden zaupanja, saj si bo le tako oddahnil in verjel otroku, da se na internetu ne pretvarja, da je nekdo drug, da se ne pogovarja z neznanci nasprotnega spola o spolnosti, da ni agresiven do šibkih vrstnikov iz šole, da ni nespoštljiv, ne objavlja svojih kočljivih slik, za katere ne želi, da jih vidi ves okoliš, v katerem živi.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, redna kolumnistka v reviji Lisa
